Tek v maskah

Za srečo je treba trdo garati in jo nato tudi izzvati, pravijo. V preteklih mesecih so oboje storili prireditelji konjiškega maratona, prve večje pokoronske tekaške prireditve pri nas, in zato jih je narava na­gradila z najlepšim tekaškim darilom: sončnim, suhim, ne prevročim in ne premrzlim vremenom.

S tem, kako bo videti tek v »novi normalnosti«, smo se ukvarjali tako zelo, da je marsikdo že skoraj pozabil, da za tekača obstajajo večje preglavice od vprašanja, ali bo lahko masko odvrgel dve minuti ali minuto pred startom. Bolj ko sem spremljal vremensko napoved za zadnji septembrski vikend, močneje sem se tega zavedal. In srditeje preklinjal samega sebe, zakaj sem sprejel povabilo organizatorjev za tek na deset kilometrov.

Toda, kot že rečeno, vreme je vzdržalo in prva kljukica je že bila na papirju.

Druga je bila odvisna od (ne)nadležnosti ukrepov za preprečevanje širjenja koronavirusa.

Predpisi so predpisi

Da bližnjic ne bo, je bilo jasno na vsakem kliku prej in vsakem koraku med osmo izvedbo konjiškega maratona. V soboto ob 16. uri je bil na sporedu start teka na pet kilometrov, v nedeljo ob 10. uri pa na deset kilometrov. Polmaratonskega teka letos ni bilo. V obeh dneh je skupaj nastopilo 800 tekačev, v običajnih razmerah bi jih bilo dvakrat toliko in vsi bi tekli na isti dan, toda predpisi so predpisi: da je z odobritvijo NIJZ na javnih krajih dovoljeno zbiranje do petsto ljudi, smo slišali že neštetokrat.



Na prvi pogled je bilo veliko tudi drugih ukrepov, toda udeleženci jih večine nismo občutili na lastni koži. Kot povsod drugod se je tudi tu marsikaj vrtelo okoli mask – kakorkoli obračamo, besedi maska in rekreacija v istem stavku skupaj ne zvenita lepo. In prireditelji so večkrat poudarili: na startno-ciljnem prostoru ljudi brez maske ni. Kdor tega pravila ne bo upošteval, bo diskvalificiran.

Zamaskirane radosti

Nič nimam proti maskam. Imam pa marsikaj proti samemu sebi, saj jih neprestano pozabljam doma ali v avtu. Zato se mi je na ustnicah že začel risati »u tri pi*** …«, ko me je redar prvikrat prijazno opomnil, da vstop na prizorišče brez maske ni mogoč. A še preden sem mu začel pojasnjevati, kje sem jo izgubil in da se takoj vrnem, me je pomiril. »Imamo jih več kot dovolj, vzemite tole.«

Ko sem jo med ogrevanjem spet založil bog ve kam, me ni več skrbelo: poiskati moram redarja in oproščen bom svojih grehov.
Tekači smo morali imeti masko na obrazu do minute pred startom. Tedaj se je med nami sprehodil fant s kartonasto škatlo, v katero smo jih odvrgli. (O tem, kako zdravo bi bilo za okolje, če bodo maske ostale obvezne tudi potem, ko pade omejitev za petsto ljudi, morda malo več kdaj drugič.)



Skratka, maske pred startom so bile vse prej kot moteče. Malo drugače je po prihodu v cilj: ko srce bije s skoraj dvesto udarci na minuto, dihanje pa je pospešeno in plitvo, je to zadnja stvar, ki si je želiš v tistem trenutku. Morda ni odveč premislek, ali bi bilo mogoče množične tekaške prireditve izpeljati tako, da se maskam v cilju izognemo z vzdrževanjem primerne fizične distance. Je pa res, da se situacija od priredit­ve do prireditve razlikuje: v Konjicah je na voljo bistveno manj manevrskega prostora kot, na primer, na ljubljanskem Kongresnem trgu, zato je bila rešitev z maskami najbrž edina ustrezna. Vsekakor bolje to kot še daljši tekaški post.

Izziv za organizatorje

Startne številke smo prejeli vnaprej po pošti. Na njih sta bili številka boksa, iz katerega je startal posameznik, in natančna ura prihoda v boks. Vsak boks je startal posamično, v razmiku nekaj minut, v vsakem izmed njih pa je bilo največ petdeset ljudi. Takšna ureditev je bila bolj kot ne dodaten izziv za organizatorje, medtem ko za tekače ni bila moteča, prej nasprotno: kdor ni lagal glede prijavljenega rezultata, se je znašel v boksu s tekači, ki so imeli podobne rezultatske ambicije, kar je zgolj dobrodošlo. Poleg tega to niti ni takšna »koronanovost«. Večina množičnih tekov ima – sicer v bolj ohlapni obliki – postavljene cone, kamor se razvrstijo tekači glede na svoje zmožnosti, pri čemer je mesto tik za startno črto rezervirano za tiste najboljše. In Mitja Krevs, zmagovalec letošnjega konjiškega maratona, v nobenem trenutku ne bi tekel z ramo ob rami z rekreativci, ki potrebujejo za desetkilometrsko traso štirideset minut in več, ne glede na časovni razmik med boksi.

Organizatorji so poskrbeli, da je vse potekalo nemoteče, in samo želimo si lahko, da bi bilo takšnih dogodkov v letošnji jeseni čim več. Še najbolj grenak priokus ostaja zaradi nedruženja po koncu teka. Družba že tako ali tako čedalje bolj gravitira k individualizmu, ali kakor mi je pred časom potožil najboljši slovenski ultramaratonec vseh časov Dušan Mravlje: »Ne boste verjeli, koliko udeležencev pride na kakšen tek samo po darilno vrečko. Ko jo prejmejo, sledi slika za družbena omrežja, nato pa odidejo domov. Včasih je bilo drugače, po tekmi smo se družili tudi pozno v noč.«

Koronavirus je povzročil, da darilno vrečko po novem prejmemo kar po pošti, po selfi pa se je vseeno treba odpraviti na prizorišče …