Tako malo je treba

»Dober dan. Kako ste kaj danes?« so besede, ki vas na oni strani Atlantika pričakajo v vsaki trgovini, restavraciji, baru, pri vsaki blagajni bencinske črpalke, kjerkoli so pač ljudje v takšnih ali drugačnih – niti ne nujno poslovnih – odnosih. Izrekajo jih obrazi najrazličnejših oblik in barv, z najrazličnejšimi naglasi angleščine, od tipičnih za severovzhod ZDA, če ste tam, do tistih, bolj značilnih za druge dele te ogromne države in vse mogoče druge dele sveta, od koder se še vedno stekajo priseljenci. Navadno so besede pospremljene z nasmehom, pogosto plodom verjetno najboljše ortodontske dejavnosti na svetu. Seveda za tiste z dovolj, se pravi veliko, denarja oziroma kreditno dovolj sposobne, da si lahko tovrstne posege privoščijo.

Nadaljevanje je odvisno od sogovornika. Domorodci navadno v brado zamrmrajo pozdrav in pogovor se konča. Sam sem bil, čeprav že z nekaj izkušnjami iz ZDA, nad tovrstno komunikacijo še vedno precej navdušen, zato sem navadno odvrnil: »Odlično [kot po navadi na dopustu], kako pa ste danes vi?« Angleščina sicer ne pozna vikanja in tikanja, kot ga poznamo v veliko drugih jezikih, vendar predvidevam, da se ljudje, ki se vidijo prvič, pač vikajo.

Odziv na tovrstno komunikacijo je precej različen. Nekateri presenečeni dvignejo pogled, ali sogovornik z nadaljevanjem pogovora misli resno, drugi se čisto raznežijo. Prijazna mamka na bencinski črpalki me je v enem samem naslednjem stavku, čeprav je bil moj nakup vreden samo nekaj dolarjev, poimenovala sugar in honey, kar moški srednjih let v rodni državi doživi približno ... nikoli.

Zadnji tak pogovor sem imel pred odhodom, na enem največjih ameriških letališč. Tokrat sem se pri nakupu na blagajni odločil, da bom dekle za registrom prehitel in ga, še preden je lahko začelo običajni program, nagovoril: »Dober dan. Kako ste kaj danes?« Mladenka indijskega rodu je takoj dvignila pogled in med nedvomno pristnim smehom odvrnila: »Očitno ste že nekaj časa tu, da ste se navadili na naš način pogovora.« Po izmenjavi nekaj stavkov, v katerih sem ji povedal, da sem hotel samo videti njeno reakcijo, sva se poslovila in moje izkušnje z ameriško nakupno folkloro so se končale.

Kakšen dan kasneje je bilo treba spet doma napolniti hladilnik, ki smo ga ob odhodu s pomočjo sosedov temeljito izpraznili. Za začetek sem pred trgovino ugotovil, da nimam primernega kovanca za režo, s katero bi osvobodil nakupovalni voziček, zato sem stopil v prodajalno in mladenko za blagajno zaprosil, ali mi lahko zamenja moj drobiž za primernega. Takoj me je nahrulila, kaj se grem, da jo motim, če pa ja vidim, da se ravno ukvarja z nakupom človeka na drugi strani prodajnega traku. Ni se mi ljubilo natezati in sem potrpežljivo počakal, da si je vzela toliko časa, da je opravila zamenjavo kovancev.

Ko sem nabral, kar sem potreboval, sem se spet znašel pred njo. Čeprav je bilo v vrsti precej ljudi, je delala samo ena blagajna, saj so se nekateri slovenski trgovci očitno odločili, da bodo morali kupci nakupe v celoti opraviti sami. Verjetno nimajo dovolj kadra, kakor imenujejo svoje delavce, ali pa hočejo zmanjšati stroške dela, kakor pravijo plačilu svojih delavcev. Kakorkoli, v nasprotju z Ameriko me je v Sloveniji za blagajno pričakal kisel fris, brez pozdrava. Ko je prodajalka prek svojega čitalnika zmetala črtne kode nakupljenih izdelkov, ni zmogla niti »adijo« ali »na svidenje«. Nasmeha itak nisem pričakoval. Še sam sem se s kislim frisom odpravil iz trgovine.

Nisem naiven. Seveda mi je jasno, da v Ameriki prijazni nasmehi prodajalcev vsaj večinoma niso pristni, ampak verjetno plod kakšnega tečaja, na katerega pošljejo zaposlene, preden jih postavijo pred stranke. Njihov celotni sistem mi je tuj in precej neprijeten. Vendar je tudi profesionalni nasmešek nekaj, v kar je treba vložiti vsaj kanček truda. V to, da nosiš naokoli kisel fris, ni treba vložiti nič. Pa tako malo bi bilo treba, da bi si polepšali dan.