Svobodni, skoraj svobodnjaški za volanom

Že več kot deset let je, kar me je v Sloveniji obiskal moj stari prijatelj in moj nekdanji profesor z univerze v ameriški zvezni državi Tennessee. Z ženo nista priletela naravnost v Ljubljano, ampak sta pristala v Frankfurtu in se od tam »počasi« odpravila proti deželi na sončni strani Alp, kamor sta prihajala prvič.

Prepričan sem bil, da sta najprej šla v Nemčijo zaradi svojih družinskih korenin in sta tam nemara celo obiskala kakega daljnega sorodnika, a ko sem videl Marka, ki se je pripeljal pred ljubljanski hotel v najetem športnem avtomobilu in je z žarečimi očmi nekajkrat »pohodil gas« v pozdrav, sem dojel, da sem se zmotil. »Prvi, adrenalinski del dopusta sva že opravila, zdaj pa čakava, da nama pokažeš lepote svoje domovine,« mi je namesto pozdrava vzkliknil moj stari profesor komunikologije.

Sicer je bila mojima gostoma Slovenija nadvse všeč, a mi je Mark nekega lepega večera, ko smo odkrivali prelesti slovenskega vina, priznal, da je bil njun obisk pri meni pravzaprav le izgovor, nekakšna pretveza, s katero sta zgolj kulturno nadgradila oziroma »poduhovila« svoj izvorni cilj potovanja.

Po dolgih letih sta spet hotela doživeti pravo svobodo gibanja in sesti za volan na nemških avtocestah, kjer ni nobenih hitrostnih omejitev in lahko brziš s svojim jeklenim konjičem tako hitro, kolikor hočeš oziroma zmoreš. Za Američana, ki sta se vedno navduševala nad evropskimi, bolj »navitimi« avtomobili, je bilo pravo trpljenje voziti po ZDA, zlasti po njunem delu, kjer si po avtocesti lahko vozil le kakih 100, največ 120 kilometrov na uro.



Za Marka, ki je zrasel v Montani, je bila ta nemška dogodivščina po svoje vrnitev v mladost. V njegovi raztegnjeni in povsem ploski zvezni državi so se nekoč že smrkavci sami vozili naokoli v avtomobilih, saj je bil to edini način, da so prišli do šole. Dolga leta v Montani tudi niso imeli omejitve največje hitrosti na avtocestah, zato so lahko ameriški vozniki kar tam doživljali nemške izkušnje svobode.

V zakonu so nekoč sicer zapisali, da lahko prometnik oglobi voznika, ki vozi »nedopustno in nerazumno« hitro, in tako je bilo vse do kakega leta pred Markovim obiskom. Potem je neki policist kaznoval voznika, ki je z novim avtom na ravni in odprti cesti vozil 85 milj na uro (136 kilometrov na uro), ta se je pritožil, sodišče pa je ugotovilo, da zakoni, ki dajejo takšno moč prostemu razsojanju organov oblasti, ne ustrezajo ravno kriterijem objektivne pravičnosti. Razplet je bil tak, da so v Montani sprejeli odločitev o največji dovoljeni hitrosti, ki je zdaj 80 milj na uro.

Dobri obeti

Ko zdaj poslušam avstrijskega prometnega ministra Norberta Hoferja, mi je žal, da moj stari ameriški prijatelj ne more več voziti avta. Čez kako leto bi ga povabil na Dunaj, potem pa bi se zapodila po »autobahnu«. Če ne bodo ustavili načrtov svobodnjaškega politika in nekdanjega predsedniškega kandidata Hoferja, bodo čez leto dni na dveh tretjinah avstrijskih avtocest hitrostno omejitev zvišali s sedanjih 130 na 140 kilometrov na uro.

To seveda še ne bo Nemčija, a Mark, ki s svojim saabom po širokopasovnicah Tennesseeja zakonito ni smel voziti več kot kakih 112 kilometrov na uro, bi užival, če bi lahko pospešil tja do, denimo, 150 kilometrov na uro. Če upoštevamo dosedanjo avstrijsko »strpnost« pri lovu na kršitelje, bo takšna hitrost tako rekoč dovoljena. S prvim avgustom so začeli testirati dva takšna avtocestna odcepa, kjer je že dovoljena večja hitrost, in z dosedanjimi rezultati (ter disciplino voznikov) so na ministrstvu zadovoljni. Pilotni testni projekt bo davkoplačevalce stal 311.000 evrov, največ od tega, četrt milijona evrov, bodo porabili za merjenja hrupa, kakovosti zraka, povprečne hitrosti in števila nesreč; 28.000 evrov so stali samo obcestni znaki, ki voznikom sporočajo, da lahko vozijo hitreje, 33.414 evrov pa bodo namenili za oglaševanje oziroma propagando projekta.

Volivci so navdušeni

Med volivci svobodnjakov tega ne bo treba oglaševati. Oni so navdušeni nad potezami svojih političnih izbrancev, pa čeprav ali pa prav zato, ker Avstrijce ločujejo od preostale evropske »črede«. Če ne bi prišli svobodnjaki v zvezno vlado, bi bilo v Avstriji kajenje v lokalih že prepovedano. Pa ni. Če bi državi še naprej vladali »rdeči« in »zeleni«, ne pa »modri« in »črni«, bi se morali Avstrijci po svojih cestah še naprej voziti tako počasi kot drugi Evropejci (z izjemo Poljakov, ki imajo prav tako omejitev 140 km/h, in prej omenjenih Nemcev). Ali še počasneje.

Ste že doživeli na povsem prazni avstrijski avtocesti – ko ste komaj zadrževali nogo, da ne bi pohodila stopalke za plin –, da se vam je na nadcestnih tablah zasvetlikala nekakšna kratica IG-L, zraven nje pa je pisalo, da lahko vozite le s hitrostjo 100 kilometrov na uro? »Immissionsschutzgesetz für Luft« pravijo temu zakonu, po katerem na avtocestah avtomatično omejijo hitrost, če se onesnaženost zraka v okolici poveča. Tudi to bodo v severni sosedi odpravili, če bodo poslušali Hoferja, ki je prepričan, da ta okoljevarstveni ukrep nima nobenega haska. Če že ne za vsa vozila, bi ga minister odpravil vsaj za električna in hibridna.

Slabo za okolje

Avstrijcem se tako obeta, da bodo bolj »svobodni« na cestah. Tudi v naftnih družbah se najbrž veselijo. »Če voziš hitreje, moraš večkrat točiti gorivo,« je preprost fizikalni zakon razložila Ulla Rasmussen iz Avstrijskega prometnega kluba (VCÖ). V klubu so izračunali, da avtomobil, ki pri hitrosti 130 km/h porabi sedem litrov goriva na sto kilometrov poti, s 50 litri bencina doseže 715 kilometrov, če pa vozi deset kilometrov na uro hitreje, se s toliko goriva pripeljemo le 645 kilometrov daleč.

To pa pomeni tudi večje onesnaževanje okolja. »Avstrija bi morala početi ravno nasprotno, če bi hotela doseči podnebne cilje, ki si jih je zastavila zvezna vlada,« je dodala Rasmussenova. V zvezni agenciji za okolje so izračunali, da se izpust CO₂ poveča za desetino, če namesto 130 vozimo 140 kilometrov na uro. Izloči se tudi za 16 odstotkov nevarnih dušikovih oksidov več.

A kaj je to v primerjavi s svobodo gibanja in uslišanim hrepenenjem voznikov, ki so si tako želeli priti prej z enega na drugi konec dežele. Izračunali so, da bodo tisti, ki se bodo odpravili v sto kilometrov oddaljeni kraj in vozili za teh 10 kilometrov na uro hitreje, kar tri minute prej na cilju.