V nadaljevanju preberite:

Nigerijska pisateljica Chimamanda Ngozi Adichie v pogovoru za Nedelo o svoji zadnji knjigi Zapiski o žalovanju, o pokojnem očetu, svojčas vodilnem nigerijskem strokovnjaku za statistiko, o feminizmu, vraževerju, o tem, kako je biti strokovnjakinja, ki ni strokovnjakinja, in za konec – o optimizmu.

Med drugim je povedala:

»Pogosto sem v precepu, ko me organizatorji kakšnega dogodka pokličejo in prosijo, naj predavam o feminizmu ali rasizmu. Vem, da je to pomembno, a raje bi doma pisala knjige.«

»Kot pisateljica stremim k iskrenosti, zato me tudi kot bralko moti, če vidim, da se pisec drži nazaj. Še posebno v fikciji. Fikcija je območje radikalne, globoke iskrenosti.«

»Moj oče se je rad šalil, da je bil dolgo poznan kot profesor Adichie, na neki točki pa je prenehal biti to in postal Chimamandin oče.«

Več pa v intervjuju.