Sončni vzhod z vrha Afrike

Njegovi ledeniki so le še skromen odsev nekdanje veličasno­sti, a nekaj sveže zapadlega snega, ki ga je naneslo še ne končano kratko jesensko deževno obdobje, je bilo dovolj, da se je Kilimandžaro stežka ločil od oblakov.

Utrujenost po dolgem letu z dvema postankoma je hitro skopnela, ko je pilot napovedal začetek pristajalnih manevrov. Skoraj vsi potniki smo strmeli skozi okna na desni v kopo belih oblakov, pod katero se je skrivala ena najbolj prepoznavnih afriških naravnih znamenitosti.

Le nekaj bleščečih odtenkov beline je dalo vedeti, kam je treba zreti. Upal sem, da se bodo oblaki razgrnili in bom lahko na hitro preletel prepoznavne točke pohoda, ki je pred mano. A silhue­ta gore je ostala skrita. Morda bo več sreče zjutraj.

Lagoden začetek

Jutranji vrvež in obilica opravil pred začetkom pohoda sta uspešno odvrnila mojo pozornost. Zbiranje ekipe za pohod, zadnji pregled opreme, preverjanje zalog ... Že res, da ne bomo povsem v divjini, a s sabo moramo vzeti za teden dni zalog vsega, kar potrebujemo. In seveda pustiti vse, kar ni nujno.

Kuhar se spotoma ustavi še v vaški mesnici. No, z očmi Evropejca besedo mesnica omenim z nelagodnim cmokom v grlu. Tri grobo ometane stene z okensko lino na dveh straneh in zarjavelo pločevinasto streho. Če se kuhar ne bi ustavil in če ne bi ob stenah viseli kosi mesa, bi mislil, da je zanemarjeno avtobusno postajališče. Že davno sem se navadil različnih kultur, navad in običajev, a pri stvareh, ki potem končajo v mojem želodcu, je privajanje, razumljivo, oteženo.

Kilimandžaro ostaja za oblaki, ko se podamo po dobro utrjeni poti. Poleg mene se skozi vhod poda še velika, približno štiridesetčlanska skupina, sestavljena iz starejših kanadskih avanturistov in danskih študentk. Tu sta še avstrijska maratonca, ki sta si vzela nekaj dni oddiha med višinskimi pripravami v Keniji. Pa na pohod nepripravljen Američan, željan le osvojitve vrha, ki bo v prihodnjih dneh testiral meje vzdržnosti glavobola. In mlada Američanka, ki jo skrbi zaloga tablet v toaletni torbici. Velika kanadsko-danska skupina hitro zdrvi v deževni gozd, kot da bi hoteli že prvi dan osvojiti vrh. A do tja je še pet dni prilagajanja na višino.

Prvi dan je le kake tri ure lagodnega pohoda v senci dreves, obloženih z velikimi zavesami mahu in lišajev, med katerimi se spreletajo pisane jate ptic in preganjajo belo-črne opice. Čas je za prvo učno uro svahilija.

Z večerom se temperatura hitro spusti in hvaležen sem za odločitev, da sem si poleg svoje lahke spalne vreče sposodil še dobro odebeljeno zimsko. Toploto spalne vreče zgodaj zjutraj premagajo trda tla šotora, tako da se zbudim že ob prvi svetlobi.

Oblaki so se ponoči razkadili in v sončnem vzhodu se zlato zasvetijo beli prameni Kilimandžara. Počasi se vzpenjam nad mejo deževnega gozda. Drevesa zamenja grmičevje in že kmalu popoldne se tudi rastje vse bolj redči. Čeprav se vrh kmalu spet skrije za oblake, pa se odpira pogled v dolino in na sosednji štiritisočak Meru.

Vodnik mi popoldne opiše tretji dan in prvi izziv, aklimatizacijski pohod do stebra lave na okoli 4600 metrih. Na­slednje jutro ni nič kaj prijazno, vreme se hitro obrne in že malo po odhodu iz kampa doživim prvo afriško snežno nevihto. Pod stebrom se mi pridruži še Američan, ki ga bolj kot sneg muči hud glavobol, posledica slabe aklimatizacije. Kar malo privoščljivo mu opisujem svoje dobro počutje, predvsem pa dodaten dan za aklimatizacijo, ki je še pred mano. Še dva dni se bom pomikal pod ledenimi jeziki Kilimandžara od zahodnega vrha proti vzhodu.

Pred sončnim vzhodom

Ko peti dan prispem do zadnjega kampa pred vzponom na vrh, me že pošteno daje nestrpnost. Nosači so šotor za počitek postavili nekoliko nižje od drugih skupin. A počitek je kratek. Vodnik me zbudi malo po polnoči. Druge skupine so že na poti in proti vrhu se vije kača kakih 50 naglavnih svetilk pohodnikov, ki so se pred šestimi dnevi skupaj z mano podali na pot. Počasi jih začneva z vodnikom prehitevati. Nekaj se jih mora, ob pomoči vodnikov, tudi vrniti. Višina jemlje žrtve nepremišljene tekmovalnosti prejšnjih dni.

Z vsakim metrom postajajo koraki krajši, vsak večji dvig noge pospeši bitje srca. Moje maratonske izkušnje se pokažejo, ko vzdržujem enakomeren miren tempo hoje. Pot ni težka, toda zadnji počitek je bil na skoraj pet tisoč metrih in redek zrak se z vsakim metrom vzpona bolj čuti. Nad očesom se pojavijo mravljinci in potem na temenu, ko se pojavijo še v kolenih in levem gležnju, se spomnim, da so to mesta starih poškodb – prebita arkada, nerodnost iz otroštva, pa tekaške poškodbe. Telo očitno ne pozabi ničesar in pomanjkanje kisika obuja spomine.

Zdaj sem že nad oblaki, ki so prejšnje dni tako pogosto zakrivali vrh. Občutek je skoraj vesoljski. Nobenega drugega vrha ni na obzorju, pod mano pa morje nevihtnih oblakov, pod katerimi vsake toliko zasvetijo strele. Razgled seže čez kakih deset neviht.

Že veliko pred prvo svetlobo na obzorju z vodnikom prehitiva vse skupine. Do vrha je še daleč, nestrpnost pa se z vsakim korakom stopnjuje. Ko končno uzrem prelaz Stella, pozabim na redki zrak in zdrvim še zadnjih nekaj metrov po sveže zasneženem pobočju.

Do vrha je še kar nekaj hoje, a po blago vzpenjajočem se robu kraterja. Le občasno kakšen večji kamen spomni, da je zaradi redkega zraka treba paziti na vsak gib. A vsak korak proti vrhu je užitek – darilo dodatnega dneva aklimatizacije. Zadnja skrb je za mojim hrbtom, kjer rdeče nebo hitro postaja vse svetlejše. Do sončnega vzhoda je le še nekaj minut, ko odložim nahrbtnik in sedem. Nekaj kratkih minut, ko se zavrtijo spomini.