Skozi življenje gremo brez generalke

V tem tednu se je poslovil Milan Kundera, odlični češki pisatelj, ki je po prisilni izselitvi v Francijo opustil materni jezik in ustvarjal zgolj v francoščini. Najširše bralstvo ga pozna po romanu Neznosna lahkost bivanja, Slovenci pa tudi kot našega velikega zaveznika, ki je do Slovenije, kot je zapisal, čutil ljubezen, ki je ni moč pojasniti. V Delu smo novico objavili v članku z naslovom, ki povzema njegovo misel: Življenje ni generalka, živimo prvič in zadnjič.

V tistem jutru, ko sem na domači mizi njegove besede zagledala natisnjene črno na belem (ja, še vedno imam rada časopisni papir), sem za trenutek obstala. Dotaknilo se me je in me hkrati streslo. Čakala me je služba, še pred tem moja pasja družba, popoldne pa same banalnosti, trgovina, posoda, kosilo … In potem Kundera! In ta neznosna lahkost minevanja.

V skrivnosti časa se človek verjetno poglablja, odkar se zaveda samega sebe, odkar je zmožen abstraktnega razmišljanja. O njegovih zankah, v katere nas rad zaplete, so pod oljkami razpravljali že stari Grki. Heraklit iz Efeza je bil tisti, ki je že v 5. stoletju pred našim štetjem spoznal, da vse teče (Pantha rei), da v nobeno reko ne moreš stopiti dvakrat, pa tudi, da je edina stalnica sprememba, če nekoliko poenostavimo. V magiji neponovljivih trenutkov so v stoletjih našli navdih pesniki in pisatelji, ki se znajo času mojstrsko posvetiti. Lahko je hrepenenje, obžalovanje, je v detajle popisan spomin, je pričakovanje. Čas ne čaka na nikogar, pojejo Queeni. Razumevanje časa je odvisno tudi od kulturoloških in verskih konceptov, njegove razsežnosti pa poglobljeno raziskujejo znanstveniki, pokojni Stephen Hawking je o njegovih zakonitostih pisal v knjigi Kratka zgodovina časa.

Verjetno se običajni ljudje z njim še nikoli niso ukvarjali tako obsedeno kot zdaj. V dobi, ko štejejo včasih le sekunde, ko se nam zdi, da se vse dogaja prehitro in da vse pogosteje zasledujemo sami sebe, je čas najdragocenejša dobrina. Ki pa nam je kronično primanjkuje. Čas je denar, pravijo, a v resnici danes marsikdo bolj kot denar ceni minute, ure, dneve.

In kako nenavadno, včasih prav kruto, se čas poigrava z nami. Saj vemo, mučne minute v tišini se lahko vlečejo bolj kot ure, in nasprotno, čas mine hitro, prehitro, ko smo v dobri družbi ali sredi napetega dogajanja. Staršem se zdi, da so se otroci ravnokar rodili, zdaj že pakirajo kovčke in gredo na svoje. Minil bo še trenutek ali dva in morda se bodo na vrtu že igrali njihovi otroci.

Spomnim se otroštva in poletnih počitnic. Bili so dolgi brezskrbni dnevi v družbi prijateljev, igrivi in sproščeni, in zdelo se je, da se čas razteguje v neskončnost. No, v resnici nam zanj niti ni bilo mar, le kateri otrok bi se brigal zanj. Spomnim pa se, da je poletje kar trajalo in trajalo in da niti za trenutek nisem pomislila, da se bo kdaj končalo. V odraslosti je drugače. Dopust se komaj začne, malo odklopimo in že se nam v mislih prikazuje dan, ko se bo treba vrniti. In naši možgani so že v nizkem startu, že hitimo … Vse bolj se zavedaš, da je čas omejen in včasih kruto odmerjen, nihče niti zase ne ve, kako.

In starejši ko si, hitreje tečejo dnevi, glasneje tiktaka ura. Tako pravijo tisti, ki so na svetu vsaj osem, devet desetletij. Vse se spreminja, tudi ta primerjava z uro je pravzaprav passé, in celo ta izraz. Ves čas smo pod udarom sprememb.

Potem pride trenutek, ko je prepozno za vse, tudi za obžalovanje. Ko so umirajoče spraševali, kaj najbolj obžalujejo, da so ali niso storili, so bili njihovi odgovori podobni. Večina je rekla, da jim je žal, ker so se v življenju po nepotrebnem živcirali. Mnoge je žalostilo, ker niso več časa preživeli z družino in prijatelji. Zato ne glejmo preveč v telefonske koledarje, kdaj imamo čas. Vzemimo si ga. Naj citiram Darwina: Človek, ki si upa zapraviti uro časa, ni odkril vrednosti življenja. In za njim še svojo prijateljico, ki jo poznam že celo večnost: Vse je stvar prioritet.

Poletje je. Ne bo dolgo trajalo. Zavrtimo čas nazaj, v staro Grčijo, in upoštevajmo napotek modrecev, ki poznajo skrivnosti časa. Carpe diem.