Sizifi s palicami, a brez skal

Ker nam letni čas, pa tudi pandemični ukrepi krčijo možnosti za množično hojo v hribe, kaj šele gore, imamo na srečo na voljo vsaj sopihanje na nižje vzpetine, krajše strmine. Samo da je breg. In da je hoja.

Začnimo z razmerjem običajne hoje in sproščenega teka. Po (vodo)ravnem. »Ko hodimo, je pritisk na tla, ko stojimo na eni nogi, enak telesni teži. Pri teku je dvakrat do trikrat večji,« pove športni pedagog, 45-letni Urban Praprotnik. Zato je nastala floskula, zrasla na realnih skušnjah, da je tek preagresiven. »S čimer se strinjam, tek je preagresiven za človekovo telo, ki ga ni vajeno.«



Ko nekdo začne teči, lahko zelo hitro začuti bolečine v kolenu, na boku, v goleni ... logika pravi, da je težav kriv tek, z distance, tako Praprotnik, pa je jasno, da je krivec poškodb večletni netek. »Pri vsaki vadbi se je treba zavedati trenut­nih zmožnosti. Iz česar izhaja postopen napredek.« Preskakovanje ne zdrži.

Hoja je osnova premikanja, dostopna, meditativna ... »Hoja ima še vedno izredno uporabno vrednost, osnovno premikanje. Tek se je izgubil s kolesom, kolo z avtomobilom, hoja pa, če hočem do hladilnika, za zdaj nima nadomestka.« Na srečo. Ko nekaj tednov ne hodimo, se težko postavimo na noge, zlasti ko gre za bolezni, starejše ljudi ...



Sohodec pove, da staranje večkrat objokujemo, »a če se soočimo s tem, da je življenje tudi staranje«, spoznamo, da lahko z leti napredujemo ne objektivno, ampak tako, »da počasneje nazadujemo«. Gre za »ohranjanje svobode gibanja. Za katero se z vsakodnevnim gibanjem borimo.« Vsak dan pol ure hoje je minimum maksimalnega pomena. Zanimiv je vpliv hoje na psiho, med njo »se aktivnost možganov spremeni tako kot tedaj, ko se zmanjša strah«. In če hoja zmanjšuje strah, nas tek osrečuje.

Breg

Zdaj pa le k bregovom. Hoja v hrib je v primeri z ravninsko bolj obremenilna. »Če si le lahko, si privoščimo intenzivnejše gibanje.« Po ravnem hodimo hitreje, s čimer gre noga bolj nazaj in raztezamo mišico, ki je pri sedenju skrajšana. Hkrati skrbimo za srčno-žilne procese. S hojo navkreber toliko bolj, hkrati »precej bolj delajo mišice stopala in meč, zadnje stegenske in zadnjične mišice. Pri hoji navzdol pa krepimo sprednje stegenske mišice, in če hodimo pravilno, bistveno bolj delajo tudi mišice jedra.«



Gibanje je v navezi s krepitvijo imunskega sistema. »Hoja v klanec nas bolj ogreje, kar je za imunost zaželeno, zlasti zdaj, ko je hladneje. Z večjo intenzivnostjo gibanja se povečuje čuječnost, kar deluje antistresno.« Vemo, da je stres strup za odpornost. »Skoraj vsi vidiki zdravja se lahko delno priklopijo na dovolj intenzivno gibanje, ki traja dovolj časa.«

Sosizif nadaljuje, kako ima ogretost telesa, bolezenska ali gibalna, pozitivne, obrambne učinke. Tudi nekateri virusi in bakterije so namreč občutljivi na višje temperature.

Govori se, da je hoja v hrib še bolj shujševalna od teka, da pri njej porabimo več kalorij. »To je težko reči, gre za vprašanje intenzivnosti hoje, teka. In zadnja desetletja je razširjena misel, da bomo z gibanjem kurili kalorije, hujšali. To drži v zelo majhni meri, ker je debelost povezana z našimi hormoni. Gre za vpliv na naše hormone, predvsem inzulin.«

Ledišče vnemar

Kaj pa zunanja temperatura, kje začne škoditi? »Prepričan sem in tako tudi živim, ker je pri nas redko minus 15, 20, se kadarkoli da iti ven in opraviti primerno vadbo. Kadar je zelo mrzlo, tečemo, hodimo v hrib počasneje, se prilagodimo.« Ledišče nikakor ni absolutna meja.

»Smučarski tekači dihajo na polno, gre za maksimalno porabo kisika, pri zelo nizkih temperaturah.« In kdor spremlja najboljše, ve, da imajo usteca z bufi prekrita le v daljni Rusiji, morda na Finskem ...

Problemom z vdihavanjem mrzlega zraka, vplivom na grlo, se deloma izognemo z dihanjem skozi nos, nadaljuje Praprotnik, »takšno dihanje nas tudi upočasni. Ventilacija je upočasnjena, dihalna pot je daljša, zato dodatno ogreva in vlaži zrak, ki prihaja do pljuč.« Je pa res, da so podhlajena tkiva vedno dovzetnejša za vnetja, okužbe. »Tudi vrhunskim športnikom se pri najbolj napornih treningih zmanjša imunska odzivnost.«



Naredi obleka v hrib hodečega človeka? »Problem ni toliko, kako se obleči, ampak da se znamo tudi sleči.« Dobro je, da te na začetku ne zebe, ampak po petih minutah živahnega vzpona nam bo vroče. Kar 70 odstotkov energije, ki jo telo porabi za gibanje, delo mišic, gre v toploto, poslušam. Če ti je pretoplo, se prepotiš, premočiš obleko, ta izgubi izolativne lastnosti. Zato se je treba pravočasno razbremenjevati oblačil, na vrhu pa se spet oblečeš. Ali preoblečeš v suho.

Navzdol? »Zaradi obutve, ki je telesu tujek in jo moramo znati uporabljati, si človek navzdol lahko privošči lenobnejšo hojo. Raztegne korak naprej, udarec na peto ... in klecne koleno in tudi bok.« Bolečine v kolenu se pojavljajo predvsem zaradi lenobne hoje navzdol. Zato je treba s hriba hoditi s krajšimi koraki, s pokončno držo, navzgor te klanec tako in tako prisili v krajši korak. In gor grede stopiš najprej na prednji del stopala, potem je vprašanje, koliko spustiš peto.

Palice pomagajo pri hoji navzdol, pri ljudeh s težavami v kolenih in kolkih. Pri zelo strmih ali stopničastih spustih, ko se na palice opremo, sicer so bolj za občutek gotovosti. Navzgor pa se v hudi strmini nanje opremo, sicer nimajo pomembne funkcije, razen dodatne opore. Pa s celim telesom delaš.

Če za lepotami hoje navkreber brskate po spletu, boste naleteli še na eno plat zgodbe. Zadnjo. Nam­reč, od veselja boste vzklikale, no, morda tudi vzklikali, ob trditvi, da je krepitev zadnjičnih mišic eden izmed korakov k lepši, bolj izoblikovani in čvrsti zadnjici. Podrobneje pa kdaj drugič.