Sebatijan, Sebastija, Sebastjan in Sebastijan

Mediji načeloma tipkamo o zunanjem svetu. Nekateri pa hrano za svoje umske tvorbe najdejo na horizontali in se, iz lastne praznine, hranijo izključno s tem, kaj tipkajo in objavljajo drugi. Materiala jim nikdar ne zmanjka, saj drugi vedno tipkajo napak.

Mediji s(m)o lahko črni, beli, rdeči, roza, barva, v kateri se iz leta v leto kristalizira več odtenkov, pa je rumena, odtenkov rumenkaste, žaltave, je že malone toliko kot sivih. In naj drži ali ne, da gredo tiskovine počasi rakom žvižgat, nam za duševno hranivo ni treba skrbeti, toliko bolj razvejena je spletna žaltavost.

Načeloma so lahko spletne vsebine bralsko lažje prebavljive od starikavih tiskanih, se pa nedvomno večkrat zgodi, da se ob njih puristu obrne želodec. Če smo one čase rekli, da papir prenese vse, nismo bili naivni, pač nismo si mogli predstavljati, kakšna mentalna bremena je zmožen prenašati ekran.

Če vržem čez ramo vprašanje vsebin, njihove resnosti, bi lahko rekel, da se s spletnimi mediji in njihovo trdoživostjo pojavi nova zanimivost. Vse prevečkrat popolno zanemarjanje jezika, pol-, če ne pismenost še nižje ravni. Ampak če vemo, da vedno manj beremo, zakaj bi vlagali trud v pisanje.

Spletne vsebine so me seznanile, da je bil ameriški odhajajoči predsednik na poslovilcu v Nemčiji, da je ob prihodu drugega najboljšega slovenskega cestnega biciklista v domače kraje prišlo do čustvenih trenutkov, da v vrhovih upokojenske politike bojda prihaja do nadlegovanja gospa resnih let, da je bila aretacija morilca, preoblečenega v starca, sredi prestolnice nekdaj skupne države spektakularna, na svetu, pa tudi tostran Karavank pa se dogajajo tudi usodnejše stvari.

Našo dolgoletno, ne pa pretirano dolgonogo pevko je pretresla tragična nesreča, zgodilo se je pred pičlimi sedemnajstimi leti. Otoška princesa je s prstanca snela rinko in s tem svetu sporočila, kako trden ali majav je njen zakonski stan. Ja, veliko je novic, pri katerih smo vnaprej opozorjeni, da nam bo ob prebranih nekajvrstičnicah vzelo sapo. Saj nam jo, ampak ne iz razloga, na katerega štartajo popisovalci, pardon, potipkovalci. Kadar besede same po sebi niso dovolj močne, prepričljive, nategunske, njihove sestavne delce zlahka podvojimo, potrojimo, najbolj priročna za to je črka o, torej (N)oooo(ro), sledi ji e, torej recimo (N)eeeee.

Prebral sem, kaj se je zgodilo udeleženki našega kuharskega šova. Spoznala je, da v življenju ne gre vse po maslu, v trgovini si je namreč zaželela točno določene piškote, a jih, neeeee noooo, niso imeli.

S črkami so lahko tudi drugačne zagate. V naslovu zaznam, da bo spis govoril o Sebatijanu Cavazzi. Iz podnaslova je očitno, da je junaku zgodbice ime Sebastija Cavazza. V tekstu potem najprej nastopa Sebastjan Cavazza, v drugem in tretjem od štirih odstavkov pa, očitno je šel medtem, kot bi rekli včasih, na Mačkovo, se je preimenoval v Sebastijana. Poleg teh štirih možakov istega priimka, čudežno vedno stipkanega z dvema z-jema, se ves čas pojavlja ista lepotica Ajda, ne Aida ne Ada Smrekar.

O čem vsebinsko govori prispevek, raje ne izdam, bi vam od šoooka lahko srček zaustavilo. Pa je svetovni dan oživljanja že mimo.

Toliko o zarečenem, kako nagravžno je, ko medij drugi medij ogloda. Ampak ekran prenese vse. Točno to.