Sanjski safariji

Če so vas afriška prostranstva in filmski junaki osupnili, smo za vas pripravili izbor najlepših safarijev, kjer si lahko veličastne živali in naravne lepote ogledate v živo.

Tsavo, Kenija

V džipu, ki ob nečloveško zgodnji uri odrine izpred ograjenega hotelskega kompleksa v kenijskem predelu Malindi, se nagnete pisana skupinica ljudi: italijanska zaljubljenca srednjih let, upokojena Francozinja, ki kot prevajalka dela pri Združenih narodih in veselo pripoveduje, da njen mož raje poležuje v hotelu, zato se je na pot odpravila brez njega, dva Nemca in dva Slovenca. Na tridnevni safari odhajamo, in s safariji je kot z ljubeznijo: prvega ne pozabiš nikoli.



Naš prvi cilj je Tsavo, najbolj znani narodni park v Keniji. Pripravljeni smo na dan poskakovanja po razdrapanih poteh, toda razgled več kot vreden tega neudobja. Tsavo je eden najstarejših in največjih narodnih parkov v Afriki, ki se deli na vzhodni (površine 11.747 km²) in zahodni del (9065 km²).

Skupaj obsega štiri odstotke površine Kenije in je po velikosti primerljiv z Izraelom, Jamajko ali pač Slovenijo, od katere je malo večji. Park je dobil ime po reki Tsavo, ki teče od zahoda proti vzhodu, na dva dela pa ga deli cesta, ki povezuje največji kenijski mesti, prestolnico Nairobi in Mombaso.

Zahodni del je s hribovito, dramatično vulkansko pokrajino manj obljuden, saj so v njem srečanja z živalmi zaradi razgibanega terena redkejša. Navdušujejo mogočni baobabi in ceste, bolje rečeno poti, ki so v primerjavi z drugimi parki v presenetljivo dobrem stanju. Ob jasnih dneh se ponuja razgled na s snegom pokriti vrh Kilimandžara.

Vzhodni del je bolj raven in suh, s trnovim grmičevjem in močvirnatimi deli ob reki Galani. Nacionalni park Tsavo East je dom žiraf, gazel, zeber, pa tudi slavne velike afriške peterice, tako imenovanih »big five«: bivolov, afriških slonov, levov, nosorogov in leopardov, ki so glavni cilji vsakega lovca s fotoaparatom.

Vozniki se med seboj sporazumevajo po radiu in se obveščajo o lokacijah živali, ki jih je težje opaziti. Ko smo v senci vodnega zbiralnika ugledali speča leva in levinjo, je naš voznik obvestil druge in kmalu je nastala gneča, ko se je okrog majhnega zbiralnika in enega samega levjega para nagnetlo pet džipov.

Najboljši čas za ogled je zgodaj zjutraj ali zvečer, saj v opoldanski pripeki tudi kosmatincem prija počitek. Med safarijem je prepovedano izstopati iz vozila, razen na točkah, kjer je to izrecno dovoljeno. Prva taka točka, na kateri se ustavimo, je ob reki Galani, ki se lenobno vije po pokrajini. V plit­vini drema krokodil in se ne zmeni za nas.

Ko nadaljujemo vožnjo, nam pot prekriža čreda slonov. Živali imajo na safariju vedno prednost, pogled na orjaške slone komaj kak meter od vozila pa je veličasten in strašljiv hkrati. Vožnja mimo uradnih poti je strogo prepovedana. Ne le da vznemirja živali, temveč tudi ruši krhko ravnovesje v pokrajini.

Nadzornikov, pripadnikov Kenya Wildlife Service, je veliko, kazni pa visoke. Kljub temu se še vedno najdejo vozniki, ki so za plačilo pripravljeni zapeljati, kamor si razvajeni zahodni turisti želijo.

Po bližnjih srečanjih z zebrami, gazelami in žirafami prespimo v enem od lodgeev, kjer v osrednji stavbi ponujajo večerje in zajtrke, v manjših pa so urejena prenočišča.
 

Amboseli, Kenija

Zjutraj nadaljujemo pot v Amboseli, ki je precej manjši od Tsava, znan pa je po tem, da so tu mogoča najlepša srečanja s sloni pred veličastno kuliso: na vsakem koraku se namreč ponuja razgled na najvišji vrh Afrike, Kilimandžaro. V Amboseliju se srečamo z Masaji in obiščemo njihovo vas.



Turistične obiske podjetni Masaji izkoristijo za prodajo nakita, predstavitev obrednih plesov in fotografiranje s turisti, za katero pričakujejo nekaj drobiža. Po vodnikovih besedah imamo veliko srečo: sicer precej od daleč si ogledujemo geparda, ki se zaradi svoje plašne narave raje izogiba cestam.

Amboseli je tudi dom slonov, impal, hijen, gnujev in številnih ptic, med katerimi so najatraktivnejši pelikani. Sledi najlepši del safarija, prenočitev v Kibo Safari Campu, v šotorih z veličastnim razgledom. Pred divjimi živalmi tam zunaj, katerih kriki, renčanje in golčanje se razlegajo v noč, kamp varuje električna ograja.

Šotori so pravzaprav sobe s tlakovanimi tlemi, lastno kopalnico in lesenim nadstreškom ter ogromno posteljo z obvezno mrežo proti komarjem. Glamping po afriško torej.

Na eni strani šotora je zunaj mizica s stoli in razgledom na Kilimandžaro, na drugi pa terasa z razgledom na napajališče slonov. Zgodaj zjutraj te zbudi kakšnih štirideset slonov, ki so si prišli gasit žejo, in ta prizor je brez dvoma nekaj najlepšega, kar sem videla v Keniji.

Najboljši čas za obisk Amboselija in Tsava je januarja in februarja ter med junijem in oktobrom. Od julija do oktobra traja najdaljša sušna sezona in priča smo velikim migracijam živali, ki se selijo k vodnim virom. Zaradi suše je rastje manj gosto in živali so na safarijih bolj vidne.

Novembra in decembra je tu deževno obdobje, januarja in februarja pa sledi drugi turistični vrhunec, ko obale in notranjost države zasedejo sonca lačni Evropejci in Američani.
 

Narodni park Kruger, Južna Afrika

Največji in najbolj obljuden naravni park v Južni Afriki je s površino 19.485 km2 malo manjši od Slovenije. Nekatere dele je južnoafriška vlada zaščitila že leta 1898, leta 1926 pa je postal prvi naravni park v državi.



Za safari si je najpametneje vzeti več dni, pa boste še vedno imeli občutek, da niste videli vsega. Pri vseh safarijih lahko izbirate med avtom s šoferjem ali vozite sami. Sploh za prvega, ko bi večina rada videla velikih pet, je izurjen voznik zelo priporočljiv. Njegovo ostro oko namreč živali opazi na velike razdalje in opozori nanje, kar je sploh v Krugerjevem parku, gosto poraslem z drevjem in grmičevjem, priporočljivo.

Srečate slone, nosoroge, jastrebe, svinje bradavičarke, žirafe in geparde, ki jih prav tu menda najlaže ujamete v objektiv. Če boste imeli veliko srečo, boste opazili tudi leoparda, ki se ljudem najraje izogne.

Ob bregovih reke Sabie lahko opazujete krokodile, nilske konje, kuduje, impale in celo množico ptic. Če boste v parku ostali več dni, se splača vmes zamenjati baz­ni tabor in tako videti čim več.

Serengeti, Tanzanija

V Tanzaniji obsegajo zavarovana območja kar 14 odstotkov ozemlja, Serengeti pa je največji med njimi in pravi kronski dragulj. Na neskončnih planjavah parka so domovanje našle tako zveri kot njihov plen, vmes pa se sprehajajo veliki sloni, žirafe in povodni konji ter več edinstvenih ptic, plazilcev in opic.

Zvezde Serengetija so velike mačke, torej levi, leopardi in gepardi, ki se premikajo za velikimi čredami kopitarjev, predvsem gnujev in zeber, pa tudi bivolov, topijev in gazel.

Poleti je v Serengetiju na sporedu spektakularna migracija s prečkanjem reke Grumeti, v kateri krokodili čakajo na gnuje.
 

Narodna parka Bwindi, Uganda, in Virunga, Ruanda

Popotniki, ki se mudijo v Ugandi in Ruandi, so v mnenju, kaj jih je najbolj navdušilo, soglasni: treking z gorilami. V vulkanskem parku Virunga ob meji z Ugando je osemnajst let živela in raziskovala gorske gorile slovita Diane Fossey, ki je tam našla tudi poslednje počivališče, potem ko so jo leta 1985 sredi noči z mačeto najverjetneje umorili lovci na gorile.

Treking med gorske gorile zahteva kar nekaj kondicije. Več ur je treba pešačiti v strm hrib, skozi džunglo in visoko rastje. Ob srečanju z gorilami je treba strogo upoštevati vodnikova navodila, saj so lahko ta človeku sorodna bitja nepredvidljiva in potencialno nevarna.

Obisk goril je mogoč vse leto, toda večina turistov se za treking odloči med junijem in septembrom ter od novembra do februarja. Cena dovolilnice za srečanje z gorilami je 540 evrov, od julija prihodnje leto bo še 90 evrov dražja. Najcenejši treking skupaj s prenočiščem in vodnikom vas bo stal okoli 1000 evrov, za kaj bolj luksuznega pa boste odšteli tudi več tisoč evrov.