(KOLUMNA) Sadovnjak narodov

Moja stara mama se je rodila v Ameriki. Bila je še majhna, ko je njena mama umrla, in kmalu sta se z očetom, mojim pradedkom, vkrcala na ladjo in se odpravila na dolgo pot čez Atlantik v Evropo. Tega potovanja se je stara mama, ime ji je bilo Ana, bolj megleno spominjala. Vedno mi je pripovedovala o Kipu svobode, o nebotičnikih na obzorju in košari, polni češenj, ki ji jo je podarila neka gospa v pristanišču. Njen oče se je potem v Sloveniji znova poročil, pustil svojo hčer pri novi ženi in se spet odpravil čez morje. Še vedno imamo shranjene stare fotografije iz Amerike, na katerih v elegantni večerni obleki kadi cigaro in objema mojo prababico. Ko sem se ne dolgo od tega s trajektom iz New Yorka peljala na Staten Island, sem premišljevala, da je to isti pogled, ki ga je gledala moja Ana, ko je z ladjo odplula v novo-staro domovino – na levi je videla žareči kip z baklo v roki, na horizontu pa je žarel obris velikanskega mesta. Pomislila sem tudi, kako pogumni in avanturistični so bili moji prastarši, da so se nekega dne vkrcali na ladjo in se odpravili v neznano deželo, o kateri niso vedeli nič.

Vedno, ko sem v New Yorku, obiščem muzej Tenement oziroma muzej priseljencev, ki je na eni od najstarejših ulic v mestu, ki nosi poetično ime Orchard, sadovnjak. Tam je ohranjena večnadstropna stanovanjska hiša, v kateri je živelo na stotine ljudi povsem različnih narodnosti – Rusi, Irci, Italijani, Judje, Poljaki … Ponoči so na ulici kraljevale gangsterske tolpe, prostitutke in pijanci, podnevi pa se je spremenila v živahno tržnico, kjer so prodajali tudi eksotično sadje in meso divjih živali: bizonov, losov, medvedov, labodov. Takrat je bila narava še neskončna.

Nemški priseljenci so tam prodajali klobase in kislo zelje (kmalu so to jed začeli imenovati hotdog) in slanike – v kisli smetani, z majonezo, dimljene, v slanici, v kisu … Tako v knjigi z naslovom 97 Orchard piše ameriška zgodovinarka Jane Ziegelman, ki zgodbo o priseljencih opisuje s pomočjo kulinarike, saj je bila najpomembnejša stvar, ki jih je spominjala na domovino, prav hrana, ki je bila tudi pripoved o tem, kdo so. Ker so tako moški kot ženske v New Yorku delali ves dan, so začele nastajati tudi delikatese z vedno svežo hrano. Nekateri moralistični časopisi so začeli prav delikatese kriviti za čedalje več ločitev, saj so menili, da bi se možje, če bi ženske kuhale doma, iz služb vračali naravnost k njim. Zelo veliko je bilo judovskih delikates, saj so imeli za prehranjevanje natančna navodila, ena od njihovih specialitet so bile zelo kisle vložene kumarice, ki so jih hranili v velikanskih sodih, ki jih danes lahko še vedno vidimo v kulinarični instituciji, imenovani Russ & Daughters.

Muzej Tenement je poseben tudi zato, ker priča o tem, da je bilo življenje v tej ulici težko, nevarno, kruto, revno, krivično, a prav hrana je tolikokrat povezovala ljudi. Italijanska mama je svojo mineštro delila z rusko družino, oni pa so jim v zahvalo prinesli medeno pito. Judovske družine so ob sobotah na kosilo povabile berača ali lačnega soseda. Tudi moja prababica je umrla, ker se je prehladila, saj je prala obleke delavcev, ki niso imeli žena, ki bi poskrbele zanje.

Trumpov sovražni govor proti tujcem, na katerem temelji njegova predvolilna kampanja, zato nima veliko opraviti z Ameriko, deželo priseljencev. Če bo zmagal, bo Kip svobode zašel globoko za obzorje.