Pozdravljeni!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Nedelo

S pozitivo do zvezd

Vsi, ki verjamejo v to, kar delajo, znajo o tem govoriti s posebno strastjo.
FOTO: P. Horálek/ESO
FOTO: P. Horálek/ESO
2. 8. 2020 | 07:00
4:32
Največja sreča mojega poklica, ki se večinoma vrti okoli poročanja o znanosti, je, da se lahko pogovarjam z ljudmi, ki vedo veliko in še več in to z veseljem delijo naprej ter s svojim delom poskušajo izboljšati svet za vse nas in za vse, ki za nami še pridejo. Zgodbe o raz­iskovanju, kako so morali na poti do uspeha požreti tudi veliko grenčice, pa tveganjih in tudi neprespanih nočeh so navdihujoče. Kar pa, žal, v pisani besedi pogosto težko zajamem, je žar, s katerim ti raziskovalci govorijo o svojih projektih. No, da se razumemo, ne le raziskovalci, vsi, ki verjamejo v to, kar delajo, znajo o tem govoriti s posebno strastjo. Tisto nalezljivo, zaradi katere se nasmehneš, zaradi katere bi jim najraje zavriskal in zaploskal.

Nazadnje me je s tako energijo, nabito s pozitivo, navdušila astronavtka slovenskega rodu Sunita Williams. Na kratko sva se srečali že, ko se je pred leti mudila v Sloveniji, tokrat pa sem s pomočjo virtualnega sveta vstopila v njeno kuhinjo.

Govorili sva o težavah v vesoljskem programu, ki jih ona vidi kot izzive, ki so premagljivi, le nekoliko se je treba potruditi, si morda vzeti nekoliko več časa, postaviti dodatna vprašanja in najdi nove odgovore. Samo s tako naravnanostjo smo se ljudje prebili do tu in zdaj, ko osvajamo vesolje. A pogosto je lažje reči, da se pač ne da. Tudi sama seveda obupujem, da česa ne zmorem, ker se mi zdi neverjetno težko ali ker se zavedam omejitev, ki jih predstavljajo notranje ali zunanje okoliščine. A če pojamram, to še ne pomeni, da ne bom vsaj poskusila. Morda bo šlo kaj narobe, morda pa bo šlo vse prav. Morda ne v prvo, ampak šele v peto. Ne nazadnje, tudi prošnja za pogovor z Nasino astronavtko je bila poskus, pri katerem sem lahko le dobila.

In pri poročanju o vesoljskih zgodbah pogosto omenjam poskuse in napake, pa razočaranja, o tem pišejo tudi kolegi z drugih področij, zato so zgodbe o uspehu še posebno dobrodošle. Kako prijetno je v roke vzeti časopis, ki mi na prvi ali zadnji strani prodaja dobro novico. Kaj je dobra novica, je sicer stvar posameznika, zame je med drugim tudi takšna, da so nekje v vesolju odkrili nenavaden planet. Ko sem o tem nedavno (navdušeno) razlagala prijateljici, me je malo podražila, zakaj je to tako zelo zanimivo in zakaj je to morda dobro za nas.
Strinjala sem se, da res še nismo našli Zemlje številka dve, pa tudi če bi jo, do nje še nekaj časa ne bomo mogli, a prijetna je že misel, da smo se ljudje (ne še sicer čisto vsi) prebili od razmišljanja, da se Sonce vrti okoli Zemlje, do tega, da zdaj v štirimestnih številkah štejemo, koliko planetov je še tam zunaj, in ugotavljamo, kakšni vse so, in da iz dognanj morda lahko tudi pomagamo našemu.

Drugi nergači pogosto k vprašanjem dodajo še, zakaj toliko denarja nameniti vesoljskim tehnologijam, saj bi ga lahko porabili kje drugje. Včasih prav nejevoljno komentiram takšne opazke, pa vendar, številne tehnologije, sprva razvite za vesoljske odprave, uporabljamo vsak dan: Nasa je za odprave zelo izboljšala učinkovitost solarnih panelov, s katerimi lahko bolje črpamo zeleno energijo, za astronavte je izumila sisteme za filtriranje vode, ki jih zdaj na široko uporabljamo za uničevanje bakterij, izdelala je materiale za toplotno zaščito, ki jih zdaj uporabljajo gasilci, očalarjem pa je priskrbela material, odporen proti praskam, saj je bil ta nujen za izdelavo vizirjev na čeladi. In seveda, da ne govorimo o satelitih, zaradi katerih se ne izgubimo po pohajkovanju po naši lepi modri krogli, da vemo, kakšno bo vreme, da satelitski posnetki pomagajo reševalcem pri odzivu na naravne katastrofe.

Ko Williamsova razlaga o urjenju za vesoljska potovanja, me še spomni, kako zelo pomembna je ekipa, ki zapolni manjkajoče podatke, ker nemogoče je, da bi vedeli prav vse. V službi so to sodelavke, ki iz pogovora izluščijo pravo idejo za članek, ali pa urednik, ki doda odličen naslov, na plesnih vajah je to učiteljica, ki spodbuja, naj že stegnem nogo, ker jo lahko in vseeno ne bom padla, v življenju pa so to prijateljice in prijatelji, ki te v »žutih« minutah poslušajo in svetujejo, kako odpreti padalo in pristati na nogah.

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine