S kovino sta se preprosto našli

Za Martino Obid Mlakar je naporno leto, a se številnih izpeljanih projektov spominja z velikim veseljem in hvaležnostjo, da je bila lahko zraven. Eden še vedno poteka, razstava Narava v srcu mesta v ljubljanski mestni hiši, za katero sta z oblikovalko Natašo Grandovec, s katero sicer ustvarjata pod blagovno znamko April, tokrat za naravo stikali po urbanem okolju – Martina v domači Ljubljani, Nataša v Mariboru – in zdaj je čarobno ujeta v srebro. To je le eden od materialov, s katerim Martina nadvse rada ustvarja, pri čemer se vedno poskuša izviti iz lastnih okvirov in preseči samo sebe.

Na pot ustvarjanja jo je zaneslo po naključju: dotlej naravoslovka je bila v srednji šoli prepričana, da bo gledališka režiserka, saj jo je odrska umetnost že od nekdaj navduševala. »A potem nisem bila sprejeta na fakulteto, izgubili smo še očeta, in preden sem našla svoj pravi študij, sem se že zaposlila. Sem pa v tistem času naletela na članek svojega poznejšega profesorja Ivana Bogovčiča o tem, da je restavrator pravzaprav zdravnik za umetnino in ji mora prisluhniti, če jo želi pravilno zdraviti. Takrat se je zgodil tisti klik ...« Vpisala je študij na Akademiji za likovno umetnost, teorijo in prakso pa učinkovito kombinirala z delom v delavnici vrhunskega zlatarja, srebrokovača in restavratorja Christopha Steidla Porente.

Kdaj tako zelo padeš v ustvarjanje, da povsem pozabiš nase. Pozneje pa se sprašuješ, ali si to res ti naredil. To so lepi trenutki!

»Pri njem sem se v slabem desetletju naučila prav vsega in to povezovala s teorijo na akademiji, kjer sem se specializirala za restavriranje plemenite kovine, poleg tega me je Christoph od samega začetka spodbujal k samoiniciativnosti, tako da sem kmalu začela risati in delati tudi sama. Spomnim se, kako mi je dejal: 'Pa kje si ti hodila? Imaš roko in oko za to!' Jaz pa sem njemu zaupala, da sleherni dan razmišljam samo o kovini,« v smehu pripoveduje 44-letna miloglasna umetnica, ki pa pri svojem delu še malo ni nežna, vsaj na začetku procesa ne, saj v njenem studiu na Gornjem trgu v stari Ljubljani pogosto odmeva od težkih udarcev kladiva, zvokov žaganja in piljenja kovine, hrumenja plamena, s katerim trdoto spreminja v mehak in lažje gnetljiv material, ali pa z njim spreminja barvne odtenke.
»Kovina je sama po sebi res lahko hladna in težka, a mene kot ustvarjalko je presenetilo, kako lahko iz nje vseeno dobim toliko finih in povsem tako ženskih oblik. Poleg tega mi ta material omogoča natančnost, h kateri težim, da sem zadovoljna. In tukaj sva se s kovino našli. Je material, ki mi je značajsko blizu in lahko z njim notranje spregovorim.«

Peresa iz srebra in titana: ogrlica in zapestnica. Foto Jože Suhadolnik

Izzivi ji dajo krila

Zlato, srebro, baker – pri tem se je zavezala, da ustvarja zgolj iz recikliranega –, vse to se znajde v njenih rokah, zelo rada pa dela tudi s titanom, ki je sicer težak za oblikovanje, a se pod vročino iz srebrnkastega prebarva v čarobno paleto barv od zlatasto rjave proti vijoličasto modri. Tako so izdelana tudi peresa, s katerimi je pred leti opozorila nase – ko je iz njih izdelala okrasno luč, pa čudovito ogrlico in iz bakra tudi kazalke za knjige. »S tem sem povezala svojo strast do knjig, saj te knjiga na krilih besed ponese v neki drug svet.« Sicer pa, kot pove, lahko zlatar naredi res čudovite stvari že, če ima samo ogenj, žago, pile in klešče, v njeni delavnici pa je ob tem še orodje za obdelavo kamna, stekla, za emajl, za kovanje ... »V bistvu mi je izziv vsak material, zlasti če začutim, da ima v sebi neko prefinjenost, pa naj gre za steklo, kamen ali tekstil, ki mi je prav tako blizu, najbolj svila ... Izziv pa je tudi vsaka razstava, saj želim preseči samo sebe, poskusiti nekaj novega ... «

Martina Obid Mlakar. Foto Jože Suhadolnik

Za aktualno, Narava v srcu mesta, je v srebro oblačila koščke narave, ki jih človek opaža v urbanem okolju: regrat z brega Ljubljanice, metulj modrin na savskih prodih, marjetica z grajskega griča, lastovka nad zvončkom, čebele s strehe Cankarjevega doma, macesen s slike Ivana Groharja v Narodni galeriji ... »Z Natašo sva izhajali iz dejstva, da naravo nenehno, a nezavedno nosimo v sebi, zato so nam takšni motivi blizu, in to sobivanje človeka, narave in mesta sva poskušali ujeti v svoje stvaritve tako, da sva za motivi stikali malo v Mariboru, malo v Ljubljani. Tako sva vzpostavili simbolno povezavo med nama in najinima mestoma, poleg tega razstavljeni izdelki opazovalca popeljejo od pomladi pa vse do zime.« Nekaj je dejanskih odlitkov, ki jih je potem obdelala oz. nadgradila s kamni, večino pa sta izdelali po lastnih risbah in navdihu.

Blizu naravi, blizu ljudem

Z Natašo sicer že štiri leta skupaj ustvarjata nakit pod blagovno znamko April, ki je ljudem blizu tako cenovno kot po motivih. »Narava nama je obema v navdih in res lepo sodelujeva.« Ustvarjalnost drugih, konkurence, jo navdihuje in motivira. »Zdi se mi fajn, ko nekdo ustvari kaj vznemirljivega, se mi pa pogosto zazdi, da smo premalo ponosni na to, kar delamo. Jaz to sicer popolnoma razumem, ker najraje sedim v svojem kotu delavnice, zbijam in ustvarjam. In čeprav je naporno, umazano, glasno, celo nevarno zaradi ognja, pa tudi samotno, da včasih že kar malo pozabim govoriti, je meni tam zadaj najlepše. Takrat si v pogovoru sam s sabo, z vesoljem ali s komerkoli že, in kdaj se zgodi, da tako zelo padeš v ustvarjanje, da povsem pozabiš nase. Pozneje pa gledaš te stvaritve in se sprašuješ, ali si to res ti naredil. To so lepi trenutki!« A takrat se pravzaprav zgodba šele začne, saj je treba izdelek prodati, če želi človek živeti od tega ... »Kar si ustvaril, je treba pogosto – za razstavo ali opis kolekcije – tudi ubesediti, kar pa utegne biti precej naporno. Zato rada sodelujem s profesionalci na področju fotografije ali besede, saj nadgradijo tisto, kar sam vidiš s svojimi očmi. In tako tvoja zgodba dobi večje razsežnosti, drugačno osvetlitev,« na glas razmišlja v delavnici galeriji, ki jo najema skupaj z ustvarjalko Olgo Košica.

Navdihi od vsepovsod

V njenih delih je pogosto tisto, kar prebere, doživi, vidi ... »Zelo rada sem pri risanju opazovala svojega sina, ko je bil majhen: tisti proces ustvarjanja, ta otroška neobremenjenost ... Ker mi odrasli smo šolani, usmerjeni in tako delujemo znotraj nekih pridobljenih okvirov, a včasih je treba te tudi malce pozabiti, da lahko ustvariš nekaj unikatnega, presežnega ... Zato moram kdaj pogledati kakšno od spravljenih sinovih risb, da se zmotiviram, se izvijem iz teh okvirov in grem po svoje.«

Navdih je v pravkar končanem letu iskala tudi pri Ivanu Cankarju, predvsem v njegovem eseju Bela krizantema, na temo katerega so skupaj z uporabnicami Vzgojno-delovnega centra (VDC) Tončka Hočevar skoraj leto dni ustvarjale in izdelke jeseni na ogled postavile v Galeriji Cankarjevega doma na Vrhniki. »Ko sem spet brala Cankarja, me je res zagrabilo, presenečena sem bila, kako je še vedno aktualen. Pri projektu, ki je tekel pod mentorstvom Erike Pavlin, sem sicer delala samostojno, iz tega povsem ločeno izpeljala tudi kolekcijo nakita, nato pa smo moje in delo uporabnic VDC združile v celoto, s katero smo želele poustvariti tisti trenutek iz eseja, ko teče dialog. Zato miza, dva stola, dve skodelici kave in na njej tudi moja srebrna krizantema, naokoli pa keramične krizanteme, ki so jih izdelala dekleta, in delčki citatov iz eseja. To je bila moja prva taka izkušnja in moram priznati, da sem bila zelo vesela Erikinega povabila.« Razstava je bila za zdaj samo na Vrhniki, bi pa utegnila letos zaiti tudi na Vransko v Schwentnerjevo hišo, saj je ta založnik izdal številna Cankarjeva dela, mogoče pa celo na Dunaj.

Kritični razmisleki

V knjigah tudi sicer pogosto dobi ali najde navdih; za projekt v ptujskem pokrajinskem muzeju, kjer so Martino in še dva druga oblikovalca nakita povabili k ustvarjanju na temo antičnega nakita, ki ga imajo v svojih zbirkah, je znova prebirala Orwellovo Živalsko farmo. »Od nekdaj so mi blizu odlikovanja, a me je zmotilo, da se jih običajno pripenja človeku zaradi njegovega rodu ali nekih zaslug. Meni pa se zdi, da si odlikovanje zasluži prav vsak od nas, saj se dan na dan soočamo s številnimi izzivi.« Zato je izdelala celo serijo naprsnih kipcev oziroma brošk. »To sem pripravljala ravno v maju, ko je bil čas predvolilnih srečanj, in ko sem poslušala vse to, sem pomislila, koga, zaboga, mi že dva tisoč let postavljamo na piedestal?! Izhajajoč iz Živalski farme, sem tako na piedestal postavila živali, miniaturne glave na barvite podstavke, na katere sem vkovala tudi latinske pregovore, podobno kot na spomenikih.«

Srebrna broška, poimenovana Ljubezen vse premaga, iz serije Živalska farma. Foto Martina Obid Mlakar

Pot do samostojnih razstav ji je sicer odprl Miha Jeršek iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije, ko je v začetku 21. stoletja delal razstavo in knjigo o draguljih ter jo povabil zraven. Sodelovanj se je v ducat in več letih njenega ustvarjanja nabralo cel kup, tudi na bienalih oblikovanja v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, nazadnje v projektu Zavzetje gozdov, v katerega je bila še z osmimi oblikovalci vpeta pol leta. »Vsak je naredil nekaj svojega in sama sem se večkrat odpeljala na Kočevsko ter zbirala koščke narave, vse od roba pragozda do roba gozda, pa tudi tujke, kot sta na primer pečka slive ali pozabljen vijak. Zavzetje gozdov pač.«

Za vse to je izdelala kalupe in jih zalila s talino srebra oz. jih vtisnila vanjo, položila v stekleno cev – izvedela je namreč, da so imeli tam v preteklosti steklene vodovodne cevi –, dno podložila z zemljevidom Kočevske in tako vsak delček povezala s krajem najdbe. »A ko toliko časa preživiš v takem okolju, postaneta dimenziji časa in kraja povsem drugačni. Kjer so bile nekdaj vasi, žage, so zdaj le še ruševine, ki jih prerašča gozd, in kljub sledem, ki jih tam pušča človek, se lahko vprašaš, kdo res koga zavzema: ljudje gozd ali je pravzaprav obratno?«
 

Stvaritve s sporočilom

Od letos sodeluje tudi s partnerjem naslednjega bienala oblikovanja, mariborskim Centrom za kreativnost, ki predstavlja slovenske oblikovalce in torej stvaritve slovenskega izvora, nastaja pa tudi platforma oblikovalcev in proizvajalcev, ki se in se bo še širila. »Tam sem zdaj prisotna z nakitom iz titanovih peres,« pove in pojasni, da se nakit za razstavo seveda razlikuje od tistega, ki ga izdela za nošenje. Ta mora človeku ugajati, mu biti tudi cenovno dostopen. »Ker popolnoma razumem, da večina ljudi gleda na to skozi ceno. Tudi jaz si nekaterih svojih kosov ne morem privoščiti, zato si jih sposodim (smeh). Imam pa veliko srečo, saj je tudi nekaj zbirateljev, ki si želijo prav določen moj kos in ga pridejo iskat, ne oziraje se na ceno.«

Dela sicer večinoma po naročilu: »Ljudje navadno že vedo, s kom imajo opravka, kako delam, kako razmišljam, in pogosto imam zelo proste roke. Edino, od česar ne odstopam, je zaveza, da naredim tako, da za tem potem tudi stojim.«

Predlani, ob Plečnikovem letu, se je posvetila tudi zelo nekonvencionalnemu materialu, opeki. Za osnovo je vzela otroške kocke in iz njih izdelala broške v obliki mini zidov. »Zid je že sam po sebi provokativen ... In če si ga pripneš na prsi, si zavaruješ srce, ampak osnovno vprašanje ostaja: čemu si sploh postavljamo te zidove? A če jih že postavljamo, so lahko tudi prostor, kjer razgrnemo svoja sporočila. Jaz sem uporabila grafit, ki mi je prav tako zelo blizu. Nasploh težim k temu, da ima moj nakit vedno neko sporočilo ali zgodbo.«

In če se ozre v prihodnost? »Hm ... Rada bi več ustvarjala iz zlata, ki je res krasen material, a si ga težko privoščim. To bi rada čim prej presegla. Želela bi si tudi več stika s kakšnimi galerijami v tujini. In manjka mi to, kar bi se moralo dogajati potem, ko izdelam stvar in jo postavim v vitrino. Brez dvoma se bo treba bolj aktivirati predvsem na družbenih omrežjih, saj me številni najdejo prav po tej poti. K sreči mi zdaj pri tem pomaga družinski prijatelj. Ni kaj, človek se vse življenje uči.«