Rusi so se ustrašili primorskega novinarja

Na Delu sem preživel skupaj približ­no 45 let. Začel sem kot honorarec na športu, kar je po mojem najboljša šola novinarstva, saj se tam naučiš kratko in jedrnato odgovoriti na pet temeljnih vprašanj novinarstva. Redno sem se zaposlil leta 1978 v notranjepolitični redakciji, potem sem delal v centralni in od leta 1991 v zunanjepolitični redakciji. Za novinarja najboljša leta od 1991 do 2001 sem preživel kot dopisnik v Kairu – bil sem prvi Delov dopisnik z Bližnjega vzhoda – in potem v Moskvi. Prepotoval sem velik del arabskega sveta in nekdanje Sovjetske zveze. Od tam ne moreš poročati, če po teh prostranstvih ne potuješ in ne živiš tam, da jih dobro spoznaš.

Zlata leta novinarstva in Dela so bila ob osamosvajanju Slovenije in v prvih letih po njih. Takratna vodstva Dela so znala dobro izkoristiti na novo odprt prostor svobode. Delo je bilo vodilni slovenski medij, zelo pozorno so ga brali po vsej Jugoslaviji in v tujini, še posebno na Dunaju in v Rimu. Takrat smo novinarji postali tudi večinski lastniki podjetja. Tragična napaka večine je bila, da so se odločili svoje deleže prodati; sam nisem bil med njimi. Lastninske akrobacije so tragični vrhunec doživele ob političnem prekupčevanju leta 2005, ko je last­nik Dela postala Pivovarna Laško, kar je prineslo tudi številne negativne kadrovske odločitve in vse, kar je sledilo. Na primer ukinitev dopisniške mreže v tujini, ki je bila največja prednost Dela.



Če bi izpostavil dogodke, ki so se mi najbolj vtisnili v spomin, so bile med njimi gotovo olimpijske igre leta 1984 v Sarajevu. Spremljal sem jih kot del močne Delove ekipe. Seveda pa si bom vedno zapolnil tudi šok ob prvem obisku Gaze leta 1994, poročanje iz Alžirije med vrhuncem državljanske vojne in leto 2001, ko sem s splavom čez reko Pjandž šel iz Tadžikistana v Afganistan, kjer se je začela zahodna intervencija proti talibskemu režimu. Šlo je za takrat edino mogočo pot v to tragično azijsko državo.

Morda največje priznanje kot novinar sem doživel leta 2005. Takrat so mi na Delu predlagali, da bi šel spet v Moskvo, kar sem z veseljem sprejel. Rusija je pač eden najboljših krajev na svetu za novinarja, če seveda prihaja iz tujine. V času, ko sem v Moskvi čakal na akreditacijo za tuje dopisnike, so me dvakrat poklicali na zunanje ministrstvo, ki v Rusiji podeljuje te akreditacije. Na mizi so imeli moje originalne in v ruščino prevedene članke, v katerih sem zelo kritično pisal o njihovi zunanji politiki, od Kavkaza naprej. Ker me tudi po dveh sestankih niso »omehčali«, nisem dobil akreditacije in sem se moral vrniti v Slovenijo. Da se velika Rusija boji malega novinarja s Primorske! Takrat je drugi mandat začenjal Vladimir Putin in dogodek je vsekakor že nakazoval današnje stanje v Rusiji, kjer kritičnih glasov proti oblasti ni več ali pa jih ta ne­usmiljeno zatolče.