Romanje koronske princese

Po letu potovanja po Avstraliji sem se podala na tropska pacifiška otočja, ki jih drugače najverjetneje ne bi imela priložnost obiskati. Kot ves svet je tudi mene, ravno ko sem s Fidžija priletela na Salomonove otoke, presenetil covid-19. Na približno 3000 km oziroma štiri ure leta od Sydneyja oddaljenih otokih sem namesto sedem preživela 47 dni in se v času najstrožjih ukrepov zaradi pandemije vrnila v rodno Slovenijo. Vedela sem, da ne bo lahko. Sklepala sem, da tvegam zdravje. Nisem pa vedela, da so resne zadeve lahko tako zelo komplicirane.

Dobrih sedem ted­nov po razglasitvi pandemije sem se zaradi pomanjkanja denarja in brez možnosti zaslužka odločila, da se z repartiacijskim letom, ki ga je organizirala Velika Britanija, vrnem v Sydney in od tam proti Evropi. A ko sem se odločila za ta korak, nisem niti slutila, kakšna živčna vojna me čaka.


 

Ni dovoljenj brez letalske vozovnice

Od začetka pandemije sem bila v stiku z ministrstvom za zunanje zadeve. Po treh poslanih elektronskih sporočilih s skopimi odgovori v slogu »hvala za obvestilo in srečno« prejmem sporočilo namestnika vodje misije slovenskega veleposlaništva v Avstraliji. Poveže me z evropsko pacifiško delegacijo na Fidžiju. Sporočim jim, da bi se rada vkrcala na izredno letalo, ki bo v Sydney poletelo iz Honiare čez štiri dni.

Dobim povratno sporočilo s seznamom vseh dovoljenj, dovolilnic in dokumentov, ki jih potrebujem za vkrcanje. V času velikonočnih praznikov, državnega praznika v Avstraliji in vikenda. Poleg kupljene letalske vozovnice iz Sydneyja v Evropo potrebujem: tranzitni vizum za Avstralijo (12 strani vloge), odobritev avstralske vlade in regijskega ministrstva za zdravje za izjemoma skrajšano karanteno v Avstraliji, potrdilo slovenskega veleposlaništva, da se vračam v domovino, dovoljenje za prestopanje v Dohi, avstrijsko dovoljenje za vstop v Avstrijo. Za vse potrebno pa sem lahko zaprosila šele, ko sem že kupila letalsko vozovnico za pot domov. Ta je bila namreč pogoj za pridobitev dokumentacije.



Medtem ko sem se počasi izgubljala v elektronskih sporočilih evropske delegacije, britanskega veleposlaništva, letalske družbe Solomon Airlines, našega veleposlaništva v Avstraliji, so mi tri ure pred letom v Sydney odobrili tranzitni vizum za Avstralijo. Uro pred letom sem prejela še odobritev ministrstva za zdravje za izjemoma skrajšano karanteno. Če mi ne bi odobrili prošnje za eno prenočitev v Sydneyju, bi me čakalo 14 dni obvezne karantene. Misli mi uhajajo k načrtom, kaj bom počela dva tedna v karanteni, saj uro pred letom še nimam vseh dokumentov. Dovolijo mi vkrcanje z upanjem, da bom zadnje dovoljenje dobila ob pristanku.
 

Zasebna elektronska sporočila avstralskih uslužbencev

Skupaj s 60 potniki iz Evrope, Avstralije in Nove Zelandije pristanem v Sydneyju. Namesto zahvale, da smo leteli z njimi, dobimo navodila, v kakšne skupine se naj razvrstimo ob vstopu na letališče. Tisti, ki prestopajo na naslednji let, v prvo vrsto, domačini, ki bodo odpeljani v karanteno, v drugo. Kam spadam jaz, ki odhajam v karanteno in naslednji dan letim naprej? Nihče ne ve. Na popolnoma praznem hodniku, ker mi je eden od policistov tako velel, stojim z masko na obrazu 15 minut. Mimo pridejo trije policisti, ki obljubijo, da bodo poslali nekoga pome. Po 10 minutah me pokličejo do konca hodnika. »Kje imaš dovoljenje regijskega ministrstva za zdravje za skrajšano karanteno?« »Nimam ga. Niso mi ga še poslali,« z malo tresočim glasom in nasmehom pod masko pojasnim uslužbenki tega ministrstva, medtem ko mi s »pištolo« meri v čelo in meri mojo telesno temperaturo. To je bilo enkrat in edinkrat na vsej poti domov, da je kdorkoli preveril, ali imam kakšne znake covida-19. »To je moj zasebni naslov. Pošlji mi svoje podatke, da ti uredim dovoljenje.«



Pri vratih me čakajo vojaki. »Nimate dovoljenja.« »Čakam ga še. Naj bi ga dobila kmalu.« Brez vseh dokumentov mi ne dovolijo vstopa na avtobus, ki bi me odpeljal do moje brezplačne petzvezdične nastanitve s tremi obroki, ki jih za vse Avstralce krije avstralska vlada. Stojim pred avtobusom dobrih pet minut, ko me na stran pokličejo dva policista in vojak. Že tretjič pojasnim, kaj se dogaja, spogledajo se, spet pogledajo mene in me pošljejo na avtobus. »Do jutri bomo že uredili vse dokumente.«
 

Skrajšana petzvezdična karantena

V središču Sydneyja se pozno popoldne ustavi avtobus, poln lačnih potnikov, ki se že od pete ure zjutraj pregovarjajo z uslužbenci vseh mogočih vladnih služb. Na recepciji hotela ob veličastni operi nas poleg prijaznih receptorjev pričakajo policisti in vojaki. Receptor mi dodeli sobo, policist popiše vse osebne podatke, še njemu pojasnim, zakaj nimam vseh dovoljenj, vojak pa z rokavicami zagrabi moji dve torbi in me pospremi do sobe. »Ne da ti kdo potrka na vrata, jih ne odpiraj.« V vsakem nadstropju karantenskega hotela nas 24 ur stražita in varujeta dva policista.



Nekaj minut pred sedmo uro zjutraj me v sobo iz provizorične policijske postaje v hotelu pokliče eden od modrih uniformirancev. »Takoj po zajtrku bo dovoljenje za skrajšano karanteno v hotelu. Eden od naših ti ga bo prinesel v podpis.« Podpišem en izvod odobrene dvodnevne karantene in pokličem na recepcijo, ob kateri uri me bo čakal prevoz. »Avtobus te bo pred hotelom čakal dobri dve uri pred letom. Policistom, ki te varujejo v nadstropju, bom sporočil, naj ti dovolijo izhod iz sobe.« Še zadnjič pogledam skozi okno in se poslovim od z zahajajočim soncem obsijane operne hiše. Odprem vrata in k meni priletita dva možakarja v modrem, eden že sporoča na recepcijo: »Gospodična želi pobegniti. Ustavila sva jo pred vrati, nikamor še ni stopila. Pravi, da gre na letališče.«



Počutim se kot vojni ujetnik. A ni mi uspelo zadržati smeha. Vse skupaj postaja že smešno. Pridržita me do prihoda policista, ki me spremi do avtobusa. »Pozabil sem jima sporočiti, da odhajaš. Oprosti.« Popolnoma prazen avtobus samo zame. Na letališču me spet pričakata policista. Policijsko spremstvo. Brez mask. Komedija se nadaljuje. Kot največji kriminalec se mimo vseh drugih potnikov za njima odpravim najprej na oddajo prtljage. Vmes jima pripovedujem svojo zgodbo zadnjih petdesetih ur. Skupaj se smejimo. Pospremita me do varnostne kontrole, kjer naredimo še selfie, tako za spomin, pravita, preden mi preverijo potni list in me spustijo iz države. Vkrcam se na letalo, na katerem bom 16 ur.
 

Prazno letališče, prazno letalo

Na najbolj nabito polnem letalu, kar sem jih kdaj videla, ni bilo prazne niti ene same vrste, da bi se lahko kdorkoli na 16-urnem letu vsaj delno ulegel. Maske so ves čas obvezne. Tako na letališču kot letalu. Razen ko jemo. Ali spimo. Takrat si vsi potniki, z vseh koncev Tihega oceana, snamejo maske in tisto uro, ko uživamo ob hrani in kozarčku hladne osvežilne pijače, skrbno pazimo, da se ne gledamo. Negotovost, ali se sploh lahko pogovarjamo, kaj je dovoljeno in kaj ni, nas spravlja v dobro voljo. Nihče ne ve točno, kako naj se odzove. Ali sploh lahko drug drugemu podajamo hrano, ki nam jo prinese stevardesa? Kdaj si je kdo nazadnje umil roke? Kaj bo, ko bom vsi zaspali in dobesedno dihali drug drugemu za vrat? Maske so obvezne. Večino časa. Večino teh 16 ur. Na Qatarjevi spletni strani pa navodilo, da morata biti med nami dve prosti vrsti.



Pristanemo v Dohi. Neprespana, lačna in vedno bolj živčna zaradi nošenja maske se sprehodim po ogromnem letališču, kjer so vse pipe za polnjenje steklenic z vodo zaprte. Zaradi preprečitve širjenja virusa. Maske so še vedno obvez­ne. V nasprotju z letalom iz Sydneyja v Doho je naslednje proti Dunaju skoraj popolnoma prazno. Skupaj z mano je na njem 22 potnikov. Vsaj naspala se bom lahko. Do Dunaja, kjer me čaka še zadnja naporna komedija prestopanja z vlaka na vlak do Šentilja. Ker je tako manj možnosti okužbe, kakor če bi kdo prišel pome na letališče.
 

Komolčkanje namesto objema

Ob pristanku na Dunaju pripravim mapo z vsemi dovoljenji, dokazili, pot­nim listom in letalskimi vozovnicami. Kontrolorju jo pomolim pod nos, ko me po nemško vpraša, kam grem. Povem, da v Slovenijo. Vpraša me, kako se počutim, in mi pokaže izhod. Tam na utrujene turiste že preži taksist. Z masko na vratu. Balkanski taksist. Sredi letališča. »Ne, hvala, grem na vlak.« Trdi, da vlaki ne vozijo več zaradi virusa. Na glavni železniški postaji sredi Dunaja, kjer prestopim prvič, življenje teče normalno. Normalno, z maskami. Po tretjem prestopanju, ko se mi maska, ki sem jo nosila ves dan, že gabi, se odločim, da si vzamem čas za čiščenje obraza in menjavo maske. K meni pristopi sprevodnik in me opozori, da če si ne bom nadela maske, bom morala izstopiti. Pojasnim mu in mu pokažem, da se umivam, razkužujem in da je maska že pripravljena, a me še enkrat pogleda in odločno reče, da naj si nadenem masko.



Tik pred zadnjim, četrtim presedan­jem, ko se približujemo Šentilju, slišim dva, ki se pogovarjata po domače. Slovensko. Stopim k njima. Prijazen moški s Ptuja, ki se vsakodnevno vozi na delo v Avstrijo, meni in štajerski študentki ponudi prevoz v Slovenijo. Namesto da bi iskali taksi ali pešačili s težkimi torbami. Spet obe skrbno pripraviva vse dokumente, jaz jih še zložim po časovnem zaporedju, ko nam na meji pomahajo, in ne da bi se morali ustaviti, se znajdemo v Sloveniji. Kjer me pričakata brat in mami. Za trenutek obstanem pred njima, skomignem z rameni in ju po 15 mesecih, odkar smo se nazadnje videli, pozdravim s komolčki.