Robert De Niro: v zrelih letih in v življenjski formi

De Niro v njem igra Franka Sheerana - Irca, prevozniškega sindikalista irskih korenin, ki je vrata organizacije na široko odprl italoameriški mafiji in leta 1975 ubil vodjo tovornjakarskega sindikata Jimmyja Hoffa; ta umor ostaja ena največjih ameriških nerešenih skrivnosti, saj Sheeran svoje trditve ni potrdil z ničimer in je zato večina poznavalcev prepričana, da se je zlagal.

A kakorkoli, Scorsesejev Irec (The Irishman), posnet po Sheeranovi knjigi, ki so ga premierno predvajali kot uvod­ni film 57. filmskega festivala v New Yorku, je poleg De Nira – upodobil je Sheerana – pred kamero postavil še dve filmski legendi. V vlogi Jimmyja Hoffa je nastopil Al Pacino, iz neuradnega igralskega pokoja pa so priklicali celo Joeja Pescija, da je upodobil italoameriškega gangsterja Russella Bufalina.



Z drugim sta De Niro in Scorsese že sodelovala pri takšnih filmih, kot sta mafijski klasiki Dobri fantje (Goodfellas,1990) in Kazino (Casino, 1995). Pacino še nikoli ni nastopil v filmu pod Scorsesejevo taktirko, je pa z De Nirom zaigral v več filmih, na primer Botru II (Godfather II, 1974), čeprav v različnih časovnih linijah, v katerih poteka film, in izvrstni kriminalki Vročica (Heat, 1995).
 

Metodična igra

Igralska legenda s polnim imenom Robert Anthony De Niro Jr. se je rodil v srcu New Yorka, na Manhattnu. Čeprav ima italijanski priimek, je italijanske krvi samo po očetu in še to le polovično. Drugi predniki so iz Anglije, Francije, Irske, Nemčije in Nizozemske.
Oba starša sta bila slikarja, oče pa je, ko je bil njegov edinec star dve leti, stopil iz omare in priznal, da je homoseksualec. Mali Robert je z mamo živel v manhattanskih predelih Greenwich Village in Little Italy, kjer ima še vedno prijatelje. Z očetom je bil v dobrih odnosih in ga je pogosto obiskoval.



Glede na sproščeno boemsko družinsko zaledje ni nenavadno, da je šolo že pri 16 letih obesil na klin in se posvetil umetnosti. Ne kot starša slikarstvu, ampak igri. Svojo obrt je izpopolnjeval v legendarni newyorški igralski instituciji Actors Studio, kjer so se igre učili tudi na primer Marlon Brando, Paul Newman, Jack Nicholson, Al Pacino in Jane Fonda. Actors Studio je znan kot zibelka tako imenovane metodične igre, za katero je značilno, da se igralci popolnoma vživijo v svojo vlogo.
 

Od mafije do boksa

Znano je, da je De Niro pri vživljanju pogosto šel v skrajnosti. Za drugi del Botra, v katerem je upodobil mladega Vita Corleoneja, je nekaj časa živel na Siciliji, od koder je bil njegov fiktivni lik. Kar se je obrestovalo, saj je za vlogo leta 1975 dobil svojega prvega oskarja, za stransko moško vlogo.

Za film Pobesneli bik (Raging Bull, 1980), v katerem je upodobil boksarja Jaka LaMotto, se je naučil boksati in se za povrhu zredil za 27 kilogramov. Tudi v tem primeru se mu je izplačalo, saj je za vlogo leta 1981 dobil drugega oskarja, tokrat najbolj zaželenega, za glavno vlogo, in za povrhu še zlati globus. Za film Taksist (Taxi Driver, 1976) je nekaj tednov delal kot taksist.



Kot že rečeno, je De Nirovo igralsko pot, poleg vloge Vita Corleoneja, najbolj zaznamovalo sodelovanje z Martinom Scorsesejem. Z njim je posnel kar devet filmov. Tako kot nekateri drugi veliki režiserji se Scorsese rad zanese na igralce, s katerimi je delal že v preteklosti.
Vendar ni z nikomer delal toliko kot z De Nirom. Prvič sta sodelovala leta 1973 v filmu Ulice zla (Mean ­Streets), njun najbolj ploden čas pa sta bili druga polovica 70. let in prva polovica 90. let prejšnjega stoletja. Drugo obdobje se je končalo s Kazinom, v katerem je De Niro upodobil judovskega strokovnjaka za igre na srečo Sama Rothsteina - Acea, ki ga je čikaška mafija postavila za vodjo velike lasvegaške igralnice.

Potem sta se njuni karieri razšli, a kakor se je pokazalo, še ne dokončno. Vendar vloga v Ircu ne pomeni, da bo De Niro spet postal vodilni Scorsesejev igralec – navsezadnje sta oba že precej v letih –, ampak je prej veličasten zaključek legendarnega sodelovanja.
 

Smešno

Seveda De Niro niti približno ni zvezd­nik samo zaradi Scorsesejevih filmov. Nepozabne vloge je poleg Botra odigral še vsaj v Lovcu na jelene (The Deer Hunter, 1978), Bilo je nekoč v Ameriki (Once Upon a Time in America, 1984), Vročici in Roninu (1998), ki jih je posnel z drugimi režiserji.



V, kakor se je zdelo, zadnjem delu kariere, po letu 1999, pa je nastopil v seriji komedij. Čeprav komercialno uspešni, so dve komediji, v katerih je upodobil gangsterja Paula Vittija, puristi mafijskih filmov popljuvali kot blasfemijo, saj da se je De Niro delal norca iz svojih ikoničnih mafijskih vlog.

Nastopil je tudi kot godrnjavi nekdan­ji agent Cie Jack Byrnes v treh filmih o razvoju zveze med hčerko in njenim nerodnim partnerjem, medicinskim bratom judovskega rodu v podobi Bena Stillerja. Čeprav marsikdo tudi o teh filmih nima najboljšega mnenja, je De Niru očitno vseeno, drugače ne bi nastopil v nadaljevanjih. Ker je v novem stoletju igral še v več komedijah, kot sta Legende v Vegasu (Last Vegas, 2013) in Dedek uide z vajeti (Dirty Grandpa, 2016), so mlajši gledalci brez filmsko bolj razgledanih staršev o njem celo dobili vtis, da je predvsem igralec v lahkotnih komedijah.



Irec je priložnost, da spet pokaže, kakšna je njegova resnična igralska teža. Tisti, ki so si film ogledali – dosegljiv je kot pretočna vsebina na Netflixu, ki ga je financiral –, pravijo, da jo je odlično izkoristil.