V nadaljevanju preberite:

Kaj bi storili, če bi srečali svojega dvojnika, je le najbolj neposredno izmed številnih vprašanj, ki jih odpira predstava Dan, ko jaz ni bil več jaz. Besedilo nemškega dramatika Rolanda Schimmelpfenniga je predvčerajšnjim v režiji Maše Pelko premierno zaživelo na odru Male drame, z režiserko pa smo se pogovarjali o prepletanju zasebnosti in politike, resničnosti in fantazije ter feminizma in materinstva.

Vaš portret na portalu slovenskega gledališča Sigledal se konča takole: »Trenutno zaključuje magistrski študij pod mentorstvom red. prof. mag. Tomija Janežiča in izr. prof. mag. Janeza Janše ter preživlja čas s sinom (#feminizem).« Kaj sporoča ta ključnik? Jezo, upor, odločnost, cinizem, sarkazem?

Vse našteto in še kaj. Mislim, da še vedno obstaja predpostavka, da je nemogoče biti starš, mama in hkrati popolnoma predan režiji. Hotela sem izpostaviti to čudno diskrepanco, saj se mi zdi, da je vzpostavitev tega dialoga pomembna.

Poznam veliko ljudi, ki še dandanes mislijo, da to ni mogoče. Ne pravim, da sem primer, ki dokazuje nasprotno, saj vsak dan znova podvomim o tem, mislim pa, da je ključno poudariti, da moramo ženske vzpostavljati svoj režim, namesto da poskušamo delovati v moškem. To se mi zdi pomembna feministična gesta in navsezadnje tudi osnovna poanta feminizma.