Psihedeliki kot orodje v psihoterapiji

»Iz neskončnih globin moje psihe so vreli spomini. Zame je bilo zelo pomembno, da je Ralph poslušal opis mojega izkustva, ga v celoti sprejel ter podprl moje iskanje in tudi odkritje pomena teh nadvse nepričakovanih, a v resnici izjemno zdravilnih izkustev,« svojo izkušnjo med terapijo pri legendarnem transpersonalnem psihologu Ralphu Metznerju opisuje Georgina, homeopatinja in terapevtka iz Nemčije. Njeno in številne druge zgodbe iz lastne psihoterapevtske prakse opisuje Ralph Metzner, eden najboljših ameriških psihologov na svojem področju, v svoji najnovejši knjigi Overtones and Undercurrents, ki je pred kratkim izšla tudi v slovenskem jeziku z naslovom Toni in tokovi.

Ralph Metzner je v minulih štiridesetih letih med individualno in skupinsko psihoterapijo uporabljal enteogene, kadar je bilo to mogoče. V svoje delo je vseskozi vnašal jogijske meditativne prakse in poglede. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je poglobljeno proučeval energijske prakse agni joge.

Kot meni pionir transpersonalne psihoterapije, je za zahodnjake, ki so odrasli v prevladujočem materialističnem nazoru, pripoznavanje višjih duhovnih razsežnosti in karmičnih usedlin okultna in tabu tema, medtem ko vzhodne in domorodne družbe sprejemajo te temeljne zamisli kot dejstva. S pojavom transpersonalne psihologije je začelo prihajati do prevrednotenja materialističnega pogleda na svet in razvoja psihoterapevtskih praks, ki pripoznavajo resničnost in pomembnost duhovne razsežnosti.

Z Ralphom Metznerjem smo se pogovarjali o njegovi najnovejši knjigi Toni in tokovi, enteogenski psihoterapiji, družbenem pogledu na alternativne načine zdravljenja ter konvencionalnem načinu spopadanja z duševnimi motnjami.


 

Kaj je enteogenska psihoterapija in v čem se razlikuje od transpersonalne?

Enteogensko pomeni nanašajoč se na notranje ali duhovne dimenzije človeških izkušenj. Enteogenska psihoterapija je torej vrsta psihoterapije, ki priznava duhovne ali transpersonalne razsežnosti človeške izkušnje.

Transpersonalno je v grobem sorodno enteogenskemu v delu, da priznava širše vidike od osebnih in medosebnih človeških izkušenj, ki se običajno upoštevajo v klasični psihoterapiji, vendar brez identifikacije z določeno religijo ali duhovno prakso.
Kot je razvidno iz zdravilnih zgodb, opisanih v knjigi Toni in tokovi, obstaja, če priznavamo duhovni ali transpersonalni vidik človeške izkušnje, možnost za razrešitev ali zdravljenje, ki je morda niti ne bi prepoznali, če bi iskali zgolj medosebne ali biografske dejavnike.
 

Kako se je od začetka vaše prakse spremenil družbeni pogled na takšen način zdravljenja? Se sodobna družba odpira za alternativne metode?

V poklicih, ki se ukvarjajo z zdravljen­jem, s psihoterapijo vred, je zaznati več­jo odprtost za duhovne ali transpersonalne razsežnosti. Deloma gre za večje sprejemanje vzhodnjaškega pogleda na svet in meditativnih praks. To se je začelo v 60. letih prejšnjega stoletja, kar je bilo delno povezano z uporabo psihedeličnih substanc, vendar je večina posameznikov in psihoterapevtov kmalu ugotovila, da psihedeliki lahko omogočajo neke vrste vpogled v ravni zavesti, ki je mogoč v spremenjenem ali razširjenem stanju zavesti, medtem ko morajo biti za doseganje trajnih sprememb ta spremenjena stanja vključena v neko ustaljeno prakso.

V 60. in 70. letih je bilo veliko zanimanja za indijske, budistične, taoistične in sufijske tekste pa tudi zahodno mistično in kontemplativno literaturo ter prevode teh tekstov. Učenjaki religij in duhovnosti, kot so Huston Smith, Alan Watts, Aldous Huxley in rabin Zalman Schachter, so vsi našli nove bralce, ki so cenili njihovo odprtost za prepoznavanje pomena in vloge mističnih izkušenj in praks, ki jih je še okrepila selektivna uporaba enteogenov.

V zadnjem času se uveljavlja nov, širši pogled na svet, ki sprejema izkustva in prakse, ki vključujejo psihedelike, pa tudi druge pristope za širjenje zavesti, ki ne vključujejo substanc. To so čuječnostna (mindfulness) meditacija, holotropno dihanje, metode šamanskih potovanj, zavestno dihanje in različne oblike izrazne umetnosti, ki vključujejo glasbo, gibanje, risanje mandal in podobno.
 

V zahodni družbi smo priča velikemu deležu ljudi, ki trpijo za depresijo, tes­nobo in drugimi duševnimi motnjami. Kaj je po vašem mnenju razlog za to?

Ni skrivnost, da naša sodobna tehnokratska družba, ki ji dominirajo poneumljajoči in poveličujoči množični mediji, povzroča stres. Glavne svetovne religije so povsem odpovedale pri zagotavljanju duhovne eksistence množicam ljudi, fizikalne in družbene znanosti pa sledijo svetovnemu nazoru, ki zanika vsakršno možnost duhovne ali transpersonalne razsežnosti človeškega obstoja.
 

Kako vidite konvencionalno medicino in njen način spopadanja s psihozami, shizofrenijo, depresijo in podobnimi težavami, ko ljudje običajno prejmejo zdravila ali jih celo napotijo v psihiatrično bolnišnico?

Psihiatrična zdravila imajo svojo vlogo, sploh za zdravnike in njihove paciente, ki nimajo znanja ali usposabljanja za pristope brez uporabe zdravil in ki želijo in potrebujejo hitro rešitev za številne simptome, ki bremenijo ljudi. Problem je v tem, da ima večina psihiatričnih zdravil neželene stranske učinke ali pa prenehajo učinkovati po določenem času, kar pripelje k temu, da zdravnik predpiše drugo, novejše zdravilo, ki pa ima spet druge stranske učinke. Individualna ali skupinska psihoterapija zahtevata trajno prakso in pozornost ter z vidika stroškov in časa za večino ljudi, ki bi jo potrebovali, ni dostopna.
 

V svoji najnovejši knjigi Toni in tokovi raziskujete duhovne tokove, povezave s predniki, in karmične vzroke iz prejšnjih utelešenj, ki oblikujejo psihologijo posameznika. Na podlagi česa se odločate za način dela s pacientom, sploh če sam ne prepozna, kje je izvor težav?

Kakor pojasnjujem v knjigi, ponavadi delam korak za korakom. Najprej pogledam običajne in konvencionalne vzroke težav, ki jih oseba doživlja, kot so medosebni konflikti, travme iz otroštva ali travmatični stres. Kadar tovrstna obravnava ne zadostuje, raziščem bolj neobičajne možnosti, kot so vzroki iz prenatalnega obdobja ali preteklih utelešenj. Vsak terapevt uporablja metode, za katere je bil usposobljen in s katerimi ima tudi lastne izkušnje. Nekdo, ki na primer nima izkuš­nje ali zavedanja o vplivu preteklih življenj, tega pri pacientu ne bi prepoznal ali pa ne bi znal slediti takšnemu intuitivnemu zaznavanju.


 

V knjigi ste zapisali, da psihedeliki ne povzročijo zdravljenja in vpogledov vase, temveč delujejo kot ojačevalci zavesti, kar je lahko globoko zdravilno, kadar se psihedelik vzame v podpornem okolju, v nepripravljenih okoliščinah pa lahko povzroči zmedenost in dezorientacijo. Neprevidna uporaba substanc, ki povzročajo spremenjena stanja zavesti, ima lahko torej nasproten učinek zdravljenju in celo povzroči še več anksioznosti. Kako naj nekdo pristopi k psihedelikom in kakšna so tveganja, ki jih je treba upoštevati?

Psihedeliki ali enteogeni so opredeljeni kot nespecifični ojačevalci zavesti, tako da v delovanju same substance ni nič terapevtskega. To je jasno, če upoštevamo, da so CIA in podobne agencije uporabljale droge, kot je LSD, za pranje možganov, Manson in drugi kriminalci za umore in druge oblike zločinov, širše gledano pa na tisoče rekreativnih uživalcev v namene, ki nimajo nobene povezave s psihoterapijo, kot so na primer elektronske zabave. Vse je odvisno od zunanjih okoliščin in stanja posameznika, posebno pomembna pa je namera.

Nikakor nisem zagovornik jemanja psihedelikov ali katere koli druge droge, iz katerega koli razloga. V svojih zapisih sem opisal uporabo nekaterih psihedeličnih snovi v kontekstu neke vrste psihoterapije. V nasprotju z uporabo psihiatričnih zdravil, kot so pomirjevala in antidepresivi, menim, da je za kateregakoli terapevta ali psihiatra neetično, da bi pacientom dajal psihedelike, če sam nima izkušenj z njimi in ni usposobljen za njihovo uporabo. Tako kot ne bi pričakovali, da bi psihoanalitik, ki sam ni opravil osebne analize (pogosto trajajoče več let), lahko izvajal psihoanalizo.
 

Bili ste med pionirji v raziskovanju zavesti in duhovnosti z uporabo psihedelikov. Kako se spominjate eksperimentov v 60. letih na univerzi Harvard, dokler ameriška vlada leta 1966 ni prepovedala teh raziskav?

 

Z uporabo psihedelikov za doseganje neobičajnih stanj zavesti sem se prvič srečal med sodelovanjem v raziskavah psihedeličnih drog na univerzi Harvard v zgodnjih šestdesetih letih, skupaj s Timom Learyjem in Richardom Alpertom, ki je pozneje postal znan kot Ram Dass. Sledili smo predlogu Aldousa Huxleyja in na podlagi naukov iz Tibetanske knjige mrtvih napisali priročnik o psihedeličnih stanjih z naslovom The Psychedelic Experience. Dolgoletna priljubljenost naše priredbe tega temeljnega budističnega besedila priča o vrednosti in pomenu načel karme in reinkarnacije ter naukov o višjih dimenzijah in doživetjih širjenja zavesti, ki so jih ljudje doživljali s psihedeliki in bi jih lahko tudi v prihodnje, seveda ob primerni miselni naravnanosti, pripravi in izurjenosti.