Prehranski virusi

V naši najbolj vsakdanji okolici mrgoli takšnih in drugačnih prehranskih smernic. Izrekajo jih prehranska podjetja, spletni vplivneži, trgovske verige, slavni športniki, celo medicinski strokovnjaki in visokoizobraženi prehranski svetovalci. Te smernice so pogosto popačene ali izkrivljene, nemalokrat tudi načrtno zavajajoče. Kot prehranskega svetovalca me zanima, kaj nas vse – družbo, podjetja, stroko – žene v ta nepremišljena dejanja, ki lahko povzročijo izjemno težko popravljivo škodo.

O »prepovedanih« živilih

Predstavljajte si, da ste na mojem mestu, ko pride k vam na prehranski posvet mlado dekle. Punca obiskuje faks. Trenira zelo zahtevno športno disciplino. Prepričana je, da je določena hrana škodljiva in redi, ker tako trdi njena vzornica med vplivneži. Od nje je kupila jedilnik s seznamom živil, ki jih »sme«, in takšnih, ki jih »ne sme« jesti. Če si privošči karkoli s seznama »prepovedanih« živil, gre bruhat. Bruha v povprečju dvakrat na teden in o tem ne pove staršem. Ker je polnoletna, jim ne smete niti vi. Na razumski ravni ve, da potrebuje pomoč, ampak jo v dejanjih zavrača. Po njenih besedah je zdaj že »ful bolje«, ker včasih se je silila z bruhanjem skoraj vsak dan.

Zvezdniki (na fotografiji Kim Kardashian) z objavljanjem retuširanih podob na družbenih omrežjih vzbujajo povsem nerealne predstave o človeškem telesu. FOTO: Instagram/Kim Kardashian

Ta primer je resničen in arhetipski obenem, saj kaže naraščajočo in težko opazno množico posameznikov, za katere je prehrana eno samo ljubo mučenje.

Pica kot kardinalni greh

Zdaj si predstavljajte prizor, v katerem oseba, ki se opisuje kot certificirana prehranska svetovalka in trenerka, tarna, kako težko ji je, ker že tedne sledi posebni dieti, na kateri sme jesti samo juhe. Kot svoj kardinalni greh slikovito in doživeto opisuje moralni zdrs, ko si je privoščila za grižljaj velik košček pice. Oseba v tem prizoru telovadi, njena hči pa jo pri tem snema s telefonom.

Tudi ta primer je resničen in razkriva zdravstvena tveganja pod krinko že normaliziranega vedenja v naši družbi: prvič, s povezovanjem prehranskih izbir z osebno vrednostjo in moralnostjo tistega, ki jih sprejema, in drugič, s prenašanjem izkrivljene samopodobe ter motenih vzorcev prehranjevanja na najbližje.

Strah pred poniževanjem

Še en primer, ki je prav tako resničen in ki ponazarja, kako negativen in globokosežen vpliv na več dejavnikov zdravja naših strank lahko imajo, dobrim namenom navkljub, naše metode dela in pristranska prepričanja.

Je res vse v glavi?

Pred časom me je obiskala punca z motnjo avtističnega spektra. Želi shujšati, a med svetovanjem se je pokazalo, da utegne biti to le površinski cilj. Globlje v njej namreč divjajo občutki, med katerimi so najbolj vidni razočaranje, jeza, ponižanje in obup.

Povedala je, da je do pred kratkim hodila k trenerju, ki ji je dovolil jesti meso iz ekološke pridelave in največ dvakrat tedensko ribe – samo ulovljene, ne gojenih. Dovolil ji je tudi jesti kruh, a izključno stoodstotno rženega, neslanega in »bio«. Od mlečnih izdelkov samo kozji jogurt, niti grškega ne. Od oreškov so prišli v poštev le mandlji, če jih je prej namakala osem ur, jim odstranila lupino in jih dehidrirala. Pila je lahko nesladkane in negazirane pijače, obvezno brez sladil.

Dodala je, da ji je kasneje sestavil tudi keto dieto, na kateri je bila nesrečna – utrujena, lačna, bolela jo je glava in telovadba je postala še večja muka.

Trener je vztrajal pri rutini treningov od šest- do sedemkrat tedensko, včasih dvakrat na dan, brez izgovorov. Pritožbe je razumel kot izkaz karakterne šibkosti in pomanjkanja discipline. Odnos je opisala z besedo strahospoštovanje – bolj strah pred poniževanjem kot dejansko zaupanje.

Omembo uporabe predpisanih zdravil je zavrnil kot nepotrebno, saj po njegovem prepričanju avtizem v resnici sploh ne obstaja.

Neopazno, a nevarno

Prepričan sem, da bralec, ki premore kanček zdravega razuma, opisane primere doživlja kot ekstremne. Kot prehranskega svetovalca me zanima, kako bi slehernik ravnal v takšnih situacijah. Kako bi ravnal, če bi bil na mojem mestu? Kajti moram priznati, da nimam vseh odgovorov, zato sem tudi sestavil ta zapis – v upanju, da pomaga opozoriti na realne posledice zasledovanja nerealnih predstav o zdravju in prehrani. Obremenjujoči vzorci in neresnične informacije o prehrani, ki jih mimobežno prejemamo in prenašamo, so kot virusi – neopazni, a kljub temu nevarni.

Telo ni reklamni pano

»Virus« je vsak obcestni plakat, ki oglašuje živila brez greha in slabe vesti. Virus je izjava slavne osebne trenerke, da bi morali v treh mesecih shujšati za vsaj deset kilogramov. Virusi so generični jedilniki s 1200 kilokalorijami in programi razstrupljanja. Virusi so zgodbe na družbenih omrežjih, ki strašijo pred hrano in prikazujejo sladkor, sir, kruh, gojene ribe, sladila, aditive … kot povzročitelje bolezni. Virus je navodilo zdravnice svoji pacientki, naj zaradi želje po manj aknasti koži neha uživati meso in kavo. Virusi so reklame za prehranska dopolnila, ki temeljijo na zavajanjih in lažeh in ki jih predvajajo celo na nacionalni televiziji.

Občutek za sočloveka

Takšni in podobni »virusi« so povsod med nami. Nekateri prebrodijo izpostavljenost brez vsakršnih težav, manj srečna večina pa nekje žal stakne »okužbo« in se na različne načine spopada s posledicami, ki jih ta prinaša. Ali po scenariju katere od izpostavljenih zgodb ali drugače, med skupnimi simptomi pa so redni močni občutki osebne stiske.

»Sami so si krivi tisti, ki so verjeli in se zafrknili!« je primer klica k osebni odgovornosti in obrambi individualne pravice, da svobodno izbiramo sredstva in metode za uresničitev svojih ciljev. Ker je to temeljna vrednota v liberalni družbi, v kateri živimo, je razumno sprejeti tudi tiste odločitve posameznikov, s katerimi se ne strinjamo oziroma jih vidimo kot strokovno ali moralno sporne.

Nekateri prebrodijo izpostavljenost neumnostim brez vsakršnih težav, manj srečna večina pa nekje žal stakne »okužbo« in se na različne načine spopada s posledicami, ki jih ta prinaša. FOTO: Jure Eržen/Delo

Če denimo nekdo, ki smrkav in zabuhel stoji poleg nas, na vso moč kihne, ne da bi si ob tem vsaj zakril nos in usta, je to v resnici njegova pravica. Nič, razen družbenega konsenza in občutka za sočloveka, mu ne nalaga, da mora biti obziren do nas. Še več, če kasneje zbolimo, bomo posledice nosili mi, ne on. Podobno velja za številne prehranske in sorodne »viruse«: vem, da nam ni treba, pa bi si kljub temu in iz enakih razlogov lahko kdaj zakrili usta (beri: se pogovorno ugriznili za jezik), ko bi nas prijelo »kihniti« kakšno neumnost.

***

Mario Sambolec je trener, predavatelj in nutricionist z več mednarodno priznanimi licencami.