Pred nakbo je bila šoa

Kar se dogaja v palestinski enklavi Gaza po napadu teroristov Hamasa na Izrael 7. oktobra, vsekakor ni presenečenje. Verjetno so vodje Hamasa, ki so varno skrito v tujini, njen načelnik Ismail Hanija v Katarju, pričakovali še bolj divji napad izraelske vojske. Morda so pričakovali hitro, brezglavo splošno invazijo, v kateri bi izraelske vojake zvlekli v krvave boje po ulicah in podzemnih tunelih, kjer jim tehnična in številna premoč nad gverilskimi borci ne bi kaj prida pomagala in bi vsekakor utrpeli hude izgube.

Kaj so hoteli hamasovci doseči, je precej očitno. Izrael je po mirovnem sporazumu z Egiptom leta 1979 in Jordanijo leta 1994 od jeseni 2020 normaliziral odnose s štirimi pretežno arabskimi državami, Bahrajnom, Marokom, Sudanom in Združenimi arabskimi emirati. Pripravljala se je tudi normalizacija odnosov z vodilno arabsko državo, Savdsko Arabijo. Tega Hamas oziroma njegovi gospodarji, mule v Teheranu oziroma Komu, gotovo niso hoteli. Čeprav sta Iran in Savdska Arabija sovražni državi, različni po zgodovini, etnični in verski sestavi, je mulam vsekakor bolj všeč, če Izrael vsaj z enim očesom opazuje, kaj počnejo Saudi, kot da bi obe očesi usmeril vanje. Z napadom 7. oktobra jim je uspelo, da so približevanje Izraela in Savdske Arabije vsaj za nekaj časa postavili na hladno.

Je pa vsekakor zanimivo, kako je Hamasu uspelo velik del javnega mnenja na Zahodu prepričati, da je bil 7. oktober nekakšna posledica nakbe, arabskega izraza za katastrofo, ki je Palestince doletela po porazu v prvi arabsko-izraelski vojni leta 1948. Takrat je svoje domove na območju današnjega Izraela zapustilo približno 700.000 Palestincev.

Hamas je z nakbo povezan zelo posredno. Ustanovili so ga leta 1987, skoraj štiri desetletja pozneje. Poleg tega za to, da Palestina ni samostojna država in so morali Palestinci bežati z domov, ni odgovoren samo Izrael. Judovski voditelji so britanski načrt delitve ozemlja konec 40. let namreč sprejeli, zavrnili so ga palestinski. In tudi ozemelj, namenjenih za palestinsko državo, niso zasedli samo Izraelci. Ozemlje današnje Gaze je od leta 1948 do 1967 zasedal Egipt, ozemlje današnjega Zahodnega brega in Vzhodnega Jeruzalema v tem času Jordanija. Da sploh ne omenjamo vojne med jordansko vojsko in borci Palestinske osvobodilne organizacije (PLO) od pomladi 1970 do poletja 1971, v kateri je umrlo vsaj 3500 Palestincev, PLO pa so iz Jordanije pregnali v Libanon.

Tudi za nemogoče življenjske razmere na območju Gaze že dolgo pred napadom nista odgovorna samo Izrael in njegova blokada. Prenaseljenost je posledica eksplozivne rasti prebivalstva zaradi izjemno visoke rodnosti. Še leta 2010 je tam živelo 1,6 milijona ljudi, danes jih je več kot 2,3 milijona. Da je veliko ubitih v izraelskih napadih otrok, je tudi posledica tega, da je pol prebivalcev območja Gaze mlajših od 18 let.

A vse skupaj lahko postavimo v zgodovinski kontekst. Četudi bi bili Hamasovi napadi na Izrael 7. oktobra maščevanje za nakbo, ki se je zgodila pred 75 leti, je treba vedeti, zakaj se je zgodila. Izrael vojne leta 1948 ni začel. Napadle so ga vojske sosednjih arabskih držav. Zgodilo se je tri leta po koncu tega, kar se v hebrejščini imenuje šoa oziroma katastrofa, mi pa to dogajanje poznamo po imenu holokavst. Arabci leta 1948 niso puščali nobenega prostora za dvom, ali bi se šoa, le da ne v Evropi, ampak na Bližnjem vzhodu, ponovila.

Učiti so se imeli od koga. Osrednja politična osebnost Palestincev v času britanske vladavine po razpadu turškega imperija, veliki mufti Jeruzalema Amin al Huseini, je drugo svetovno vojno, ko je po sporu z Britanci pobegnil iz Jeruzalema, preživel v fašistični Italiji in nacistični Nemčiji, kjer se je srečal tudi z Adolfom Hitlerjem in drugimi nacističnimi veljaki. Čeprav trditve nekaterih, da je bil al Huseini eden od iniciatorjev holokavsta, nimajo podlage v zgodovinskih dokumentih, pa je povsem jasno, da je vedel za nacistični načrt in izvedbo tako imenovane končne rešitve judovskega vprašanja.