Poročna dilema, ki jo je zakuhal koronavirus: odpovedati ali ne odpovedati

V teh časih ni lahko biti ženin niti nevesta. Začenjajo se najlepši meseci za izrekanje obljub o večni zvestobi, a v zadnjih tednih so bili številni pari prisiljeni odpovedati najpomembnejši dogodek, s katerim (uradno) začenjajo skupno življenje. Za bodočima zakoncema so meseci, morda celo leto temeljitih priprav, med katerimi sta upoštevala tudi najmanjše podrobnosti, ki lahko zagnane bodoče neveste spravijo na rob obupa, zdaj pa se je na njuno pot do skupne sreče zakotalila največja ovira – pandemija koronavirusa, zaradi katere do preklica ni mogoče skleniti zakonske in partnerske zveze.

 

Slej ko prej bodo ukrepi, ki so bili uvedeni za zajezitev širjenja bolezni, prenehali veljati, a na vprašanje, kdaj se bodo razmere dovolj normalizirale, še ni odgovora. Zato je za bodoče zakonce, ki imajo poročne termine rezervirane od konca maja naprej, trenutno največja dilema: odpovedati ali ne. Tudi če bodo okrepi omiljeni, ni jasno, ali bodo na primer sredi junija gostinski lokali in hoteli že sprejemali goste in ali bodo meje odprte, da bodo lahko na svatbo prišli povabljeni iz drugih držav, recimo z Balkana.



Takšne pomisleke in izmenjave mnenj je zaslediti na družbenih omrežjih. Prvi par: »Datum imava 6. junija, zaenkrat na upravni enoti tega termina še niso odpovedali, a vseeno ne veva, kaj naj narediva. Če nama to pade v vodo, bodo morda vsi letošnji termini že zakupljeni.« Drugi par: »No, midva sva poroko planirala za 8. avgust, a sva se vseeno raje odločila, da jo prestaviva na prihodnje leto. Če nič drugega, v poročnem albumu nočeva imeti fotografij, na katerih bodo vsi ljudje v maskah in na varnostni razdalji.« Tretji par: »Za 20. julij imava povabljenih sto svatov, odličen bend in rezervirano lepo hiško na Obali, res sva v dilemi. Drživa pesti, da se bo vse dobro izšlo.«
 

Sanjska poroka so bile le sanje

Med tistimi, ki jim je pandemija prekrižala načrte, sta tudi 32-letna radijska voditeljica Anja Susič iz Nove Gorice in njen fant Jani. Ta mesec naj bi skupaj s pričama odpotovala na Mavricij in se z dopusta vrnila sveže poročena, nato pa maja v Sloveniji pripravila še slavje za družino in prijatelje. Svet se je ustavil, ostala sta doma, trenutno še nista pri volji za kovanje novih romantičnih načrtov. »Vse sva imela pripravljeno, obleko sem izbrala, a saj me bo menda počakala tudi za drug termin. Največ zmede je bilo na začetku, ko še ni bilo jasno, kaj se bo dogajalo, bilo je res stresno. Seveda sem bila zelo žalostna, da sva morala vse odpovedati, a sva se sprijaznila. Razmišljava, da bi se morda poročila samo v Sloveniji, a v resnici zdaj nočeva delati načrtov in iskati novega termina, ker je vse še preveč nejasno. Prijatelji naju hecajo, da je bil to namig, naj vse skupaj še enkrat dobro premisliva,« se kljub zapletu smeji Primorka.
 

Za tujce obstaja samo Bled

Pesti, da bi čim več letošnjih poročnih zaobljub lahko izpeljali, poleg bodočih mladoporočencev, njihovih staršev, prič, sorodnikov in prijateljev stiskajo tudi vsi, ki živijo od posla s porokami – od organizatorjev dogodkov, gostincev, salonov s poročnimi oblekami, vizažistov in frizerjev, glasbenih skupin do tistih, ki poskrbijo, da spomini na – pogosto predvsem zelo stresen poročni dan – ostanejo za vedno.

Ena od njih je Ana Gregorič, ki se je s poročno fotografijo začela resneje ukvarjati pred osmimi leti, zdaj pa njej in njenemu partnerju poleg nekaterih komercialnih projektov pomeni glavni vir zaslužka. Njune stranke so večinoma tujci, zlasti Angleži in Američani, in vsi se odločajo za isto lokacijo. »Za tujce obstaja samo Bled,« pojasnjuje Ana in doda, da se le izjemoma kdo navduši še za Brda. Tujci za Slovenijo oziroma Bled izvedo iz različnih oddaj ali na družbenih omrežjih. Ker poroko praviloma združijo s počitnicami, jim ni bistveno, da dobijo termin ob koncu tedna, zato na Bledu obrede že več let organizirajo od srede do sobote.


Nekatere občine niso tako prilagodljive, in tudi če vlogo za petek pravočasno oddaš, se ne odzovejo. »Upam, da se bo to v prihodnje spremenilo, saj bo treba odpreti še kakšen termin, če bomo hoteli nadoknaditi zamujeno,« razmišlja fotografinja, ki je na mednarodnem natečaju Shoot and Share, na katerega prispe 550.000 fotografij s poročno motiviko, v sekciji Pari (Couples) osvojila prvo nagrado. Glas o njej je segel tudi čez meje, fotografirala je poroke v Nemčiji, Libanonu, Turčiji in Grčiji, Italiji in na Hrvaškem: »Nekdo nas je videl pri delu in nas priporočil naprej. Veliko pomaga tudi instagram.«




 

Stres za vse

»Glede porok je april bolj sramežljiv, ker je bilo zadnja leta vreme slabo, a letos je po dolgem času spet najlepši,« z obžalovanjem ugotavlja Ana.

»Maja se začne bolj zares, imeti bi morali devet porok. V celoti pa je trenutno stanje takšno, da sta dve poroki dokončno odpovedani, ker so naročniki Američani in ne vedo, kdaj bi lahko prišli, enajst jih je prestavljenih na leto 2021, štiri pa na poznejši datum v tem letu. Za kakšnih enajst pa imamo rezervne datume za letos, celo v septembru. Za Slovence je vseeno lažje kot za tujce, ki ne morejo vedeti, kdaj bodo lahko pripotovali sem. Zdaj, ko je predsednica evropske komisije Von der Leyenova omenila, da bi bilo dobro počakati z rezervacijami za dopuste, pa se bojim, da bo panika zajela tudi druge naročnike.« Stres je hud za vse, se strinja, čustveno zlasti za neveste, a treba je sprejemati kompromise in smiselno je ostati s tisto ekipo, s katero se je načrtovanje poroke začelo, meni Ana.



Kakor pravi, je poročna fotografija zelo nišna, vse življenje prilagodiš temu, da boš tistega pol leta, ko je sezona, delal maksimalno.

»To je sezonsko delo, v povprečju skupaj s partnerjem narediva 40 do 50 porok na leto oziroma tudi dve do tri na teden. Tempo je tak, da v pol leta opravim toliko ur, kot naj bi jih v celem letu. Nato po koncu sezone še vsaj tri ali štiri mesece urejaš galerije, izdeluješ fotoknjige, predvsem delaš na računalniku, kar se zavleče vsaj do januarja.«



Fotografinja, ki je na vsaki poroki na lovu za pomembnimi prizori in povednimi detajli, si prizadeva pričarati čarobnost trenutkov, ki jih morda mnogi niti ne zaznajo. »Skozi kamero vedno gledaš s svojimi očmi in stvari lahko doživiš na tak ali drugačen način. Pri fotografiranju porok sem se zdresirala, da se ne pustim zmotiti z okolico, ampak posnamem to, kar imam v glavi. Ne slikaš samo s kamero, ampak tudi z glavo, z razmišljanjem, na koncu pa daš piko na i z obdelavo. Podobno kot rečejo za zaljubljenost. Takrat je tako, kot bi si nataknil rožnata očala. Nič drugega ne vidiš, pa čeprav je res.«