Popolna kombinacija športa in sproščanja

Prosto potapljanje, potapljanje na vdih ali potapljanje na dah, kakor mu rečejo pogovorno, je eden tistih športov, ki postajajo v zadnjem obdobju vse bolj priljubljeni. Kar je v Sloveniji pred desetletjem počela peščica zanesenjakov, je zdaj že skoraj ustaljena oblika rekreacije. O njenih predno­stih, nevarnostih in užitkih, ki jih ponuja, smo se pogovarjali s Samom Jerankom, mednarodno priznanim inštruktorjem in trenerjem prostega potapljanja ter strokovnjakom na področ­ju prilagajanja telesa na velike globine.

Ko se je leta 2008 začel potapljati na vdih, rekreativnega potapljanja v Sloveniji sploh ni bilo. Peščica posameznikov, ki se je ukvarjala s tem športom, je tudi tekmovala. »V zadnjih letih je prosto potapljanje postalo atraktivno predvsem zato, ker so ljudje spoznali, da je popolna kombinacija športne aktivnosti in sprostitve. Učenje in trening v bazenu pripomoreta k izboljšanju kondicije in tehnike, hkrati pa postajaš vedno bolj sproščen in sposoben samoobvladovanja. Te veščine so še kako koristne v vsakdanjem življenju,« pravi Jeranko, ki je večkrat osvojil naslov svetovnega podprvaka v prostem potap­ljanju.

 

Za vse, ki uživajo v vodi

Lahko rečemo, da je kliše, toda najlepše stvari v življenju so resnično preproste. In prav preprostost je v primerjavi z drugimi oblikami podvodnih športnih aktivnosti prva prednost potapljanja na vdih, te najstarejše in najbolj naravne tehnike potapljanja. Potapljač z enim vdihom ali več na vodni gladini zajame zrak – in se potopi. To bi lahko storil brez vseh pripomočkov, toda pri globinskem potapljanju nekaj osnovne, »ABC« opreme vseeno ne škodi: par plavuti in maska z dihalko. »Oprema se z globino ne spreminja, nekoliko je odvisna le od temperature vode,« je pojasnil sogovornik. »Če se v Jadranskem morju potapljamo poleti, zadostuje neoprenska obleka debeline treh milimetrov. Pozimi je potrebna debelina pet milimetrov, poleg tega so priporoč­ljive neoprenske nogavice in rokavice.« Plovnost neoprena je treba za optimalen potop nevtralizirati, zato si potapljač na pas namesti utež: debelejši ko je neopren, težja je utež. Ljubitelji tehnologije lahko uporabljajo tudi potapljaški računalnik, ki meri, kako globoko se spustijo.

Tekmovalno prosto potapljanje ima vrsto podkategorij. Tekmovanja v bazenu potekajo v statični in dinamični apnei. V prvi zmaga tisti, ki dlje zdrži v vodi, v drugi tisti, ki pod vodo preplava največjo razdaljo. Globinska tekmovanja vključujejo discipline potopa s plavutjo, brez plavuti in z vlečenjem ob vrvi, najbolj ekstremni in nevarni pa sta disciplini brez omejitev in potop s spremenljivo obtežitvijo.

Začetniki in rekreativci običajno začnejo z oblikami potapljanja v bazenu, ki so tudi logistično najenostavneje izved­ljive. V Športnem društvu Apnea, kjer treningi potekajo pod vodstvom Jeranka, se na začetnem tečaju tako učijo tehnike plavanja pod vodo, dinamične in statične apnee, dihalnih vaj, izenačevanja tlaka, naposled pa tudi globinskega potapljanja med desetimi in dvajsetimi metri. Pogoj za pristop k tečaju sta zmožnost preplavati dvestometrsko razdaljo na površini in primerno psihofizično stanje. »Slednje pomeni, da si fit in nimaš psiholoških zadržkov – denimo, da nisi klav­strofobičen. Potapljanje na vdih je šport za vse, ki si želijo raziskovati podvodni svet. Kdor zna plavati in uživa v vodi, se bo tudi rad potapljal. Seveda pa bo tisti, ki ima čezmerno telesno težo ali težave s koordinacijo, potreboval več časa.«

Hiter napredek

Ko potapljač »preraste« bazen, sta po Jerankovih besedah najugodnejši slovenski lokaciji Blejsko in Bohinjsko jezero, kjer se je mogoče dokaj preprosto potopiti do globine 35 metrov. »Na slovenskem morju pa je to velik logistični podvig. Treba je najeti čoln, ki nas pripelje do mesta s primerno globino. Je dobrodošlo, da 'presekamo rutino', toda načeloma sta jezeri bistveno priročnejša izbira.«



Kaj začetnike najbolj navduši? »Izjem­no hiter napredek – občutno hitrejši kot pri drugih športih,« je jasen sogovornik. V prvem poskusu večina pod vodo zdrži minuto ali minuto in pol, v tretjem ali četrtem poskusu že tri, nekateri celo štiri minute. Razlog za tako hiter napredek je večplasten. Potapljači se na začetnem tečaju naprej priučijo pravilne tehnike dihanja in spoznajo, kako se že na kopnem sprostiti in umiriti vse procese. Poleg tega se naučijo maksimalnega vdiha. »Že ko človek poveže te tri stvari v celoto, je napredek enormen. Še dodatno pa pomaga, ko da telesu možnost, da aktivira potapljaški refleks, ki ga imamo vsi zapisanega v genih.«

Druga stvar, je nadaljeval sogovornik, je povezana z globinskim potapljanjem, in sicer gre za tehniko izenačevanja tlaka. Okoliški tlak namreč z globino narašča, zaradi česar se volumen zraka v pljučih, sinusih, srednjem ušesu in maski zmanjša; medtem ko pljuč ni mogoče izenačiti, za druge obstaja več tehnik, kako to storiti. »Ko se tehnike priučiš, vidiš, da so globinski potopi ob vrvi, ki jih izvajamo na tečaju, med 15 in 20 metri, zelo preprosti. Osemdeset odstotkov tečajnikov doseže te globine v roku dveh dni. Občutek lahkotnega in preprostega plavanja v globino je tisti dejavnik, ki jih navduši, da ostanejo v tem športu. Ter sproščenost, ki traja še ure in ure po potapljanju.«

Ko vprašam, ali se je »potapljaške« sproščenosti mogoče naučiti, Jeranko opozori na napako pri številnih športih, kjer trenerji govorijo: »Bodi sproščen, trdo tečeš, trdo igraš tenis …« Po njegovem mnenju je beseda sproščenost zlorabljena. »Sproščenost sovpada s tem, da tehnične elemente zlagaš v celoto, da obvladaš motoriko in da razviješ stalno zaupanje v svoje gibe. Seveda se predispozicije razlikujejo od človeka do človeka, toda v prostem potapljanju je sproščenost najprej posledica boljše tehnike izenačevanja, zaradi česar pod vodo ne čutiš nobenega nelagodja. Nato pa s sistematičnim učenjem sproščanja posameznih mišičnih sklopov dosežeš učinek izrazite umirjenosti.«

Varno potapljanje

Kdor se s potapljanjem nikoli ni ukvarjal, velike globine pogosto povezuje z veliko nevarnostjo. Pred leti je Jeranko v pogovoru za Dnevnik dejal, da je potapljanje ekstremni šport, toda njegovo izjavo je treba brati v kontekstu: vsak šport postane ekstremen, ko se mu začneš podrejati in prilagajati življenje. »Globina kot taka pa ni ekstremno nevarna. Poudaril bi, da imamo pravilo, ki se ga vedno držimo: nikoli se ne potapljaj sam. Ne poznam primera, ki bi se tragično končal ob upoštevanju tega pravila.«

V primerjavi z nekaterimi drugimi športi je prednost potapljanja, da je posameznik odvisen od samega sebe, prav tako sam sprejema vse odločitve. Ni vezan na opremo, okolje pa je predvidljivo, saj vidi, kam se potaplja, kakšna je vidljivost in tokovi, našteva sogovornik. »Ni toliko nepredvidljivih dejavnikov kot, denimo, pri smučanju, kjer lahko zapelješ na led, lahko se sproži snežni plaz …«

Treba je biti pozoren na izenačevanje tlaka, v nasprotnem primeru potapljaču lahko poči ušesni bobenček. »Ampak to pomeni, da se pet ali deset metrov potapljaš z neznosno bolečino – kar brez težav preprečiš. Na tekmovalnih potopih lahko nastopi izguba zavesti zaradi potapljaškega refleksa. V tem primeru telo zavaruje vse svoje vitalne organe. Tudi tri ali štiri minute po izgubi zavesti nimaš hujših posledic, če te nekdo pravočasno privede na površje.«

Ljudje dojemajo prosto potapljanje kot nevarno aktivnost tudi zaradi tega, ker ga enačijo s podvodnim ribolovom, čeprav gre za dva popolnoma različna športa s popolnoma različno osredotočenostjo, pravi Jeranko. »Pri podvodnem ribolovu je potapljanje samo orodje, kako uloviti ribo. Zgodi se veliko tragičnih nesreč, ker si osredotočen na nekaj, česar ne moreš nadzirati. Plaziš se do ribe, ki jo loviš, si pod adrenalinom in kaj hitro se lahko preceniš. Takšnih stanj v prostem potapljanju ni, v podvodnem ribolovu pa jih zavestno kršiš in zato gre za enega najbolj nevarnih športov.«