O, ja, mi smo tam videli polhe, lepo tolste, kakor je prav za jesen, in eden je bil velik kakor medved, samo njegov rep je bil dolg vsaj poldrugi meter. Videli smo jih res – a bili so leseni, s kožuhi iz hrastovega lesa. Takšna presenečenja čakajo izletnika, ki se odpravi v Polhov Gradec, da bi si ogledal Polhograjsko graščino, potem pa mimo nje najprej stopi do doživljajskega parka, v katerega se je naselil Polh rogovilež.

Rogovilež in njegovi hrastovi prijatelji, ki stojijo ob gozdni poti, ob Polhovi doživljajski poti – srna, jazbec, veverica, dolgouhi zajec, orjaški čuk, čuječni volk in gozdni duh, nekateri pa so se skrili –, bodo morda celo oživeli, ko jih bo pobožala otroška dlan, kdo ve. Vsakdo se lahko odpravi po uhojeni stezi skozi gozd, star  ali mlad, odprta je noč in dan brez zaklenjenih vrat – za pet evrov pa je mogoče v hišici v grajskem parku – v pralnici, kot je znana med domačini, ker so grajske dekle v starih časih tam najbrž prale gospodi – kupiti knjižico, ki je hkrati vodnik po poučni gozdni stezi in zbirališče za štampiljke, pripete z verižicami na postajah ob njej.

Po gozdni stezi

Zgodbo o polhu, ki so ga pregnali s podstrehe na graščini, ker je le preveč razgrajal, zdaj pa si išče nov dom v bregu za Polhovim Gradcem, kjer se gozd ob vznožju hriba stika s travniki, je napisal Uroš Grilc, ilustratorka Maša Kozjek pa mu je ustvarila podobo, da je lahko stopil pred bralce. »Mislim, da je kar nagajiv, ker je tudi rogovilež, hkrati pa je tudi malo nesrečen, žalosten, ker ne ve, kaj ga čaka na tej poti. Ostal je brez doma in zdaj si išče novega, zato je mogoče tak. Imela sem kar nekaj težav, kako narisati polha, da bodo otroci takoj vedeli, katera živalca je, ker je hitro preveč podoben miški, če mu skriješ rep, ji je že zelo podoben. Kar namučila sem se, da ni bil preveč miškast,« nam pripoveduje umetnica, ki nas spremlja, ko stopamo navkreber proti začetku doživljajske poti, ki je ni mogoče zgrešiti, ker nanjo vabijo velik lesen polh in čebela ter majhen, otroški čebelnjak – po njihovi meri so tudi naprej ob poti postavljeni lovska preža, poštni urad, skrito kukalo za polhe, opazovalnica za ptice in pravo naselje krmilnic zanje, pikado s storži in prostoren brlog za jazbeca. Preskusiti se je mogoče tudi na zanimivih igralih, recimo v skoku v daljavo, kjer ti na deski narisana dolžinska skala pove, ali si skočil daleč kot miška ali morda veliko dlje, kot veverica. Pot se izteče v travnik pod gozdom in prek njega nazaj proti parku ob graščini.



Tudi Polhov doživljajski park so si, kakor podobnega na Krvavcu na temo pastirstva, zamislili v zasebnem zavodu za kulturo, izobraževanje in šport Škrateljc, za izvedbo pa je bilo treba strniti več moči, tako da je sodelovalo več partnerjev, pojasni Nina Slana z javnega zavoda Polhograjska graščina – denar sta zagotovila evropski sklad za regionalni razvoj in približno četrtino občina. Na občini Dobrova - Polhov Gradec govorijo o novem turističnem produktu, ki ga torej upravlja njen javni zavod. »Pripravljamo vse mogoče prireditve, s katerimi želimo doseči, da bo kraj bolj prepoznaven kot turistična točka. Zdaj se veliko ukvarjamo prav s polhovim doživljajskim parkom,« pravi Nina Slana, ki se v graščino vsak dan pripelje iz Ljubljane, kjer je doma.




Polha v teh krajih še ni videla, tudi ni slišala, da bi se podili zgoraj na podstrehi. Tri nagačene živalce pa so za večno obstale v času na steni v hišici na robu grajskega parka, pod katero po kamnitem koritu teče potoček – zato tudi domnevajo, da je bila tam pralnica. Po ozki, plitvi strugi se zliva iz grajskega zajetja, ki stoji malo više, čez park skozi ribnik, po katerem gagajo indijske tekačice, ter po travnatem bregu med graščino in nekdanjimi kaščami do rečice Božne. V pralnici je na ogled ožji izbor predmetov iz tekstilne, kmetijske in gozdarske zbirke Tehniškega muzeja Slovenije, ki so jih domačini uporabljali pri vsakdanjih opravkih. »V hiši na robu parka prodajamo tudi izdelke domačinov, ker si naš javni zavod prizadeva sodelovati z lokalnimi izdelovalci. V naši trgovini so zato različni domači izdelki in pridelki,« pripoveduje skrbnica nove doživljajske poti, ki poudari, da se je po njej mogoče sprehoditi brez vsakega stroška ali s knjižico, ki je tudi didaktični pripomoček.

Nagajiva živalca

Ilustratorka in oblikovalka Maša Kozjek nam na poti od grajskega parka, skozi gozd in nazaj sama predstavi Polha rogovileža, kakor si ga je zamislila ob zgodbi Uroša Grilca. V Polhovem Gradcu je doma, tu živi od malega: »Tu je doma moj oče, njegova družina. Meni je bilo tu vedno všeč, nisem se mogla odtrgati od Polhovega Gradca. Otroci smo se ves čas igrali zunaj, v naravi. V naši družini pa smo vedno veliko hodili tudi v Ljubljano, k babici, vedno smo bili povezani z mestom.« Mladina se je v njenih najstniških letih rada zbirala v parku ob graščini, ki je do 90. let prejšnjega stoletja propadala, potem pa so jo temeljito obnovili. Imeli so svoje zbirališče in zavetišče v mogočni stari lipi, ki so ga pozneje odstranili, ker je deblo drevesa postalo preveč občutljivo. In kako je s pravimi polhi v Polhovem Gradcu? »Ko sem bila majhna, so mi rekli, da jih tu ni več, ampak zdaj pravijo, da so se vrnili. Jaz ga v našem kraju še nisem videla, je pa res, da je nočna žival. Videla pa sem ga v Bohinju,« nam v smehu odgovarja umetnica, ko nas spremlja po doživljajski poti.



Nina Slana ni edina »graščakinja«, ki vsak dan odpira vrata Polhograjske graščine ob cesti, ki pelje čez njeno dvorišče naprej proti Črnemu Vrhu. Svoj delovnik tam preživlja tudi Ajda Kozjek. Obiskovalce spremlja po Muzeju pošte in telekomunikacij, ki je seveda državna ustanova kakor graščina nasploh, odpira pa jim tudi vrata Krajevnega muzeja, kjer je domače turistično društvo zbralo predvsem predmete, ki so jih na tem območju uporabljala gospodinjstva, in nekaj arheoloških izkopanin. »Temelji graščine so iz 14. stoletja, takšna, kot jo vidimo danes, pa je postala postop­no, ko so jo različni lastniki, različne plemiške rodbine, dograjevali odvisno od tega, koliko denarja so imeli, koliko prostora so potrebovali, tako da je današnji videz dobila okoli leta 1700, nekoliko pa so jo prizidali še pozneje,« pripoveduje naša vodnica po prostorni stavbi z debelimi zidovi. Za graščino se je po drugi svetovni vojni, ko so jo nacionalizirali, začelo obdobje propadanja, pove: »Stropi so se začeli rušiti, streha se je posedla. V 90. letih prejšnjega stoletja je potekala temeljita prenova, popolna sanacija. Treba je bilo zamenjati večino lesenih delov, razen majhnega dela ograje in masivnega stropa v najstarejšem delu stavbe v pritličju. Ob prenovi so bili narejeni betonski stropi, saj so se prvotni leseni zrušili.«

V katero smer?

Niti vsi Ljubljančani ne vedo natančno, v katero smer naj gredo, da bodo prišli do Polhovega Gradca, se smejijo sogovornice, ki jim rade povedo, da se iz mesta recimo lahko odpravijo čez Vič, potem pa bodo že našli tablo, ki jih bo usmerila proti Dobrovi in naprej proti kraju, ki ga same tako dobro poznajo. V lepem vremenu bo avtomobil na tej poti prehiteval številne kolesarje, ki se radi poženejo proti polhograjskim gričem, ob večjem dežju pa bo voznik kar vesel, če bo videl, da narasla Gradaščica, v katero se zlijeta Božna in Mala voda, ostaja v svoji strugi. Polhov Gradec je lepa izletniška izbira, ki jo motorizirani izletnik doseže v kakšne pol ure, potem pa lahko uživa v neskončnem zelenju – in tudi videti ima kaj, če mu samo pohodništvo ne zadošča, recimo Polhograjsko graščino ter njeno lepo urejeno posest z ribnikom in stavbami, ki ji pripadajo.



Zgodovinarji o preteklosti graščine pišejo, da se v pisnih virih kot Spodnji dvor prvič pojavi leta 1315. Najobsežnejše gradbene posege je konec 16. stoletja na posesti izvedel grof Jurij Khisl, današnjo podobo pa so ji dala gradbena dela po letu 1658, ko je lastnik nad rečico Božno postal plemeniti Mark Anton Kunstelj. V parku je postavil Neptunov vodnjak, na dvorišču pa razgledni stolp z uro. »V graščini so razstavljeni ohranjeni kipi z Neptunovega vodnjaka, ki so bili restavrirani, saj so bili že zelo poškodovani, zunaj pa so kopije. Vodnjak je iz leta 1680. Graščak Anton Kunstelj je z zidarskimi deli zelo posegel v prostor, graščini je dal obsežen gradbeni pečat. Veliko mu je pomenilo, kaj je videti navzven. Oboževal je italijansko umetnost, ker je v mladosti veliko potoval po tistih krajih. Ko je prišel v Polhov Gradec, je nekaj italijanske umetnosti hotel prenesti tudi sem,« pripoveduje Ajda Kozjek.

V najlepšem spominu

Med plemiškimi družinami, ki so se menjale v Polhograjski graščini, se med domačini kot najbolj prijeten ohranja spomin na grofa Riharda Ursinija Blagaja, ki se je v graščino priženil pri dvaindvajsetih letih, ko se je leta 1808 poročil z lastnico baronico Antonijo Polhograjsko, potem pa posest upravljal do leta 1858. »Grof Blagaj si je zelo prizadeval, da bi bil v dobrih odnosih s prebivalstvom. Očit­no je bil zelo priljuden. Ko so poplave odnesle pot, je odprl cesto čez grajsko dvorišče, kjer je še danes. To je ljudem veliko pomenilo, ker drugače ne bi mogli do svojih njiv. Božna, ki teče pod graščino, je namreč pogosto poplavljala,« pripoveduje Ajda. Blagaj, ki je torej kar 50 let upravljal posest, je veljal za zelo naprednega grofa: »Prizadeval si je za različne novosti. V Polhovem Gradcu je posadil murve, da bi gojili sviloprejke, ampak v tem podnebju drevesa niso zdržala, le eno se je ohranilo do danes. Prizadeval si je za šolo. Spodbujal je obrt in kmetijstvo. Bil je prvi polhograjski župan. Kako radi so ga imeli domačini, povedo tudi zapisi in ustno izročilo o njegovem pogrebu v Ljubljani leta 1858. Krsto je nosilo osem domačih kmetov v značilni polhograjski moški noši, v izvezenih kožuhih. To je bilo v tistem času za plemiča zelo nenavadno.« V graščini ni veliko predmetov, ki so ostali po nekdanjih plemiških lastnikih, ker so jih po letu 1945 raznosili naokoli, tako da je ostalo le nekaj kosov na podstrešju. V Krajevnem muzeju hranijo kotliček, v katerem so v Blagajevem času pripravljali rožno olje.



Kmalu bo gozd nad Polhovim Gradcem prevzel jesenske barve in se začel osipati, tudi v pobočju med domačini zelo priljubljene Gore, tako da bo rogovilež vse bolj zaspan, dokler se ne bo pokril z zimsko odejo. Kdo ve, ali bomo takrat smeli hoditi po njegovi doživljajski poti? No, tega pa naših spremljevalk iz Polhovega Gradca nismo vprašali.