Po slovensko glasbo na Dunaj

»Če hočeš na Dunaju spoznati 'normalne', pa ne le Slovence, moraš priti v Galeo,« me je pred časom prepričevala stara dobra prijateljica. Da njena reklama ni bila pretirana, sem začutil takoj, ko sem prvič stopil v trgovino. »Hoćeš i jednu dobru domaću šljivu?« me je vprašal simpatičen mlad prodajalec, potem ko mi je že postregel z brezplačno kavo. Kar nekaj ljudi je viselo v ploščarni, ki ni ravno v središču mesta. Nekateri so brskali med tisoči vinilk, od »jugonostalgičnih« šlagerjev, jugorocka, punka do »oberkrajnerske« muzike, ki so jo Slovenci naredili Avstrijcem in Bavarcem za njihovo narodnozabavno, drugi so se zgolj družili in klepetali v vsaj štirih različnih jezikih: nemščini, slovenščini, angleščini in v nečem, čemur smo nekoč pravili srbohrvaščina.

Petinštiridesetletnega Simona, ki je bil nekoč vodja komerciale v Big bangu, je na Dunaj pripeljalo delo. »Štiri leta me je vabil neki indijski poslovnež, naj pridem delat zanj na Dunaj. A nisem hotel, saj mi je bilo v Sloveniji super. Imel sem službo, ženo, hišo, s prijatelji sem spil kako pivo in igral tenis,« je povedal. Potem je šel leta 2007 na svoje in v prvem letu doživel dva poslovna brodoloma, razšla sta se z ženo … »in sem potem, ko me je leta 2009 Indijec že šestnajstič pobaral, končno rekel da«. Tudi v tem mednarodnem podjetju se je ukvarjal z mednarodno trgovino in prodajal elektroniko po stari celini, v Izraelu, Hongkongu ... Sprva je posel cvetel, po nekaj letih pa je začel strmo upadati. »Ker sem imel majhne otroke, sem moral poiskati nekaj drugega,« pravi Gale.

Tisti »mulo« iz Bosne ...

Po njegovih besedah bi lahko iz tega, kako je nastala njegova ploščarna, naredili filmsko zgodbo. Vedno je rad poslušal glasbo in ljubil klasične gramofonske plošče, nekoč pa se je zamislil in si rekel: »Na Dunaju je toliko 'jugosov', da mora gotovo kdo tudi prodajati plošče z glasbo iz teh koncev.« In je začel iskati. Na avstrijski različici Bolhe, ki ji pravijo Will­haben, je odkril, da je res naprodaj kar nekaj tovrstne glasbe, a ogromno stvari je ponujal isti zbiralec. »To je bil 24-letni 'mulo', Bosanec in otrok beguncev, ki se je rodil v Avstriji. Ko sva pri njem spila bosansko klasiko, 'kafu i rakiju', jaz pa sem od njega kupil kakih 20 plošč, sva se takoj 'zaštekala',« opisuje Gale. Izredno ga je navdušilo, da je imel v Avstriji rojeni Bosanec skoraj vse plošče Pankrtov in je o njih tudi vse vedel. Le ene, zelo redke vinilke tega slovenskega ansambla ni imel: pred 13 leti izšle plošče, na kateri je posnet prvi koncert teh punkerskih očakov na gimnaziji v Mostah. Zato se je odločil, da jo bo našel in mu jo poklonil.

To je bil prvi korak k odprtju Galetove trgovine, v kateri je zdaj ta bosanski »mulo«, ime mu je Mahir, prodajalec. Gale je najprej poklical svojega prijatelja in pevca Pankrtov Pera Lovšina, ki ga je nahrulil: »Kako nimaš te plošče? Saj sem ti jo podaril in celo podpisal.« Ko mu je povedal, da jo potrebuje za darilo, mu je Lovšin priznal, da nima niti enega izvoda več. Skoraj dva meseca se je Gale trudil, da jo je končno našel. Ko je prišel k Mahirju na obisk, mu je ta dejal, da ima še »nekaj« drugih plošč, če ga mogoče zanimajo. Njegova zbirka je bila ogromna, okoli 16.000 plošč. »To je znak, sem si takrat rekel. Kupil sem celo zbirko, potem pa še nekaj drugih, da sem dopolnil vse tisto, kar mi je manjkalo, nato pa lani decembra odprl trgovino,« je povedal Gale.

Tudi prostor za druženje

Prodaja se povečuje, a posel ni lahek, saj je na Dunaju »le« kakih 40 trgovin s ploščami. Njihovi lastniki so Galetu pripovedovali, da so potrebovali štiri do pet let, preden so prišli na zeleno vejo. »Meni je to malce predolgo, zato bi rad že v treh letih posloval tako, da se bo od tega dalo živeti.« Če hočeš uspeti, moraš »dati noter sebe celega«, pravi. Nekateri pridejo k njemu po nakupih, drugi pa tudi zgolj zato, da se družijo in pogovarjajo. »Ti potem pripeljejo svoje prijatelje in prodaja kar steče.« Pa vseeno, kakor razlaga, v nasprotju z drugimi avstrijskimi trgovci s ploščami ni tak, da bi za vsako ceno hotel nekaj prodati. Vsakemu obiskovalcu ponudi brezplačno kavo, kar Avstrijcem ne gre v glavo. »Čeprav jim povem, da ni treba plačati, me na koncu še vedno vprašajo, koliko so dolžni,« se nasmeje Gale. To, da Avstrijci, ki imajo v primerjavi s Slovenci ogromne plače, vsak zase plačujejo račune v gostilnah, je najbrž tisto, kar ga najbolj moti na Dunaju. Sicer pa mesto ljubi zaradi varnosti, kulinarične raznolikosti in izjemne prometne povezanosti, ne le lokalne, temveč tudi mednarodne.

A brezplačni priboljški niso ključni za uspeh, so zgolj začimba trgovine, ki mora biti vsebinsko privlačna. Zato se Gale trudi razviti niše, ki so slabše pokrite pri konkurenci. Njegova največja niša je glasba nekdanje Jugoslavije, v kateri ni bilo pred njim nobene resne ponudbe, čeprav na Dunaju živi okoli 300.000 prišlekov iz naše nekdanje države. A Slovenci, kakor doda, ne bi bili Slovenci, če ne bi bili tudi na Dunaju »razdeljeni na 600 manjših skupin«, vendarle pa so na facebooku štiri skupine tam živečih Slovencev, od katerih so številni njegovi dobri kupci.

Neobičajno in redko

Nekateri pridejo na Dunaj zgolj zaradi njegove ploščarne, tako kot je to storila ekipa Vala 202, ki je iskala najbolje ohranjen izvod prvenca Andreja Šifrerja in ga našla v dunajski trgovini Galea Records. Zelo malo prometa mu naredijo Srbi, čeprav jih je daleč največ od bivših »Jugosov«, saj so vajeni, da kupujejo nekakovostno in spiratizirano glabo na USB-ključkih. Kar 70 odstotkov Galetovih strank je pravih Avstrijcev. »Presenečen sem bil, koliko nekateri poznajo slovensko glasbo,« razlaga Gale. Po njegovih besedah so prodajni »klasiki« Miha Kralj, Laibach in Borghesia. Njegova druga, sicer majhna, a vseeno niša je glasba iz Severne Koreje, ki je na svetu skoraj nihče ne ponuja. »Vsebinsko in glasbeno sicer nič posebnega, saj je to politična propaganda, zelo odkrita, a mene njihova ikonografija in naslovnice plošč fascinirajo,« pravi. Tretja niša je sodobna glasba, narejena z retro sintesajzerji.




Spletne trgovine čedalje bolj odžirajo prodajne deleže klasičnim trgovcem, a Gale optimistično verjame, da sta pristen osebni stik in drugačna ponudba če že ne zagotovilo, vsaj upanje za uspeh. Tudi zato prodaja v glavnem rabljene plošče, ki jih zbiralci neradi kupujejo prek spleta, saj si jih želijo najprej ogledati. Tudi dobiček je večji, če prodajaš rabljene plošče, velikokrat pa je presenetljivo celo kakovost izdelka boljša. »Veliko primerjav smo naredili med starimi ploščami in ponatisi. V 70 odstotkih primerov so stare zvenele boljše, pri 15 odstotkih je bila kakovost enaka, v 15 odstotkih primerov pa so bile nove boljše. Novi odtisi, ki so digitalno 'remasterirani', so preveč 'spolirani' in nimajo več tistega 'žmohta' in topline. Zvenijo kot cedejke, ne pa vinilke,« strokovno pojasnjuje Gale. »Večkrat se mi je zgodilo, da so se kupci kar stresli od groze, če sem jim samo omenil novo izdajo.«

Smeli načrti

Zdaj ima v trgovini približno 16.000 različnih naslovov, njihovo število pa želi podvojiti do konca naslednjega leta, ko bo ponujal tudi kakih 30.000 »singlc«. Čedalje več proda tudi originalnih koncertnih posterjev, ponuja stare gramofone in ojačevalce, pa džubokse in fliperje. »Logično bi bilo, da bi vse to združil z gostinsko dejavnostjo. A tu je stroga zakonodaja, nad glavo pa imam 50 stanovanj, katerih lastniki bi me živega pojedli, če bi si drznil narediti kaj takšnega,« pravi Gale. A to še ne pomeni, da se pri njem ne bo dalo zelo kmalu kupiti piva, saj bo v sodelovanju z znano slovensko pivovarno lansiral linijo kraft piva z blagovno znamko svoje trgovine po svojem lastnem receptu. V ploščarni je začel pripravljati tudi koncerte, sredin nastop legendarnega Lada Leskovarja je bil že tretji. Za prihodnje leto poleg tega načrtuje razstave slik, risb in fotografij znanih ustvarjalcev, ki so tako ali drugače povezani z glasbo.