Sprašujem se, kakšen človek sem

Pozdravljeni! Star sem 37 let. Doštudiral sem, imam solidno službo, živim v hiši, ki so mi jo zapustili starši. Ob službi vodim še majhno kmetijo, kot je bila želja mojih preminulih staršev. Ne morem reči, da sem s čim nezadovoljen ali da bi se pritoževal, mi pa manjka življenjska sopotnica, naklonjena oseba, ki bi vnesla nekaj vedrine v moj vsakdan. Držim se bolj zase.

V družbi mi ni prijetno, potim se, nelagodno se počutim in ves čas me skrbi, da si bodo drugi o meni mislili kaj slabega. Zato sem se začel v zadnjih letih družbe vse bolj izogibati. Če gremo kdaj ven, si pomagam z alkoholom. Roko na srce, precej pijem. Sem sicer velik in močan, tako da se mi ne pozna, a globoko v sebi slutim, da to ni najbolj prav. Pijem s kolegi po službi, s prijatelji na klepetu ali pa doma …

Pred časom sem se opogumil in na tinderju spoznal prijetno dekle. Malo je mlajša od mene, zgovorna in simpatična. Kljub temu da je doma na drugem koncu Slovenije, sva dobro leto peljala neke vrste odnos. Videvala sva se za vikende in kdaj vmes, če se nama je izšlo. Večinoma sva se dobivala pri njej in bila preprosto v stanovanju. Mislil sem si, da ima naporno delo in da ji takšen način ustreza.

Nisem preverjal, verjamem, da sem videl, kar sem hotel videti. Meni se je zdelo vse v redu. Bila sva pri njej, pila pivo, občasno seksala. Pred nekaj tedni mi je povedala, da ne želi več nadaljevati. Bil sem šokiran, ker nisem opazil, da bi bilo kaj narobe. Nikoli se ni pritoževala, potem pa je nenadoma vse izbruhnilo iz nje: da sem pasiven, da preveč pijem, da se z mano dolgočasi … Nenadoma sem cel odnos zagledal v povsem drugi luči. Sprašujem se, kako se je to lahko zgodilo in ali sem res slab človek. Matej

Nočem živeti kot čustveni kastrat

Očitno imate za sabo precej naporno izkušnjo. Videti je, da trpite zaradi pretirane tesnobnosti v družbi, zaradi česar ste se precej izolirali. Želja po bližini pa je nekaj globoko človeškega. Hrepenenje vas je spodbudilo, da ste pokukali iz lupine. Našli ste partnerko, s katero se vam je zdelo, da sta se ujela, potem pa se je pokazalo, da ona vidi stvari drugače. Res škoda, da vama tega ni uspelo skomunicirati prej. Zdaj ste potrti, predstavljam si, da tudi precej zbegani, malodušni. Videti je, da vas mučijo celo neke vrste občutki krivde.

Nikakor niste »slab človek«. Povsem običajno je, da svet doživljamo skozi svojo prizmo. Običajno se v skupnosti dveh srečata dva svetova, zato je tako zelo pomembno, da te svoje »svetove«, predstave, želje, hrepenenja, pa tudi potrebe in omejitve jasno skomuniciramo. Predvsem pomanjkljiva komunikacija je bila tisti kamen, čez katerega sta se v odnosu spotaknila.

Zdi se mi pomembno, da se ne obtožujete in si ne povzročate dodatne bolečine. Zadosti težko je, da ste izgubili dragoceno zvezo, samoobtoževanje na tem mestu ne pomaga nikomur. Bolj konstruktivno bo, če vzamete sporočilo bivše part­nerke kot informacijo in spodbudo za rast. Da je tako dolgo odlašala, preden je povedala, kaj vse jo moti, kaže, da ima tudi ona svoje težave, kot jih ima vsak izmed nas. Ne gre za to, da bi bil kdo slab, gre za kompatibilnost in sposobnost konstruktivne komunikacije, usklajevanja dveh svetov.




Kritika govori veliko več o tistem, ki kritizira, kot o samem predmetu kritike, vendar je lahko v spodbudo za rast, če vsebinsko razmisliva o opazkah bivše partnerke. Kritičen pogled na vaše vedenje in poteze, ki jih omenja, vam lahko pomaga, da osebnostno zrastete in napredujete. Tudi sami ste že omenili, da je čezmerno pitje lahko problem. Pogosto se povezuje z apatičnostjo, majhnim angažmajem v življenju in neaktivnostjo. Morda so to točke, ki lahko postanejo spodbuda za rast.
To izkušnjo lahko vzameva kot neke vrste »dokaz«, da vam odnosi ne gredo, lahko pa nanjo gledava kot na pomemben korak v oblikovanju in razvijanju socialnih kompetenc.

Odnosov se učimo. Tudi partnerskih. Žal nas teh veščin ne naučijo v šoli. Pogosto tudi v domačem okolju ne dobimo dobrih zgledov. Zato pa imamo danes na voljo veliko različnih možnosti, kjer se lahko nadgradimo. Obstaja ogrom­no literature na temo razvijanja partnerskih odnosov, delavnic, tečajev, skupin ..., kjer lahko začnete postopno razvijati tudi ta del svoje osebnosti. Sposobnost komunikacije, sobivanja, prilagajanja, empatije, vživljanja v drugega so veščine, ki jih spontano razvijamo – že s tem, da smo v stiku z drugimi. V tem smislu ste v zadnjem letu naredili ogromno. Napredovali ste, ker ste si upali pokukati iz lupine. Konec se na tej točki res ne zdi najbolj srečen, vedeti pa morate, da je to le vmesna postaja. Imate možnost, da iz te izkušnje rastete, se učite in izboljšate svoj potencial za srečno, izpolnjujoče partnerstvo v naslednji zgodbi.

Trenutno pa bo dobro, če poiš­čete podporo, da prebolite izgubo. Predstavljam si, da je pred vami faza žalovanja za odnosom. Prijatelji in iskren pogovor lahko na tej točki veliko pomenijo. Če nimate prijateljev, so dobra možnost telefoni za pomoč ljudem v stiski. Redna kardiovaskularna aktivnost (tek, plavanje, kolesarjenje ...) vam lahko pomaga izboljšati razpoloženje. Morda poiščete pomoč glede uživanja alkohola. Obstaja veliko kakovostnih programov, ki vas lahko podprejo.

Verjamem, da je ta izkušnja lahko dobra odskočna deska za pozitivne spremembe v vašem življenju. Dejstvo, da ste mi pisali, kaže, da nosite v sebi iskro življenja. Ne bojte se je prižgati. Verjamem, da boste iz te izkušnje rasli in izšli bolj živi in notranje bogatejši. Vse dobro, Matej!