Odhajajo ambiciozni, ki si to lahko privoščijo

Študij na prestižnih univerzah je vstopnica v elitno družbo, a pri nas nihče ne ve, koliko vstopnic je podeljenih in kaj je z njihovimi lastniki. En sam podatek, pa še ta je iz tujih virov, navaja 2675 študentov, pri nas se s sledenjem študentom, ki bodo nekoč morda odpirali vrata Sloveniji v svetu, ne ukvarja nobena ustanova, niti univerze niti pristojno ministrstvo. Iz naključne ankete med peščico mladih, ki študirajo na tujem, pa lahko razberemo, da v svet radi odhajajo otroci premožnejših ali bolj razgledanih staršev, ki jim je Slovenija premajhna.

Tradicija študija v tujini je pri nas močna. Še pred ustanovitvijo ljubljanske univerze se je slovenska inteligenca kalila na Dunaju in tudi danes sta v Avstriji cenjeni predvsem dunajska in graška univerza, slednja navsezadnje zaradi bližine, imena kot Oxford in Cambridge ali Harvard pa so tista, ob katerih vztrepeta srce najbolj ambicioznim dijakom. Slovenska elita se danes, bolj kot na Dunaju, ustvarja na prestižnih zahodnih univerzah. V zadnjem letu pa so se prek Rusije odprla vrata tudi na vzhod oziroma Daljni vzhod. Od lani, ko je koprska univerza podpisala sporazum o vzajemnem študiju s prestižno moskovsko univerzo Lomonosov, odhajajo naši študenti tja predvsem na podiplomski študij.

Najbolj privlačen podiplomski študij

Čeprav gre za izjemno pomemben vir nacionalnega človeškega potenciala, celovitih informacij, kot rečeno, ni. Znano je, da pri nas že skoraj polovica mladih študira, pa tudi, da se število študentov zaradi upadanja demografskega prirasta zmanjšuje. V študijskem letu 2012/13 je njihovo število padlo pod 100.000 in se odtlej še znižuje. Podatki kažejo, da narašča delež tujih študentov. V lanskem študijskem letu jih je bilo 3420 oziroma 4,5 odstotka. Velika večina teh študentov (več kot 90 odstotkov) je prihajala iz evropskih držav, od teh pa večina iz držav, nastalih na ozemlju nekdanje Jugoslavije (1811), in drugih držav članic EU (1066). Delež mobilnih študentov se povečuje, v študijskem letu 2014/15 je znašal denimo le 2,6 odstotka vse študentske populacije.



S temi razmerji se nekako ujema tudi podatek statistike OECD, ki ga navaja statistični urad, o približno 2700 naših študentih v tujini. V to število niso všteti študenti iz programov Erasmus in Erasmus plus, v katerih lahko ti del terciarnega študija (od tri do dvanajst mesecev) opravijo v tujini. Slovenija je lani sprejela na izmenjavo 2215 tujih študentov, v tujino – študenti lahko odidejo v 32 programskih držav – pa je v programu izmenjav odšlo 2847 naših študentov.

Prek teh programov okusi radosti študija v tujini še večina naših študentov, vendar se glede na podatke OECD povečuje tudi število tistih, ki v tujini opravijo celoten študij. To ugotavljajo tudi pri zavodu Študentska svetovalnica, ki ponuja brezplačno pomoč študentom in dijakom. Po njihovih izkušnjah se ti pretežno odločajo za študij v državah Evropske unije in v ZDA. Večina vseh za zdaj, pravijo, odhaja v tujino na podiplomski študij.

Velika Britanija že tradicionalna

Po podatkih uradne britanske strani je bilo lani v britanske visokošolske ustanove skupno vpisano 395 slovenskih študentov. Na univerzah Cambridge in Oxford, ki sta obe tudi letos med prvo deseterico najboljših na svetu, jih je v lanskem šolskem letu študiralo skupno 40, je sporočil direktor Britanskega sveta Dragan Barbutovski. Po njem navajamo tudi naslednje podatke: v Veliki Britaniji povprečju vsako leto diplomira ali magistrira okoli 140 naših študentov, od leta 2005 je tako diplomiralo ali magistriralo 1665 posameznikov. Največ, 25, slovenskih študentov je vpisanih na univerzo Aberdeen, po 20 v Cambridge in Oxford, radi pa se odločajo tudi za študij v Edinburghu, 20, Glasgowu, londonski umetnostni univerzi itd.

Na Otoku je pred nekaj leti študiral tudi Mark Boris Andrijanič. Podiplomski študij iz mednarodnih odnosov (public affairs) je opravil na univerzi v Oxfordu, ker se je zavedal njene prestižnosti in tega, da mu lahko njena titula odpre marsikatera vrata v mednarodno poslovno okolje. To mu je tudi uspelo, saj je zdaj eden vodilnih menedžerjev za Uber v vzhodni Evropi s sedežem v Varšavi, je pa tudi trenutni predsednik Oxbridge kluba Slovenija, ki od leta 2017 združuje nekdanje slovenske študente, predavatelje in znanstvene sodelavce univerz Oxford in Cambridge. Klub, ki sta ga univerzi v Oxfordu in Cambridgeu lani priznali kot uradni slovenski alumni klub, povezuje kakšnih 50 članov, ki se jim vsako leto pridruži nekaj novih diplomantov.

Vezi Slovenije s tema univerzama so tradicionalne in tudi trdnejše, kot se morda javnost zaveda, pravi predsednik kluba. Oxbridge klub si prizadeva, da bi se stiki, ki so jih študenti navezali v okolju tradicionalnih angleških kolidžev, obdržali tudi po študiju. Zaradi tega negujejo nekatere tradicije iz študijskega časa, kot je vsakoletna prednovoletna večerja z izbranimi zdravicami, govori in gosti.

Študiramo tudi na Harvardu

Kakor smo lahko ugotovili sami, pa se slovenski študenti šolajo tudi drugih tujih univerzah. Na ameriškem Harvardu, ki se je po tako imenovanem šanghajskem rangiranju letos znova uvrstil na prvo mesto med več kot 1700 akademskimi ustanovami, je zdaj, kakor so nam sporočili, vpisanih osem študentov iz Slovenije. Zasledimo pa jih tudi na drugih ameriških univerzah; skupaj je v lanskem šolskem letu študiralo v ZDA 250 študentov iz Slovenije.

Letos se jim je znova pridružil tudi košarkar Maks Klanjšček, ki je že lansko leto preživel v ZDA na pripravljalni, tako imenovani prep school, zdaj pa se je, po uspešno opravljenih sprejemnih izpitih, vpisal na univerzo v Kansas Cityju. Pravzaprav je bil tja povabljen kot nadebuden košarkar, ki je v Sloveniji od malega treniral pri Olimpiji in zaigral tudi za člansko ekipo. Košarka je njegova največja ljubezen, zato si je tudi želel v ZDA, kjer je mogoče dobiti športno štipendijo, pripoveduje oče Rok, znan arhitekt, saj je takšna pot pri nas nemogoča.

Že lani, ko je bil na pripravljalni šoli, je zdaj 20-letni Maks igral v tamkajšnji šolski ligi; njegova igra je bila tudi opažena, saj je prejel več ponudb. Sprejel je ponudbo Kansas Cityja za študij poslovnega menedžmenta in seveda igranje v univerzitetnem moštvu v 1. zvezni ligi izjemno močne univerzitetne lige (NCAA), ki ima več kot milijardo dolarjev letnega zaslužka. Uspelo mu je dobiti tudi polno štipendijo, ki obsega plačilo študija, bivanja in še približno 400 dolarjev žepnine. Mora pa se držati strogih določil pogodbe, sicer ga lahko, kakor se je zgodilo že marsikateremu mlademu športniku, nemudoma pošljejo domov. Pravi, da še nikoli ni tako intenzivno treniral, povzame sinovo zgodbo oče Rok Klanjšček.

Med tistimi, ki so študirali v Londonu, je tudi Eva Smrekar. Potem ko je doštudirala psihologijo na Dunaju, je 25-letna Ljubljančanka na London School of Economics and Political Science vpisala magistrski študij ekonomske psihologije. V tujini je želela študirati, ker meni, da je študij psihologije, ki jo je vedno veselila, na ljubljanski univerzi nekoliko zastarel, poleg tega ima rada velika multikulturna okolja.



Že na Dunaju je študirala s pomočjo staršev, oče Enzo, glavni direktor strateškega poslovnega področja v Atlantik Grupi, jo pri njeni usmeritvi popolnoma podpira. Tudi v Londonu ni prosila za štipendijo, ker ve za načelno usmeritev svoje fakultete, da podpira predvsem otroke iz revnejših družin. Je pa, pravi, bivala v študentskem domu in magistrirala v enoletnem roku, čeprav je mogoče študirati tudi dve leti, če študent želi – ali pa mora – delati med študijem.

To drugo možnost si je izbral Dominik Sajovic, ki je v Ljubljani diplomiral na fakulteti za računalništvo in informatiko, nato pa je v Londonu vpisal dveletni podiplomski študij z istega področja, prav zato, ker je poleg študija še delal, saj si je želel pridobivati izkušnje. Doštudiral je spomladi, bil tri mesece v Ljubljani, a se je želel vrniti v okolje, ki mu bo omogočilo poklicno in karierno napredovanje. Ni mu bila toliko pomembna plača kot delo v okolju, v katerem bo lahko delal z izkušenim mentorjem, pripoveduje mama Mateja Sajovic. Občutek ima, pravi znana menedžerka, da je zaznal, kar pri nas marsikdo občuti, da je v našem malem okolju težko poklicno rasti. Človek lahko napreduje do določene meje, nato pa se ustavi.

Tudi zato je družina sina pri njegovih načrtih podpirala, čeprav stroški niso bili majhni; 9000 funtov je bilo treba odšteti samo za enoletno šolnino. Kot vsaka mama bi bila tudi ona veliko bolj zadovoljna, če bi bil sin bližje in bi se lahko pogosteje videvali, pravi Mateja Sajovic, ki se prav tako zaveda, da dlje ko bo sin v tujini, manj možnosti je, da se vrne.

Privlačni tudi Švica in Nizozemska

V Švici je, tudi na stroške staršev, doštudiral Jaka Sterle. Njegov oče, podjetnik Igor Sterle, pripoveduje: »Najin sin ima bralno-napisovalne težave (disleksijo) in se je s tem boril do konca srednješolskega izobraževanja. Ko je povedal, da želi študirati hotelski menedžment, so bile možnosti za to v Sloveniji zelo skromne oziroma zanj neprimerne. Po iskanju informacij o drugih možnostih je našel Hotel and Tourism Management Institute Switzerland (HTMI) v Sörenbergu pri Luzernu. Ta se nama je zdel sprejemljiv, čeprav je bila šolnina kar 25 tisoč evrov, a šola prepolovi strošek pod pogojem, da študent redno opravlja izpite.«

Jaka je letos po štirih letih diplomiral v roku in z zelo dobrimi ocenami. Lahko bi dobil dobro plačano delo v katerikoli hotelski verigi, ki je povezana s HTMI. Odločil se je, da ostane v Sloveniji in znanje, ki je povezano bolj z vodenjem kot z gostinstvom, uporabi doma, še doda oče Igor.

Prav tako se v Švico jeseni odpravlja študirat Jan Luckmann, ki se je v St. Gallenu vpisal na univerzo za javno upravo, ekonomijo, pravo in mednarodne zadeve. Njegov glavni motiv za odločitev za študij v tujini je pridobitev najboljše izobrazbe, saj na tej univerzi predavajo svetovno priznani predavatelji. Sam študij temelji na reševanju problemov v realnem poslovnem svetu, pripoveduje oče Alex Luckman, solastnik in direktor mengeške družbe Filc. Sinov študij bo stal približno 20 tisoč evrov na leto, financirala pa ga bosta starša. Kje bo sin po študiju uresničeval poslovne ambicije, je njegova odločitev, dodaja oče,
vsekakor bosta vesela, če bo to v Sloveniji.

Niso vsi študenti na tujem otroci menedžerjev in podjetnikov. Urša Bernardič, ki je doktorska asistentka na Univerzi v Ženevi, denimo prihaja z majhne kmetije med Brežicami in Krškim. V Sloveniji je doštudirala biopsihologijo in je zdaj asistenka pri predmetih, kot so vedenje potrošnikov in Nevroznanost, nevromarketing in nevroekonomija.

Radovednost na tem področju jo je najprej popeljala na Norveško, pozneje pa v Amsterdam po magisterij in čez lužo, na raziskovanje na MIT v Boston. V Ženevi poučuje študente in se osredotoča na raziskovanje nevroznanosti, psihologije in marketinga. Da ji je bilo vse to bilo omogočeno, so, pravi, močno zaslužni starši in štipendijski skladi: Norveški razvojni mehanizem za Norveško, Ad Futura za študij v Amsterdamu, štipendija Sinapse in Amsterdamskega sklada ter sklad MIT za študij v Bostonu. Ne ve, kdaj se vrne v Slovenijo, a pravi, da z veseljem deli znanje s slovenskimi študenti in podjetji, in upa, da bodo vsi, ki so študirali v tujini, pomagali pri razvoju akademskega razcveta v Sloveniji.

Na Nizozemskem študira tudi Nina Sarič. Študij v Veeningenu si je izbrala po študiju mikrobiologije na ljubljanski biotehniški fakulteti, ker se naša mikrobiologija ne osredotoča na varnost hrane, kar zanima njo. Predvsem jo zanimajo pravni vidiki oziroma regulacija predpisov o varnosti živil. Študij na Nizozemskem ji je svetoval mentor.

Nina, hči znane športne padalke Irene Avbelj, se je vpisala v dvoletni študijski program; v prvem letniku bo več pozornosti namenjene teoretičnemu delu z izpiti, v drugem pa bo poudarek na štirimesečnem praktičnem delu.

Na vzhod, na vzhod!

Odkar je moskovska univerza Lomonosov skupaj s Fakulteto za management primorske univerze v Kopru odprla vrata podružnice za študente iz Evropske unije in drugod, postaja dostopen tudi študij v Rusiji. Kakor kažejo izkušnje prvih študentov, je študij nadvse obetaven. Eleonora Cvetkovič iz Kopra se je prav ta teden vrnila iz Moskve, kjer je na univerzi Lomonosov končala drugi letnik magistrskega študija na fakulteti za menedžment. Prvi letnik je po sporazumu med koprsko in moskovsko univerzo opravila v Kopru, drugega pa v Moskvi, za kar je dobivala tudi štipendijo. Prav nič je ne moti, pravi, da se univerza ne pojavlja na različnih lestvicah, ker ve, da je v Rusiji s približno 800 univerzami na prvem mestu. Fascinirana je, pravi, kako izjemno velika je Rusija in kako veliko, več kot Evropska unija, lahko ponudi, če le zmore človek ustrezno pogledati. Marsikaj res funkcionira še na stari način, zato je treba imeti trdo kožo, a priložnosti so velike, pove magistrica menedžmenta, ki se namerava vrniti v Rusijo.

Sošolca na magistrskem študiju v Moskvi sta bila tudi Gašper Popit in Matjaž Pogorevc. Prvi, sin našega nekdanjega novinarskega kolega Ilje Popita, je v prvem letniku v Kopru študiral mednarodne odnose, v Moskvi pa je vpisal ekonomijo in finance. Univerza Lomonosov je mednarodno priznana in cenjena ustanova, pravi, tudi zato, ker na njej predavajo ne le ruski, ampak tudi izvrstni tuji predavatelji. Tako kot Cvetkovičeva tudi on opaža izjemen potencial ruskega vzhoda, in si želi tja vrniti in iskati zaposlitev.



Diplomirani inženir tehnologije prometa in logistike Matjaž Pogorevc, sin Marka Pogorevca, nekdanjega policijskega direktorja, je po prvem letniku podiplomskega študija na Lomonosovu opravljal prakso v različnih slovenskih podjetjih v Ukrajini, Belorusiji in Rusiji. Trenutno je na praksi, ki je obvezni del magistrskega študija, na Kitajskem v podjetju Hisense.

Kjer koli je potoval po nekdanjih državah Sovjetske zveze, je lahko opazil, pravi, kako zelo cenijo rusko izobrazbo. Prav tako je zelo spoštovana na Kitajskem in vsi poznajo moskovsko državno univerzo. Z nje se odpirajo marsikatera vrata na vzhodu, druga odlična lastnost programa Univerze na Primorskem, ki omogoča dvojno diplomo, pa je, da tudi Rusi zelo cenijo evropsko izobrazbo in so zato zelo veseli evropskih kadrov v svojih podjetjih. Na Evropejce ne gledajo več kot na predstavnike posameznih držav, ampak kot na državljane Evropske unije, ki jim predstavlja najvišjo kakovost, še dodaja Pogorevc.