Očitki, da igra za "žabarje", ga nasmejijo

Dolga pot je od Jesenic do Ljubljane, ne samo za tuje dopustnike, ki hrepenijo po jadranskem podnebju, medtem ko tičijo v kolonah pločevine na gorenjski avtocesti. Hokejist Aleš Kranjc je leta 2009 ubral sila čuden obvoz. Avstrija, Madžarska, Češka, Nemčija, Rusija, Švedska, pa spet Češka, Avstrija in po kratkem postanku v Zgornjesavski dolini spet Nemčija, preden je to poletje naposled prišel v Tivoli in oblekel Olimpijin dres …
Ko je zdaj 37-letni branilec začenjal kariero na rodnih Jesenicah, je bil skoraj smrtni greh prestopiti k zapriseženim tekmecem z Ljubljanskega barja. Si je lahko mislil, da bo nekega dne igral za »žabarje«? »Nikdar nisem gojil prepričanj, da sta Jesenice in Ljubljana smrtna sovražnika ali kaj podobnega. Včasih je bilo rivalstvo res močnejše in čustva bolj razgreta, ampak mi hokejisti na to nismo gledali tako. Vedno sem te prestope jemal kot čisti profesionalizem, tudi igralci, ki so prihajali k nam iz Ljubljane, so bili lepo sprejeti. Kjer ti ponudijo boljše možnosti, tja pač greš,« se je osnovnih načel profesionalizma že od nekdaj držal Aleš Kranjc.

Brez nostalgije

Če že v slačilnici ni bilo delitev na naše in njihove, pa je vendarle drugače na tribunah, kjer navijači ne odpustijo tako zlahka »nespodobnih« prestopov. Je slišal kakšno pikro na svoj račun, odkar je junija podpisal enoletno pogodbo za Olimpijo? »To pa brez skrbi. Morda mi je bilo malce prihranjeno, ker ne živim več na Jesenicah in smo že tretje leto v Kranju. Precej je ljudi, ki pravijo, da razumejo mojo odločitev, ampak nisem čisto prepričan, ali ne držijo fige v žepu. Se pa najdejo tudi takšni, ki iskreno povedo, da to pa res ni prav. Takšni me prav nasmejijo, ker pač ne morejo iz svoje kože, kar po svoje tudi spoštujem,« je uvideven do kritikov Kranjc, ki je prejšnji konec tedna na poletni ligi na Bledu prvič v zeleno-belem dresu zaigral proti rdečim, pri katerih je preživel večino kariere.
Olimpija je zmagala z 2:0. »Ni bilo nekega posebnega občutka, vseeno je že minilo skoraj desetletje, odkar sem bil na Jesenicah, če odštejem tisto kratko vrnitev za dva meseca v sezoni 2016/17. Spoštujem jeseniški klub, da bi imel kakšne čudne nostalgične občutke, pa ne morem reči.«

Denar že ni motiv

Kakšen motiv žene igralca, da v jeseni kariere znova zaigra v slovenski ligi, močno podhranjeni. Finančni gotovo ne, pogodba z Olimpijo se kajpak ne more primerjati s tistimi, ki jih je imel v belem hokejskem svetu. Ostaja torej le športni … »Ni šlo za denar. Dejstvo je, da smo doma tukaj blizu, v Kranju, in da še vedno rad igram hokej,« športnik po duši in v srcu ostaja Kranjc, ki ga je v Tivoli privabil direktor Tomaž Vnuk, legendarni slovenski hokejist, s katerim je svojčas celo igral, to je bilo v oddaljeni sezoni 2006/07 na Jesenicah. »S Tomažem sva se dobila, predstavil mi je vizijo kluba, malo sem Olimpijino zgodbo spremljal tudi že prej od strani. Ni vse slabo v slovenskem hokeju, tako na Jesenicah kot pri Olimpiji se dobro dela. To mi je všeč, dobro se počutim, zadovoljen sem,« v domovini nič ne manjka Kranjcu, ki se še ne obremenjuje z vprašanjem, kaj po hokeju, a se vseeno ne zgleduje po še enem starem znancu naših ledenih ploskev Toddu Eliku, ki je plošček mučil še v 46. letu. »Zadnja leta res uživam v hokeju, rad treniram, rad igram. Ne razmišljam o tem, da bi nehal, nikdar pa ne veš, kdaj pride ta čas,« lahko potrka po lesu, ker nima težav s poškodbami. Trener Jure Vnuk, brat omenjenega Tomaža, o njem govori le z izbranimi besedami: »To je dobro naoljena mašina, ki se zlepa ne ustavi.«

Goli so magnet

Glavna naloga branilcev je preprečevati zadetke, ampak za Kranjca pravijo tudi, da ima top v rokah, pogosto se vpiše med strelce, običajno z modre črte, ko ima njegova ekipa igralca več. Doseganje golov je zanj največji magnet. »To je adrenalin, ki se ga ne da kupiti. Tudi po karieri si bom gotovo omislil nekaj, kar mi bo pognalo kri po žilah. Brez tega ne znam več živeti, tega se ne moreš naveličati, je nekaj neprecenljivega,« je nad najhitrejšo igro še vedno navdušen Kranjc, čigar starejši brat Boštjan je bil prav tako obetaven hokejist.
Aleš je svoj talent dobro unovčil. Vienna Capitals, Graz 99ers, Fehervar, Češke Budejovice, Kölner Haie, Kuban Krasnodar, Södertälje, to je jagodni izbor klubov, za katere je igral. Vrhunec kariere je bila dveletna izkušnja v DEL v Kölnu. »Brez dvoma. Že to, da prideš v klub, ki kadrovsko in finančno lahko konkurira za vrh v Nemčiji, je nekaj posebnega. Da smo se dvakrat zapored uvrstili v finale, je bilo sijajno. Res smo obakrat izgubili, ampak izkušnja je bila neponovljiva. Ja, to je bil res vrhunec moje klubske kariere.«

Odlično vzdušje

Ves čas je bila z njim Andreja, zdaj žena, ki je v Kölnu celo imela športno kariero v konjeništvu in nastopala za tamkajšnji klub. »Dokler nisva imela otrok, se je ukvarjala s konjeništvom. Potem sva se oba bolj posvetila družini, Julian bo kmalu star pet let, Zoe Sophia pa tri. Ko bosta večja, bo pri Andreji spet čas tudi za konje,« je mladi par dal prednost naraščaju, kar pa ne pomeni, da je Aleš ostal brez športnih ambicij. Pri Olimpiji si obeta uspešno zgodbo, v taboru zmajev pred začetkom sezone vlada optimistično razpoloženje, cilj je osvojitev naslova državnih prvakov. »Za zdaj je vse, kakor smo si zamislili. Priprave so bile naporne, na srečo se zdaj začenjajo tekme. Počutim se super, vzdušje je odlično, tujcev zaenkrat ne pogrešamo, verjamemo v dobro sezono,« se zgodbe v zeleno-belem dresu veseli simpatični sogovornik, že dolga leta nepogrešljiv član slovenske reprezentance, ki je dobila novega selektorja, Iva Jana, še enega igralca, ki je zastopal barve obeh največjih slovenskih klubov. Je v Kranjcu še vedno tudi želja po igranju v dresu s prepoznavnim risom na prsih, potem ko je igral na številnih svetovnih prvenstvih in dvakrat na olimpijskih igrah? Odgovor je – niste zgrešili: da. »Seveda. Na hokejski zvezi se veliko govori o pomlajevanju, oni bodo določili, kdo bo zraven in kdo ne. Fantje zelo radi hodimo igrat za Slovenijo, fino je, kadar smo skupaj. Z moje strani ni glede tega nobenih pomislekov.«