Oči, bolj lačne od želodca

Gostiti, povabiti k mizi – je nekaj tako osnovnega in samoumevnega, da je razpravljati o tem tako rekoč odveč. Pa vendar se je pisateljica Priya Basil v drobni esejistični knjigi z naslovom Be My Guest lotila ravno tega, meditativnega premisleka o vsakršnih koordinatah gostoljubnosti, o vsem tistem, kar prinese povabilo k obedu.

Vprašanja, ki se jih loteva, so univerzalna in segajo od identitete in (ne)pripravljenosti sprejemati drugačnost do klasičnega kolonializma in rasizma. Avtorica, ki s svojim pristopom marsikdaj spominja na spraševanja pokojnega chefa Anthonyja Bourdaina, govori o tem, kakšno zgodbo nam pripovedujejo jedi na krožniku.

Kuhanje, prehranjevanje, goščenje, vse to je početje, ob katerem je po avtoričinem mnenju mogoče razpredati o samem pomenu gostoljubnosti na podlagi zgodovinskih, kulturnih, političnih in drugih referenc. Kaj pomeni biti gost in kaj gostitelj, kakšen vrednostni in ne nazadnje celo svetovnonazorski in verski sistem določata posamezno vlogo, v kateri se znajde posameznik – o vsem tem avtorica govori na podlagi svojih izkušenj, saj je prebivala v Indiji, Keniji, Veliki Britaniji, Nemčiji in drugod.

O identitetah in njihovi fluidnosti, kakor jo kažejo krožniki, je Priya Basil več kot upravičena razpravljati že zaradi svojega izvora: rodila se je v Londonu v družini indijskega rodu sikhovske vere, odraščala je v Keniji, po prihodu Idija Amina na oblast in bankrotu se je družina iz Nairobija izselila v Veliko Britanijo in pozneje Indijo, pri svojih dvajsetih pa se je preselila v Berlin, kjer zdaj živi z možem Nemcem.

Na bristolski univerzi je študirala angleško književnost, po diplomi je bila več let zaposlena v oglaševalskem studiu, nato pa se je odločila za pisateljstvo in leta 2007 izdala prvenec, roman z naslovom Išk in Mušk. Drugi roman, Obskurna logika srca, je izšel leta 2010, leto pozneje je objavila novelo Tujci na vlaku 16:02, esejistično knjigo Bodi moj gost pa leta 2019.

Be My Guest je branje, primerno za praznični čas obilja.

Od gosta do gostitelja

Priya Basil svoje razmišljanje začne na začetku: »Vsi, prav vsak od nas, začnemo kot gostje. Brezmočna majhna bitja, poskrbeti je treba za vse njihove potrebe in vedeti, da še dolgo ne bodo mogli ničesar ali le zelo malo vrniti ... Naša zgodnja odvisnost sloni na pričakovanju, da se bo to stanje spremenilo. Morda biti odrasel pomeni, da se naučimo biti gostitelj in ne gost.«

Hrana je bila ena od prvih vrst blaga, s katerimi so globalno trgovali, recepti za pripravo jedi pa so bili ena najbolj prepričljivih oblik izmenjave vedenja med ljudmi in kulturami. Foto Wikimedia

Razmišljanje o tem, da je morda ravno neodvisnost od pomoči staršev zunanje znamenje odraslosti, avtorica začini s kronično nepotešenostjo s svojo priljubljeno jedjo iz otroštva, kremastim karijem kadi, narejenim z jogurtom in moko graham, za katerega se ji je kot otroku zdelo, da ga mama zmeraj naredi premalo, saj bi ga ona rada pojedla zmeraj več, jedla bi ga – in ga nekaj časa tudi je – vsak dan brez izjeme, iz dneva v dan, mama pa je njeno nenasitnost komentirala s kratko opazko: oči, bolj lačne od želodca.

Ob spominskem drobcu doda še drugačen uvid: njen pohlep po kadiju je morda, kot ugotavlja, zgolj nenavad­na oblika splošne nadloge, prekletstva nezmernosti, različice epidemije potrošništva, ki se je zajedla v vse pore kapitalističnih družb, ob kateri tisti, ki imajo največ, še zmeraj hočejo več, veliko več, kot sploh potrebujejo. Je res, da je naše trajanje lahko odvisno le od lažne obljube o nenehni gospodarski rasti, od prepričanja, da moramo imeti zmeraj večjo zalogo hrane? Tu so seveda tudi statistični podatki, ki govorijo, da po svetu vse več ljudi porabi vse manj časa za kuhanje in uživanje hrane, v Veliki Britaniji, Združenih državah Amerike in Nemčiji za to namenijo med pet in šest ur na teden. Avtoričin komentar je preprost, izhaja iz drugačnega sveta: »V moji družini je bilo časa, namenjenega pripravi hrane in njenemu uživanju, veliko več, odločanje med hranjenjem in življenjem se nam je zdelo odvečna, lažna dilema, saj nam je ravno hrana pomenila najbolj intenziven način življenja. Vele­blagovnice obiskujemo tako kot drugi galerije, kuhamo tako, kot se drugi posvečajo maratonskemu teku.«

Foto Wikimedia

Ekscesnost, ki ne mine

Hrana, piše Priya Basil, je bila od nekdaj oblika moči, instrument hvaljenja in obsojanja, razkazovanja velikodušnosti in ekstravagantnosti, že rimska zgodovina je polna poročil o veličastnih pojedinah, nekaterim, kakor rimskemu cesarju Elagabalu, pa tudi to ni bilo dovolj in je požrtije, ki jih je prirejal, rad začinjal s sadističnimi presenečenji: po koncu obeda, na katerem so postregli tudi z jeziki slavcev, glavami papig in pavjimi možgani, je goste, ko so jih odpeljali v prenočišče, v sobani znal pričakati lačen tiger.

Vsako stoletje in vsaka dežela premoreta svoje zgodbe o nezmernosti: cesar Kangši iz časa dinastije Čing je na dvoru priredil pojedino za 2500 gostov, na kateri so postregli 108 različnih jedi. Pri mogulskem cesarju Akbarju prav tako slavnostni obed običajno ni minil brez stotih jedi, poroko Marije Medičejske s francoskim kraljem Henrikom IV. pa je kronal banket s petdesetimi jedmi. Leta 1817 je poznejši angleški kralj Jurij IV. priredil večerjo v čast velikega vojvode Nikolaja Pavloviča, poznejšega ruskega carja Nikolaja I., na kateri so postregli 127 jedi, pod katere se je podpisal Marie-Antoine Carême, »kralj kuharjev in kuhar kraljem«. Bodi moj gost ponuja morje tem podobnih podatkov in avtoričino interpretacijo, ki dodaja, da je bila ravno hrana ena od prvih vrst blaga, s katerimi so globalno trgovali, recepti za pripravo jedi pa so bili ena najbolj prepričljivih oblik izmenjave vedenja med ljudmi in kulturami. Branje, primerno za praznični čas obilja.