Obisk enajstega v vrsti za britansko krono

Komaj si bo predsednik Borut Pahor malo odpočil po obisku nemškega kolega Franka Walterja Steinmeierja ta teden, ga prihodnji teden čaka nov visoki obisk. V torek namreč prihaja za dva dni v Slovenijo tretji sin in najmlajši od štirih otrok britanske kraljice Elizabete II., princ Edward, grof Wesseški. Predsednik ga je povabil konec februarja, ko je bil kot kraljičin gost na uradnem obisku v Združenem kraljestvu.

Ko se je princ Edward rodil, je bil tretji v vrsti za britansko krono. Zdaj je enajsti. Čeprav torej ni nobene možnosti, da bi si kdaj na glavo posadil krono imperija, v katerem sonce še pred stoletjem ni nikoli zašlo, saj se je razprostiral od Kanade prek Afrike, Indije, Avstralije in Nove Zelandije do tihooceanskih otočij – pokrival je skoraj četrtino kopnega in je v njem živelo prav toliko svetovnega prebivalstva –, je princ član ožje kraljeve družine. Kar pomeni, da se poklicno ukvarja s podporo kraljici pri opravljanju njenih uradnih dolžnosti in ob tem sodeluje še pri številnih dobrodelnih dejavnostih v lastni režiji.

Ni prav vojaški tip

Princ Edward se je rodil leta 1964 v uradnem bivališču kraljice, londonski Buckinghamski palači. Takrat je bila še takšna tradicija, zdaj se princi in princese rojevajo v porodnišnicah. Kot starejšima bratoma in sestri so mu seveda dodelili guvernanto, odgovorno tudi za njegovo predšolsko izobraževanje. Ravnatelj prinčeve osnovne šole, kjer so otroci tudi bivali, je nekoč novinarjem povedal, da otrok, ki imajo varuške, njihovi starši ponavadi sploh ne poznajo kaj prida, da pa je bila kraljica Elizabeta II. drugačna in je sina dobro poznala.

Mladi princ se je tudi pozneje izobraževal stran od doma, saj je obiskoval srednjo šolo Gordonstoun na vetrovnem in meglenem severu Škotske, tako kot oče in starejša brata. Ni se posebno izkazal, vendar je treba pripomniti, da Windsorji nasploh ne slovijo kot posebni učenjaki. Vmesno leto med srednjo šolo in univerzo je tako kot veliko rojakov preživel v tujini, na Novi Zelandiji.

Kljub slabim ocenam je šolanje nadaljeval na prestižni univerzi Cambridge. To je v 80. letih zbudilo kar nekaj pozornosti in tudi nasprotovanja, saj na eno najboljših univerz na svetu sprejmejo samo dijake s sijajnimi ocenami. Če je mama kraljica, pač očitno tudi strogi profesorski zbor Cambridgea zamiži na eno oko. Leta 1986 je mladi princ s spet ne ravno bleščečimi ocenami diplomiral iz zgodovine.



Potem je bilo treba odplačati dolg domovini, tradiciji in kraljevim marincem. Ti so namreč v zameno za obljubo, da bo po študiju služil pri njih, poravnali prinčevo šolnino v znesku 12.000 funtov, kar bi zdaj zneslo približno 35.000 funtov oziroma 40.000 evrov. Šlo je seveda za simbolično gesto; ne samo da so Windsorji pravljično bogati, za moške člane družine je povsem samoumevno tudi, da vsaj nekaj časa preživijo kot poklicni vojaki.

No, princ Edward je bil izjema. Po samo tretjini dvanajstmesečnega urjenja je spakiral svoje stvari in zapustil kraljeve marince. Čeprav sta bila oče in brat princ Andrew celo aktivna udeleženca v vojnah, prvi v drugi svetovni in drugi v falklandski vojni z Argentino leta 1982, je bila menda najbolj besna zaradi njegovega odhoda mati Elizabeta II. Zakaj je pobegnil iz vojske, ni jasno, saj je eden od poveljnikov povedal, da je bil fizično sposoben opraviti urjenje.

Je ali ni? Najbrž ni

Po neslavnem koncu vojaške poti se je princ Edward posvetil svoji veliki ljubezni, s katero se je ukvarjal že prej, gledališču. Kmalu je dobil službo v podjetju znamenitega avtorja muzikalov Andrewa Lloyda Webbra in kot pomočnik sodeloval pri produkciji tako znanih muzikalov, kot sta Fantom iz opere in Mačke.

Leta 1993 je ustanovil lastno podjetje Ardent Productions, s katerim je pripravljal televizijske vsebine. Njegovo delo so na Otoku pogosto kritizirali, češ da izkorišča družinske povezave. Najbolj uspešen izdelek Ardenta je bil dokumentarec o Edwardovem stricu, kontroverznem kralju Edvardu VIII., ki se je, da se je lahko poročil z dvakrat ločeno Američanko Wallis Simpson, leta 1936 odrekel britanski kroni. Kljub temu je podjetje poslovalo z izgubo. Leta 2002 je princ Edward odstopil z vodstvenih položajev in postal poklicni član kraljeve družine, čez sedem let pa je Ardent Productions prenehal delovati.

Morda zaradi nemožatega imidža princa, ki ni zmogel vojaškega urjenja, še bolj pa zaradi dela v gledališču in na televiziji so princa vztrajno spremljale govorice, da je istospolno usmerjen. Tudi potem ko je stopil v resno zvezo s podjetnico na področju stikov z javnostjo Sophie Rhys-Jones. Poročila sta se leta 1999 in imata dva otroka.



Namigovalcem na prinčevo homoseksualnost zakon seveda ni zaprl ust. Vendar je kaj malo verjetno, da bi bilo na tem kaj resnice. Ne samo zato, ker njegov že dvajset let trajajoči zakon velja za zglednega; je edini od otrok Elizabete II., ki se ni ločil. Predvsem zato, ker se zdi povsem nemogoče, da krvoločni britanski tabloidi, v katerih imajo cele oddelke za spremljanje vsega, kar je povezano z Windsorji, in horde fotografov, ki člane družine spremljajo na vsakem koraku, o homoseksualnosti enega od princev cela desetletja ne bi izbrskali ničesar otipljivega.