Nihče noče na dopust z mano

Pozdravljeni, stara sem 39 let. Nikoli nisem bila posebno družabna. Bolj kot družba in fantje so me zanimale knjige in narava. Ko so sošolke žurale in flancale o fantih, sem se ukvarjala s svojo družino. Imam namreč tri leta mlajšo sestro in sedem let mlajšega bratca z downovim sindromom. Odkar pomnim, se je naše življenje vrtelo okoli tega, kako zagotoviti čim boljše razmere zanj.

Ne obtožujem staršev. Vem, da so naredili največ, kar so zmogli in da sta se trudila za nas vse. Ko sem bila stara 20 let, je bratec umrl. To nas je vse zelo prizadelo. Navzlic temu sem doštudirala in se preselila v Ljubljano. Zaposlila sem se in se posvetila službi.

V službi so me hvalili zaradi moje delavnosti in doslednosti. Zaupali so mi vse več nalog, jaz pa sem jih sprejemala. Končno me je nekdo opazil in mi dajal občutek, da sem pomembna. Delavnik se je tako raztegnil čez ves dan, neredko tudi v noč in vikend … Ko danes pogledam na svoje živ­ljenje, se mi zdi, da so ga sestav­ljali pretežno služba in občasni obiski doma.

Časa za druženje ni bilo. Roko na srce sem bila tudi preveč utrujena. Druženje mi je naporno, zato sem se mu rade volje izognila z izgovorom, da imam delo. Leta so tekla. Na dopuste sem hodila s sestro. Tudi ona je bolj zadržane sorte, tako da sva se glede tega ujeli. Vsake toliko me je sicer spreletel občutek osamljenosti, nadležna vprašanja glede partnerstva pa sem hitro odgnala in se potopila v delo.

»Naša Simi je pa tako pridna,« me je mami hvalila svojim prijateljicam in sosedam. Ne morem reči, da sem bila nesrečna. Občasne napade tesnobe sem pregnala z delom, včasih s kakšnim uspavalom. Do letos. Letos sestra ne želi z mano na dopust. Poročila se je, pričakuje dojenčka, kljub temu da je mlajša. Iz njenega življenja sem odpad­la kot uvel list. Zdaj ne vem, kaj naj.

Imam dopust, za katerega ne vem, kako naj ga preživim. Nimam pojma, kaj naj počnem. Ne bi rada ždela doma. Sama sebi se zdim kot brezupna zguba, ki je zapravila življenje. Očitno samo meni ne uspeva, in če bom dopust preživela doma, med štirimi stenami, bo to res potrditev, da sem nesposobna za življenje. Ob misli, da bi šla dopustovat sama, me kar stisne od sramu. Vsak, ki me bo videl samo, bo pomislil, da je z mano nekaj narobe. Ne vem, kaj boli bolj – samota za štirimi stenami ali takšno javno ponižanje. Simona

Preberite tudi: 
Moj fant ljubi dve ženski
Zaradi moža sem izgubila stik s sinovoma

 

Ste razmišljujoč, čuteč človek, zato stisko doživljate še globlje. Kot najstarejši otrok ste prevzeli del skrbi za družino, kar vas je dodatno oblikovalo v senzibilno osebnost. Zelo verjetno je bila v vaši družini delavnost pomembna vrednota. Ko so vas v službi prepoznali kot delavno in vas hvalili, ste skrb za družino preusmerili v skrb za službene zadeve.

Kar se je zgodilo, je preprosto to, da gre v litrski kozarec liter vode. Svojo energijo ste usmerjali v skrb za druge oz. v delo, tako da ni ostalo dovolj prostora za razvijanje socialnih stikov. Kot kaže, ste po naravi bolj introvertni, tako da vam socialne kompetence niso »položene v zibelko«. Zato vam druženje pomeni napor. Povsem naravno se razvijajo tiste veščine, ki jih bolj treniramo. Ker ste več časa posvečali učenju in manj druženju, vam je zdaj delo manj naporno kot druženje.

Rada bi, da zagledate svojo situacijo v bolj preprosti luči. Brez krivde, vrednostnih (samo)obsodb, sramu in podobne čustvene navlake. Z leti ste oblikovali nekatere vedenjske vzorce, ki so bili za tisti čas ustrezni. Vendar se stvari spreminjajo. Tako se spreminjajo tudi vaše potrebe in svet okoli vas. Trenutke, ko nas življenje povabi k spremembi, doživljamo kot krizo. In to je to, kar se vam dogaja zdaj, poziv, da stopite naprej in odprete nova obzorja.

Za začetek je pomembno, da se otresete občutka krivde in sramu. To, kar ste naredili in dosegli, Simona, je razlog za ponos, ne za sram. Pa ne zgolj zaradi strokovnih dosežkov, ampak morda še bolj zaradi sledenja plemenitim humanističnim vrednotam, ki jih izpričujete skozi vašo življenjsko zgodbo.

Očitno pa vas življenje vabi, da začnete razvijati tudi druge kapacitete, na primer socialne. Morda lahko začnete z odkrivanjem same sebe. To je priložnost za ozaveščanje novih talentov, interesov, ki jih nosite v sebi. Morda odkrijete umet­niško žilico, ljubezen do športa, potovanj, zgodovine … Svet je neizmerno širok in čaka na vas.

Za začetek poskusite v center svojega sveta postaviti samo sebe, iskreno se vprašajte, kaj vas zanima, veseli … Zdaj je čas, ko si dovolite eksperimentirati s svojimi različnimi zanimanji. Sprašujem se, koliko ste navajeni poskrbeti zase, koliko skrbite za svoje psihofizično blagostanje? Že s tem, ko na prijazen način poskrbite zase, za to, da se dovolj gibate (posebno ugodna je kardiovaskularna vadba), zdravo jeste (se za začetek izogibate priprav­ljeni hrani) in kakovostno spite (ure pred polnočjo štejejo dvojno!), lahko naredite veliko zase.

Ste kdaj razmišljali, da bi se povezali s kakšno skupino, ki jo družijo podobne vrednote kot vas? V času interneta imamo veliko možnosti navezati stik z ljudmi, ki gojijo enake vrednote, zanimanja … Razne skupine uspešnih žensk, ki se zanimajo za osebno rast ali so se znašle v podobni življenjski situaciji, bi bile lahko dobrodošla spodbuda, predvsem pa bi uvideli, da samota ni sramota in samskost ni nesposobnost.

Dandanes marsikatera uspešna ženska najprej realizira kariero, potem pa se kot vzpostav­ljena ženska začne usmerjati tudi v bolj osebne vidike. Nekdanji standardi patriarhalne družbe so za sodobne razsežnosti preozki. Zato bi vam privoščila, da bi si dovolili razširiti svoje predstave ter z veseljem in ponosom živeli svojo lastno življenjsko zgodbo po svoji meri.

Morda je letošnji dopust prilož­nost prav za to; čas, ki ga lahko namenite raziskovanju same sebe, skrbi zase, razvijanju zdravega živ­ljenjskega sloga, eksperimentiranju z različnimi dejavnostmi. Pri preseganju notranjih ovir lahko poiščete pomoč v obliki literature, raznih skupin ali individualnega svetovanja.

Usposobljen strokovnjak vam lahko pomaga odkriti in bolj polno zaživeti vaše potenciale, predvsem pa zmanjšati notranjo (samo)kritiko in oblikovati bolj pozitiven, naklonjen notranji govor. Želim vam obilo poguma in veselja pri odkrivanju polnosti življenja.