Nedelja je vedno močno prekratka

Evropska poslanka Tanja Fajon ima zelo malo prostega časa, saj so pogosto delovne tudi sobote, zato poskuša predvsem proste nedelje čim bolj izkoristiti, pri čemer ne manjka rekreacije, druženja s prijatelji, dobrih koncertov ... Nenehne službene poti z letalom ji že malo presedajo, nima pa nič proti, kadar potuje zasebno: takrat ne mara hotelov in udobja, pač pa jo najraje z nahrbtnikom na ramah mahne v kraje, kjer ni veliko turistov.

V javnosti se o Fajonovi veliko sliši. Je med bolj aktivnimi slovenskimi poslanci v evropskem parlamentu, izvoljena na listi stranke socialdemokratov, letos se je v predvolilni kampanji pred evrovolitvami konec maja še pogosteje pojavljala v medijih, na koncu pa tudi osvojila drugi mandat, saj je prejela največ, skoraj 61 odstotkov vseh preferenčnih glasov volivcev. Doslej je bila najbolj dejavna na področju človekovih pravic, boja proti nestrpnosti, ksenofobiji, sovražnosti, lažnim novicam, nenehno si prizadeva tudi za socialno pravično Evropo.

Preden je leta 2009 prišla v evropski parlament, je politično življenje in način sprejemanja odločitev v Evropski uniji že dodobra poznala, saj je bila več let novinarka in dopisnica nacionalne radiotelevizije iz Bruslja in je tako spremljala razvoj institucij EU in pot Slovenije k polnopravnemu članstvu v evropski družini. V zadnjem času so jo sicer omenjali tudi kot potencialno kandidatko za komisarsko mesto v evropski komisiji, a kakor pravi, je zelo zadovoljna že z rezultatom volitev in se zdaj veseli predvsem poletja in malo oddiha.
 

Kakšni so vaši spomini na družinske počitnice in konce tedna?

To so lepi spomini. Starša sta vsako leto poskrbela, da smo z bratom teden ali deset dni počitnic preživeli skupaj. Takrat ni bilo ne priložnosti ne denarja za potovanja v tujino, zato smo počitnikovali kar v počitniških domovih njune službe v Fiesi in Planici. Vedno je bilo zabavno, mami ni bilo treba kuhati, bil je brezskrben čas. Kot deklica sem počitnice zelo rada preživljala tudi v koloniji v domu v Zambratiji. Ker sem tako zelo uživala med otroki, sem pozneje prek Zveze prijateljev mladine celo sama postala ena od mentoric v koloniji, otroke učila plavanja, smučanja in skrbela za družabno življenje. Tudi tabornica sem bila.

Tudi zdaj me na počitnice vežejo le najlepši spomini, ker imam takrat čas zase in za svoje najbližje, prijatelje, tudi za dobro knjigo, zdravo hrano, rekreacijo in brezskrbnost. In to znam ceniti, ker je pri mojem delu, tedenskih potovanjih prosti čas postal zelo dragocen. Najlepše je, ko vidim ljudi, ki jih imam rada, srečne in ko čas skupaj preživimo polno in napolnimo baterije. S konci tedna je podobno. Ker je pogosto tudi sobota delovna, nedeljo povečini izkoristim za rekreacijo in prijatelje. Priznam, da je vedno močno prekratka.

Se večinoma vračate v Slovenijo ali ostajate v Bruslju? Kje je lepše preživeti vikend?

Vsak konec tedna pridem domov, v Slovenijo. V zadnjih letih, odkar stalno živim v Sloveniji, sem se močno razvadila. Kakovost življenja je neprimerljivo boljša kot v marsikateri drugi evropski prestolnici. Ko nekaj let živiš v tujini, spoznaš, da je doma res najlepše. Slovenija ponuja vse za ljubitelje narave, rekreacije, dobre hrane in v tej kategoriji sem tudi jaz. Uživam v hoji na Šmarno goro ali teku na grad Smlednik, igranju tenisa s prijatelji ali pa na kolesu, v Piranu, kakor se pač dan odvrti. Imam nekaj svojih lokacij in konec tedna najraje preživim s svojimi najbližjimi in prijatelji. Ker sem v Sloveniji le ob koncih tedna, vabil prijateljev nikoli ne zmanjka, tako da jih običajno preživljam zelo aktivno, tudi na kakih dobrih koncertih ali prireditvah. V nedeljo zvečer pa moram že pripraviti kovček za nov teden in priznam, da me po desetih letih včasih že malo stisne, ko je v ponedeljek spet treba na pot.
 

Sta torej šport in druženje tisto, kar vas najbolj sprošča oziroma vam najbolj napolni baterije?

Res je. Tenis sem začela igrati pred kakim letom, ko me je prijateljica zvabila, da skupaj poiščeva trenerja. Pa sva začeli, pri najinih zrelih letih, in naju še kar drži. Veliko sem tudi tekla, ampak priznam, da mi je zadnje tedne žal zmanjkovalo časa zase. To se trudim spet spremeniti. Veliko hodim, rada smučam, če pa imam priložnost, vsaj poleti, si nujno privoščim dolga plavanja. Ena od mojih strasti je tudi potapljanje. Podvodni morski svet me je očaral že pred leti in vsako leto poskušam aktivno preživeti nekaj dni tudi v dobri potapljaški družbi in čarih tišine globoko pod gladino. To zadnje me ob vsem stresu v profesionalnem življenju še najbolj pomirja in daje energijo.
 

Pa se med vikendi znate odklopiti od posla?

Ne, žal ne. Ne med vikendi ne med počitnicami. To mi vsakič znova očitajo vsi, ki me dobro poznajo. Vem, da je narobe, in zavedam se, da bi morala že zaradi drugih, če ne zaradi sebe, odklopiti službo, dati telefon na stran, pozabiti kak dan na elektronsko pošto. Ampak videti je, da imam še iz novinarskih časov v sebi tisti podzavestni refleks, da mi nobena novica ne sme uiti. Vsakič znova obljubljam, da se bom poboljšala, morda mi pa enkrat res uspe. Letos poleti imam novo priložnost, da to uresničim.

Kam se odpravite, kadar potrebujete čas zase, zakaj ravno tja?

Dobro vprašanje. Vem, da potrebujem čas zase, pa si ga žal vzamem le redko. Ko bi lahko bila prosta, sem na letališčih, na poteh. Ko pridem iz Bruslja, poskušam delo nadoknaditi v Sloveniji. Življenje med prestolnicama ni tako enostavno, kot se zdi. Lovim trenutke za prijatelje. Imam pa zadnje tedne res vse večjo željo za kako daljšo adrenalinsko hojo, treking, zase. Za morda kak nov podvig, kot je bil pred leti vzpon na Kilimandžaro.

Torej radi potujete? Katero potovanje vam je ostalo v najlepšem spominu?

Morda ravno Kilimandžaro. Ker je bila to preizkušnja samega sebe. Vzdržljivosti. Na taki poti, vzponu na šesttisočak, brez pravega umivanja, vode, elektrike, v mrazu, šotorih, ob težavah z višino najbolje spoznaš sebe. In ko dosežeš cilj, je občutek preprosto zmagovalen, vrhunski. Sicer pa, da, zelo rada potujem, ampak ne več, ko gre za službena potovanja. Ta so vedno noro zapolnjena s sestanki in običajno sploh ne vidiš in spoznaš kulture, krajev in ljudi, kamor potuješ. Zato resnično uživam, kadar potujem zasebno, in takrat ne maram hotelov in udobja. Najraje imam nahrbtnik in kraje, kjer ni veliko turistov.

Ali proste konce tedna vnaprej načrtujete ali ste bolj nagnjeni k trenutnemu navdihu?

Načrtovanje vnaprej se mi običajno ne obnese dobro. Pogosto se mi načrti zaradi službe spremenijo v zadnjem trenutku, zato sem se navadila, da živim bolj z danes na jutri. Vsaj kar zadeva prosti čas in zasebno življenje. Ker sem zelo adrenalinski človek, mi trenutnih navdihov in idej nikoli ne zmanjka. Vsak prosti čas znam še prehitro zapolniti z aktivnostmi.

Vas kdaj kaj, denimo slabo vreme, odvrne od načrtov? Če vas, kaj počnete doma?

Seveda. Čeprav se v Bruslju navadiš, da dež ni ovira. In da greš lahko ven ali na tek tudi v dežju. Mi pa zadnje čase pogosto prija biti preprosto doma. V miru prebrati kak časopis, dobro knjigo, se umiriti in umakniti od divjega ritma in življenja, rada pogledam kak dober film, tudi pospravljam in kuham rada.

Kaj bi bil sicer za vas sanjski konec ted­na?

Idej je veliko. Bom prišepnila tistim ali tistemu, s katerim(i) ga bom želela preživeti. Sanjsko je že to, da si pomirjen in zadovoljen sam s sabo. Sreča je potem nalezljiva tudi za okolico.