Ne zavedamo se, da smo zgled drugim. Tako mora tudi ostati

Isti dan bodo odpadke odstranjevali še v 150 državah. Tako kot nad prvo akcijo Očistimo Slovenijo leta 2010 tudi nad tretjo bedi društvo Ekologi brez meja. V desetih letih se je ekipa zelenih entuziastov profesionalizirala, ozavešča predvsem o problematiki odpadkov in ljudem ponuja preproste rešitve. Predsednica Urša Zgojznik pravi, da je dela zanje, za prebivalce in državo še veliko. 
 

Že ob Očistimo Slovenijo 2012 ste rekli, da bo to zadnja takšna akcija. Je bila pobuda Očistimo svet tista, ki je pretehtala, da ste si premislili?

Globalna pobuda je bila kriva, da. Poleg tega, da bo tokratna akcija res zadnja – v takšni obliki jih ne bomo več ponavljali –, smo z napovedjo Še zadnjič hoteli malo šokirati. Čas je, da pogledamo na odpadke z druge strani, kaj lahko v vsakdanjem življenju naredimo, da jih bo manj. V to bo treba vložiti veliko več energije.
 

Slovenski čistilni akciji leta 2010 in 2012 sta izstopali tako po deležu prebivalcev, ki so na ta dan čistili svojo okolico, kakor po organizaciji. Ta je opisana v knjižici z navodili za izvedbo takšnih akcij, ki je bila prevedena v številne jezike, nazadnje kitajščino. Kaj se je svet naučil od Slovenije?

Leta 2008 se je vse skupaj začelo v Estoniji, kjer se je skupina ljudi odločila, da bo očistila državo, in to idejo prenesla na občine in lokalne skupnosti. Glavni cilj je bilo očiščenje divjih odlagališč, kar je bil problem, ki takrat še ni bil zadovoljivo obravnavan. Podobno je bilo v Sloveniji, zato smo se organizirali in leta 2010 izvedli prvo akcijo. Tako kot Slovenci znamo, smo jo zastavili organizacijsko na visoki ravni in vzpostavili model, po katerem se še danes zgledujejo druge države. Niso povsod tako dobro organizirani, nimajo takšne tradicije čistilnih akcij kot mi.

Leta 2011 smo se posvetili prenosu znanja na druge države. Pomagali smo državam na Balkanu, potem smo leta 2012 akcijo ponovili. Po istem modelu, ki smo ga še izboljšali, in takrat smo dosegli 14 odstotkov prebivalstva, kar je še danes rekord med čistilnimi akcijami. Veliko držav sveta se šele zdaj odloča zanje, zato jim je takšen organizacijski model dobro vodilo.
 

Slovenija se je tudi zaradi čistilne akcije v organizaciji vašega društva nedavno uvrstila na peto mesto med najbolj čistimi državami po indeksu EPI (angl. environmental performance), ki sta ga razvili univerzi Yale in Columbia. Ste ponosni na dosežek?

Mislim, da se še sami ne zavedamo, da smo zgled in moramo to tudi ostati.


 

Koliko občin bo sodelovalo v letošnji akciji?

Pri nas je tradicija spomladanskih čistilnih akcij. Za marsikatero občino je to očitno problem, saj se jim ne zdi vredno, da bi takšno akcijo ponavljali še jeseni ne glede na to, da gre za svetovno pobudo, katere datum se ne bo spremenil – 15. september je zapečaten povsod v svetu. V 70 odstotkih občin bodo izvedli nekatere aktivnosti, vendar niso nujno občine tiste, ki bodo koordinirale čistilne akcije, temveč tudi različne skupine posameznikov in društva. Večinoma bodo povsod pripravili čistilne akcije, najpogosteje ob sprehajalnih poteh, manj se bodo čistila divja odlagališča. Potekala pa bo tudi vrsta drugih aktivnosti, od zasajevanja dreves, odstranjevanja invazivnih rastlin, urejanja zelenic, športnih igrišč, barvanja klopc. Cilj je polepšati svoje kraje, poskrbeti, da ostanejo čisti, saj je tudi psihološko pomembno zavedanje, da je okolje, v katerem živiš, lepo in zdravo.
 

Register divjih odlagališč, ki je nastal leta 2012, boste posodobili do konca leta. Simbolično ste ga predali ministrstvu za okolje, da bi se bolj pospešeno lotilo reševanja problematike nezakonitih odlagališč, vendar se to ni zgodilo.

Hoteli smo, da bi ministrstvo te podatke vzelo za svoje, saj bi bila nova vzpostavitev takšnega registra izjemen davkoplačevalski zalogaj. A se to ni zgodilo. Vedno odgovorijo, da divja odlagališča niso najnujnejša okoljska težava, ki jo je treba rešiti, hkrati pa zanje ni dovolj denarja. A tudi če ministrstvo registra ne bo uporabilo, želimo ugotoviti, koliko odlagališč imamo. Zdaj je popisanih tretjina, neočiščenih je 10.047, popis še traja. Na dan akcije ljudem predlagamo tudi, da namesto pobiranja smeti popišejo odlagališča v domačem kraju.
 

Veliko je bilo že ozaveščanja, da odpadkov ne smemo odlagati v naravi, a na obstoječe kupe se mečejo vedno novi. Zakaj?

Zadeva z odpadki je precej podobna odnosu do zdravja. Velikokrat slišimo, tega in tega ne smemo jesti, ker škoduje, ne smemo kaditi, pretirano uživati alkohola … Zdrava mera je vedno vodilo, ki bi se ga lahko držali, a se ga tudi pri zdravju ne. Podpiramo čiščenje divjih odlagališč, sami pa kakor da z njimi nimamo težav. To je čista psihologija. Dejstvo je, da odpadki v naravi ljudi podzavestno pritegnejo k temu, da jih še sami dodajo. Prebivalec severa Evrope doma niti pomisli ne, da bo smeti odvrgel v naravo, ko bo prišel na Balkan, pa bo to počel vsak dan.

Na eni strani je zelo pomembno ozaveščanje, ki je proces, njegovi rezultati se lahko merijo le na dolgi rok. Ko opaziš problem, ga sprva poskušaš rešiti pri sebi. Najdeš rešitve, prideš do vrednote in to širiš. Jasno je, da ta sprememba ne more biti hitra. Na drugi strani pa je pomemben nadzor. Del ljudi je treba ves čas seznanjati, da če naredijo nekaj slabega za družbo, kot je odmetavanje odpadkov, so lahko za to kaznovani. Tu ni pravega odziva inšpektorjev.


 

Divja odlagališča govorijo tudi, da sistem zbiranja odpadkov, zlasti gradbenih, ki jih je na teh odlagališčih največ, ne deluje.

Register divjih odlagališč nam lahko da nove informacije. Trenutni popisi govorijo, da je veliko manj novih odlagališč s komunalnimi in kosovnimi odpadki in da se je v sistemu zbiranja teh vrst odpadkov nekaj izboljšalo. Ljudem ni več prva misel, odpeljal jim bom v naravo, ker ni druge rešitve. Kažejo pa na drugo težavo, ki je v resnici že vseskozi prisotna: kaj narediti z gradbenimi odpadki. Več kot polovica odpadkov na divjih odlagališčih je gradbenih. Očitno ljudje nimajo dovolj informacij, kam jih lahko odpeljejo. Osebno menim, da jih zelo veliko ne razume, zakaj gradbeni odpadki sploh ne smejo končati v naravi – to je prvi argument tistih, ki z njimi zasipavajo kakšno jamo ali jih vgrajujejo v nasip. Še naprej se je treba truditi pri ozaveščanju, hkrati pa moramo zgraditi sistem, ki bo za uporabnika bolj prijazen. Zdaj je v večini primerov treba za odlaganje gradbenih odpadkov plačati. Stroški niso enormni, marsikje je oddaja ene prikolice tudi brezplačna …
 

Največja težava so še vedno plastični odpadki. Pred tokratno akcijo prostovoljce pozivate, naj zabeležijo tudi blagovne znamke, ki jim smeti pripadajo. Boste s tem pritisnili na proizvajalce in trgovce, da morajo prevzeti večjo odgovornost za izdelke, ki jih izdelujejo in prodajajo?

Plastika je očiten problem, mislim, da se tega zavedamo že vsi prebivalci planeta. Še poseben problem so plastični izdelki za enkratno, včasih le nekajminutno uporabo. Zato smo se že lani priključili gibanju Break free from plastic, v katerem sodelujejo številne organizacije, ki se ukvarjajo z odpadki. S slovenskim Greenpeaceom bomo pripravili navodila in pozivali ljudi, naj med čiščenjem popišejo tudi blagovne znamke. Predstavljam si, da bo to na skupni ravni pobude dalo podatke o vrsti odpadkov in proizvajalcih, ki se najpogosteje pojavljajo. Proizvajalci so po svoje tudi odgovorni, da njihovi izdelki po koncu življenjske dobe ne končajo na pravem mestu. Prav tako trgovci in politični odločevalci. Včasih bi bil potreben tudi pritisk na koga od njih. Ne predstavljam si, da bi Slovenija sama izvajala kakšne hude pritiske, bodo pa podatki govorili sami zase.
 

Kaj več bi lahko naredila podjetja in naša država, da bi zmanjšali smetenje?

Na ravni Evropske unije je sprejet paket krožnega gospodarstva, ki s konkretnimi uredbami ponuja rešitve oziroma sili države članice, da sprejmejo nove ukrepe. Med njimi je prepoved brezplačnih lahkih plastičnih nosilnih vrečk po prvem januarju 2019.
Najmanj, kar bi naša država lahko storila, je zavzetje bolj ambicioznega stališča. V društvu spremljamo tudi procese na ravni Evropske unije in vidimo, da Slovenci nismo preveč glasni. Lahko bi bili veliko bolj glede na to, da smo tolikokrat na seznamu zelenih držav in nas imajo drugi za zgled. Zavzeli bi lahko stališče, ki bi bilo vodilo drugim državam oziroma Evropski uniji.
 

Recimo kakor Francija na področju pesticidov in plastičnih izdelkov za enkratno rabo?

Absolutno. Odločili smo se, da bodo plastične vrečke plačljive. Lahko pa bi jih prepovedali. V res­nici smo izbrali najmilejšo obliko. Ni ambicioznosti, kar kaže na to, da se ne zavedamo, kakšno okolje imamo. Nimajo vse države na pretek zelenih gozdov, pitne vode in drugih naravnih virov. Do njih nimamo pravega odnosa, kar se kaže tudi v tem, da vedno na tehtnico postavljamo okolje in delovna mesta ter se potem prepiramo, kaj je pomembnejše. Ne iščemo pa rešitev, ki povezujejo oboje.


 

Odpadki so priložnost za nova zelena delovna mesta. Kakšen potencial ima Slovenija?

Obstaja piramida ravnanja z odpadki, najslabša možnost je odlaganje, manj slabe so sežig, recikliranje, ponovna uporaba, najboljša pa zmanjševanje. Če deset ton odpadkov pošljemo v sežig, s tem ustvarimo pet delovnih mest, če jih preusmerimo v ponovno uporabo, dvajset tisoč. Veliko je stereotipov, da je ponovna uporaba za socialno prikrajšane, in tudi na tem področju je potrebnega še veliko ozaveščanja. Potenciala za zelena delovna mesta je še ogromno, tudi zato, ker je še veliko plastike, ki je ustvarjena zgolj za enkratno uporabo in ne more iti drugam kakor v sežig.
 

Kandidat za okoljskega ministra Jure Leben je v zaslišanju pred parlamentarnim odborom dejal, da se bo zavzemal za krožno gospodarstvo, učinkovitejšo rabo virov in tesnejše sodelovanje z nevladnimi organizacijami. Ga v društvu vidite kot pravega človeka za ta položaj?

Morda celo verjamem, da bo več sodelovanja med ministrstvom in nevladnimi organizacijami. Po svoje je že pokazal, da razume potrebo po tem in večji odprtosti ministrstva. Po drugi strani pa je problematična naveza znotraj stranke SMC, ki bo dobila tudi resor za gospodarstvo. Vprašanje je, kako močno bo lahko Leben zagovarjal okolje proti gospodarstvu, ki je v resnici napačno zastavljeno vprašanje.