V članku preberite: 

»Na Novi Zelandiji me je gospod videl in me povabil na kavo, pri njiju s soprogo sem ostala tri mesece. Prvi odziv pri nas je, zakaj bi nekemu tujcu plačeval elektriko in vodo, zakaj bi nekoga spustil v stanovanje. Vse gledamo skozi prizmo, kaj materialnega bomo imeli od tega. Če nimam nič, potem ni vredno. Nihče se ne vpraša, kako veliko ti da neki tujec. Izkušnje, nasvete. Ko sem se vrnila, so me najprej vprašali, kaj mi pri 35 letih sploh ostane, ker nimam moža, hiše in avta. Pri teh letih se spodobi imeti nov avto. V očeh nekaterih sem popolna zguba,« pravi popotnica Špela Sedej, ki se je po dobrih treh letih vrnila domov. 

In kaj jim odgovarja, tem, ki si dovolijo soditi? »Kdo je uspešen in kdo ne, je odvisno od perspektive. Jaz nekoga, ki mora naslednjih 25 let odplačevati kredit, ki je prikovan na hišo in določen kraj, ne vidim kot pretirano uspešnega. Ne moreš se odseliti, vzeti ponujene službe v tujini. Vsak ima svojo plat in prioritete. Zanimivo je, da sem po povratku dobila največ podpore od ljudi, ki jih prej sploh nisem poznala.«