Nataša Kogoj: Ko smo radovedni, ne etiketiramo

Bi si drznili prisluhniti svojim demonom in jih tako ukrotili? Bi namesto v družinski avto sedli na motor in začutili svobodo in veter v laseh?

Nataša Kogoj je ženska, ki si upa prisluhniti sebi, slediti svojim sanjam, pri tem pa je v pomoči drugim odkrila življenjsko poslanstvo. Nedavno so jo kot edino Slovenko na področju izobraževanja nominirali za naj žensko 21. stoletja.

Izbor bo potekal prihodnji konec tedna v Beogradu, za laskavi naziv pa se potegujejo poslovneži iz nekdanje skupne države. A ne glede na izid je gospa Nataša s svojo prodornostjo in odločnostjo že zmagovalka.
 

Svetovalno kariero ste začeli kot družinska terapevtka.

Res je, začela sem z družinskimi terapijami, potem pa sem se izobrazila za licenčno trenerko nevrolingvističnega programiranja. Vsak človek ima svojo zgodovino, tudi jaz. Na družinskih terapijah sem sicer veliko stvari ozavestila in razrahljala, niso pa mi ponudile koraka, kako naprej. NLP me je naučil, kako sem lahko bolj zadovoljna in srečna.
 

Kaj NLP sploh je in kako nam lahko pomaga v poslovnem svetu?

V poslovnem svetu se koristi NLP vedno bolj zavedajo. Tudi na mojih delavnicah za šole in podjetja uporabljam veliko veščin NLP. NLP je metoda odličnosti, ki nas uči, kako smo lahko še boljši.

Verjamem namreč, da smo na svetu zato, da odkrijemo svoje potenciale in jih delimo s svetom. Temu rečem, da živimo sebe. NLP nas k temu spodbuja. S pomočjo nevrolingvističnega programiranja odkrijemo, kaj so naša prepričanja in kako jih lahko spreminjamo.

Pri svojem delu sem videla, da so me prepričanja zelo ovirala. Morala sem opraviti z dvomi in mislimi, da so drugi boljši, da nimam nič pametnega povedati, da me ne bo nihče poslušal … Prepričanja, vedenjske vzorce, komunikacijo, navade in vrednote je treba včasih spremeniti. Naučiti se moramo pogovarjati sami s sabo in z drugimi, tega, kako vzpostavimo stik z ljudmi. Potem stvari lepo stečejo in vse je lažje.

Zelo pomembna je tudi neverbalna komunikacija. Mnoge med nami so učili, da je treba sogovorniku gledati v oči, in včasih je lahko to neprijetno. Poleg tega ljudje, ko z očmi pogledamo navzgor, tako iščemo svoje spomine ali brskamo po svoji domišljiji. To seveda ne pomeni, da smo nespoštljivi ali da lažemo. Tudi v poslu se mi zdi zelo pomembno, da damo ljudem prostor.
 

Kako pomemben je – v življenju in poslu – prvi vtis?

Zelo veliko damo na besede, v resnici pa so besede le sedem odstotkov, vse drugo je ton glasu in neverbalna komunikacija. Ko se nekje pojavimo, si ljudje vtis o nas ustvarijo v hipu. Verjamem pa, da se da ta vtis zelo izboljšati z veščinami, ki se jih da naučiti.

In za učenje ni nikoli prepozno. Najstarejša udeleženka na moji delavnici je bila 73-letna gospa, poslovna ženska, ki ji ni šlo javno nastopanje. Obrnjena je bila proti tabli in brala z nje, za hrbtom pa je imela občinstvo. Lepo smo jo natrenirali, da je znala imeti očesni stik z občinstvom, biti pokončna, samozavestna, z odprtimi rokami.

Veliko stvari se ne da naučiti, čeprav ni vsak za vse. Vsekakor si mora človek novega znanja želeti. Če je želja dovolj velika, pa se da skoraj vse.
 

Poslovneži prihajajo k vam s težavami, izzivi. Imajo te težave kakšno skupno rdečo nit ali je vsak svet zase?

Morda jim je skupno iskanje ravnovesja med delom in družinskim življenjem. Moja največja referenca je doktor Ichak Adizes, ki je bil izbran med deset najboljših govornikov na svetu, skupaj z dalajlamo in papežem, in jaz sem bila njegova coachinja.

Dolgo sem učila tudi shiatsu masažo, bila sem shiatsu praktik in poznala sem gospoda, ki je sodeloval z Adizesom. Ker je bil gospod vedno zelo utrujen, me je njegov znanec prosil, naj mu naredim shiatsu masažo. Tako sva se spoznala na Bledu. Veliko sva se pogovarjala in rekel mi je, da bi rad videl, da postanem njegov coach.

Naredila sva velike premike in naučil me je, da ne glede na to, kdo si – on je multimilijonar, razvil je svojo metodo Adizes, je svetovalec za nekatere predsednike vlad in velika podjetja ter človek, ki ima 19 častnih doktoratov –, včasih potrebuješ pomoč in da smo vsi krvavi pod kožo. Tudi človek, kot je on, se zatakne pri čisto osnovnem vrednotenju samega sebe.
 

Ste imeli kaj treme, strahospoštovanja, ko ste dobili takega klienta?

Seveda, pa še kakšno tremo! Predstavljajte si Natašo Kogoj iz Logatca, ki pomaga človeku, ki je imel že ne vem koliko coachev, terapevtov in hipnoterapevtov pred mano. Z njim sem ravno naredila intervju, ki je dostopen na YouTubu, in mi je izrekel res lepo pohvalo.

Pri delu združujem znanje družinske terapije, tradicionalne kitajske medicine, coachinga in NLP v celoto.
 

Zakaj človek potrebuje coacha? V čem je njegova dodana vrednost?

Sama si niti osebno niti poslovno ne predstavljam, da bi bila tu, kjer sem, če ne bi imela svojih coachev. Zadnjič sem poslušala intervju z Aljošo Bagolo, v katerem je podal krasno definicijo pomoči, namreč, da gremo po moč. To se mi fantastična prispodoba. Sama sem že pri osemnajstih letih poiskala terapevta, ker sem imela tako družinsko situacijo.

To ne pomeni, da nečesa ne zmoreš sam, pomeni, da bi rad šel naprej, in to hitreje. Veste, ljudje živimo v svojih škatlicah in včasih ne vidimo ven, če nam kdo ne dvigne pokrova in nam pokaže sveta tam zunaj. Sicer ostajamo zaprti tam notri in to velja tako za poslovni svet, da ne znamo videti možnosti in priložnosti, kot za zasebno življenje.


 

Družinski terapevti pogosto pripovedujejo, da se k njim po pomoč zatekajo v glavnem ženske, moški pridejo šele, ko jim žena na mizo vrže ločitvene papirje. Kako je s tem v poslovnem svetu, so vaši klienti po spolu bolj uravnoteženi?

Da, k meni prihaja tudi veliko moških in s poslovneži dosegamo lepe rezultate. Pogosto me obiščejo, ko se nasitijo tistega, kar je, kar so že dosegli, in si želijo sprememb in novih izzivov, pa ne vedo, kako zbrati pogum, kako naprej. Pri coachingu je super, da mi ni treba točno vedeti, kaj neki človek počne. Nekateri se bojijo, da bodo morali razkriti poslovne izide, toda to sploh ni potrebno.

Pri coachingu se prepustim vsaki stranki, vsakemu človeku posebej, in njegova energija steče skozi mene.
Spomnim se, kako sem nekoč, ko sem bila še zelo mlada, sedela z očetom, s katerim sva imela vedno zelo hude boje. Sedela sem zraven njega in vedela samo to, da ne smem oditi. Potem sem samo počakala, da so mi na dan privrele prave besede, vprašanja, in se je vse rešilo. Čudovita izkušnja, za katero sem zelo hvaležna.


 

Ljudje smo si zelo različni. Nekateri bi o sebi radi povedali vse, drugi svoje karte skrbno skrivajo. Verjetno je treba pri vsakem posamezniku ubrati drugačen pristop?

Res je. Zelo pomembno je tudi, da poskušamo takrat, ko pomagamo, stopiti v čevlje drugega človeka in ne gledati na stvari skozi svoja očala in na podlagi svojih prepričanj, kaj bi bilo zanj dobro. Treba se je potegniti malce nazaj, biti odprt in vklopiti radovednost. Ko smo radovedni, ne etiketiramo.
 

Mnogi uspešni ljudje, s katerimi sem se imela priložnost pogovarjati, pravijo isto, namreč, da je zanje največja dobrina čas. Tega pa je vedno premalo. Imate kako strategijo, kako ga pametno razporejati?

Vsi imamo na voljo 24 ur na dan. Ko sem začela delati, sem bila najprej kar 45 dni na dopustu in mislila sem si, to je to! No, naslednji dve leti sem delala ves čas in imela mogoče sedem dni dopusta. Nato sem s pomočjo svojega coacha prišla do spoznanja, da je pomembno, da se sprostim in se neham ves čas obremenjevati.

Zdaj že 20 let meditiram in vsako jutro pišem dnevnik, kaj se danes dogaja z mano in kakšni so moji občutki. Potem takoj zaznam svoje demončke, kot jim rada rečem. Ko se ukvarjam z mislimi, češ, ne bo ti šlo, drugi so boljši ..., strahove zapišem in potem se razpršijo, zgubijo moč.

Ljudje pred demončki bežijo, toda potem se ti nalagajo, kar vodi v izgorelost, o čemer se danes veliko govori. Vsako jutro zapišem tudi, za kaj sem hvaležna in kateri so moji cilji. Vzamem si uro časa zase. Tako se »nabildam« in pripravim za nov dan.