Nataša Grošelj: Dolžni smo biti glas otrok

Vse ima svoje meje. Dobre tri mesece trajajoče šolanje na daljavo in kronično pomanjkanje pristnih stikov z vrstniki je minuli teden prvič sprožilo proteste na prostem po vsej državi. Med šolniki je bila ena od prvih, ki so medijsko odmevno opozorili na kratenje otrokovih pravic, Nataša Grošelj, ravnateljica OŠ Toneta Okrogarja iz Zagorja ob Savi. Kot poudarja, si želi več sodelovanja med šolami, starši in zdravstveno stroko, da bi se lahko šole odprle čim prej in varno.

Kadar narediš nekaj pomembnega, pogosto sprožiš tako pozitivne kot negativne kritike. Veljate za prvo ravnateljico, ki je javno opozorila na stisko otrok, ki se že mesece šolajo na daljavo. Bliskovito so vam sledili nekateri drugi kolegi. Deležni ste tako odobravanja kot nestrinjanja. Kako to razumete?

Zakaj sem se sploh izpostavila? Menim, da smo učitelji in ravnatelji, torej tisti, ki delujemo v šolah, dolžni biti tudi glas otrok in pedagoške stroke. Daleč od tega, da bi zanikali epidemijo, težave s covidom in ukrepe zdravstvene stroke za zmanjšanje širjenja virusa. Pri tako dolgem zaprtju šol pa je hkrati treba opozoriti, da obstajajo in nastajajo tudi druge težave.

Kaj opažate – tako v stiku z učenci kot s starši?

Prvo, kar izstopa, je upad motivacije za delo. Otroci so bili sprva pri pouku na daljavo nespretni, po usvojitvi novega sistema so pridno delali in se trudili pridobivati znanje. Zdaj, ko šolanje na daljavo poteka že tako dolgo, pa opažamo velikanski upad motivacije, tako pri učenju kot sodelovanju, vključevanju k uram z aplikacijami, kot sta zoom in teams, kot pri oddajanju nalog.

Učenci med pogovori z učitelji sami priznavajo, da izgubljajo motivacijo, ker so njihovi dnevi enolični. Monotonost jih po svoje ubija, težko najdejo energijo, si postavljajo cilje, zakaj bi sploh še vztrajali. Ob nedavni vrnitvi, ko so bili naši otroci prve triade štiri dni v šoli, so učiteljice ugotovile, da so razlike med njimi še večje, kot smo pričakovali.

Kje jih opažate?

Ne le pri znanju. Otroci, ki so bili že prej bolj zadržani, so zdaj še bolj zaprti vase. Tisti s presežkom energije, ki so se v šoli udeleževali dejavnosti, pri katerih so lahko to sproščali, tega zdaj doma pogosto niso imeli, saj so se z zaprtjem šol prekinile tudi vse popoldanske športne aktivnosti. Otroci, ki imajo doma ustrez­ne možnosti in starše, ki so se uspešno prilagodili novemu položaju, so bolj napredovali. V družinah, kjer vsega tega ni ali imajo otroci učne težave, pa so ti nazadovali.

Najprej se je zdel način šolanja na daljavo zanimiv, ker je bil nekaj novega, popestritev, a sčasoma je postala očit­na temeljna slabost, pomanjkanje stikov z vrstniki, sploh pri tistih, ki nimajo sorojencev.

Res je in naše ustanove se ne imenujejo po naključju vzgojno-izobraževalne. Šola ni le prostor za pridobivanje novega znanja. V njej se med socialnimi stiki oblikujejo tudi osebnosti, v interakciji med otroki, ki pomaga oblikovati mlado osebnost – temelj za to, kakšna bo ta v odraslosti. Učenci si morajo izboriti svoje mesto med vrstniki.



Težava je tudi v tem, da starši večinoma niso podkovani za šolanje svojih otrok, nimajo izoblikovanega občutka, katera raven znanja zadostuje pri določeni starosti. Otroci prav tako niso deležni zdravega primerjanja z vrstniki. Otrok sam ne zna oceniti, ali je z znanjem, ki ga je dobil na daljavo, v povprečju, pod povprečjem ali nad povprečjem. Merila so se znižala na minimum, da je le določena zadeva opravljena.

Že vrsto let obstaja šolanje na domu, ki pa je nekaj drugega, saj se pri njem starši morajo tako ali drugače usposobiti za poučevanje svojega podmladka.

Da, vendar ne smemo zanemariti dejstva, da so ti otroci večinoma doma z razlogom, ker imajo specifične težave in zato v šolskem sistemu ne bi dobro funkcionirali. V takšnih primerih je pouk doma smiseln. Ne moremo pa tega posploševati na vso populacijo.

Morda gre lažje staršem, ki so po poklicu učitelji, a ti morajo prav tako od doma poučevati svoje učence.

To je spet nekaj drugega. Tudi starši, ki niso učitelji in opravljajo drug poklic od doma ali pa hodijo v službo, ker drugače pač ne gre, so zaradi tega v stiski.

Znani pedagog Marko Juhant je sicer dejal, da nam bo še žal, ko bo korone konec, saj je situacija znova povezala marsikatero družino; tam, kjer so seveda urejena partnerska razmerja, kjer niso, pa je, razumljivo, nastal pekel.

Vedno znova trdim, da moramo upoštevati vso pisano paleto težav in pozitivnih izkušenj naših učencev. Zaradi skupine otrok, ki se v tej situaciji lepo znajdejo, ne smemo zanemariti tistih, ki se ne. Šole so predolgo zaprte in morale bi se čim prej odpreti, seveda na varen način.

Če vsak odrasli pri sebi poskrbi, da se virus ne širi, lahko z vso odgovornostjo poskrbimo za odprte in varne šole. To, da smo se na naši šoli izpostavili kot kolektiv, ni bilo namenjeno pozivanju k brezglavemu odpiranju v smislu, kar bo, pa bo, kar nam nekateri morda želijo pripisati. V svojem sporočilu smo gradili na tem, da bremena reševanja ne morejo več nositi na svojih ramenih otroci; to je odgovornost nas, odraslih.

V ljudeh že dlje časa tli nezadovoljstvo. Po vašem sporočilu staršem, da boste učitelji okoli šole naredili obroč podpore z željo po čimprejšnjem odprtju, ki se mu lahko pridružijo skupaj z otroki, če želijo, so se hitro odzvale tudi nekatere druge šole. Pravite, da ste v resnici imeli v mislih nevidni obroč?

Tako je. Pogovarjali smo se o navidez­nem združevanju. Res pa je v sporočilu, oblikovanem v kolektivu, beseda navidezno izpadla in je pisalo samo obroč okoli šole. Sporočilo ni bilo namenjeno javnosti, temveč staršem; ti so ga predali naprej. Zadevo smo simbolično nakazali ob hkratnem upoštevanju vseh protikoronskih ukrepov. Potem smo vse pretehtali še enkrat in ugotovili, da bi se lahko z vidika zakona pripetile kršitve zaradi druženja. Tega nismo izvedli, kar pa ne pomeni, da svojega sporočila nismo predali naprej.

So pa konkretne proteste na prostem izvedli ponekod drugod po Sloveniji. Zdaj imamo, če poenostavim, prvo skupino, ki trdi, da so otroci zlorabljeni, ker so zaprti doma, in drugo, ki zatrjuje, da so otroci zlorabljeni na protestih, ko držijo transparente, ki so jih pripravili odrasli.

Naš namen ni bil, da bi sprožili proteste, z organizacijo teh nimamo nič. Želeli smo spodbuditi pedagoško stroko, da si upamo na glas povedati, da bi bilo prav pri odločanju o odpiranju šol upoštevati ne le zdravstvene, temveč tudi naše strokovnjake. Pa tudi, da bi v pozitivni komunikaciji apelirali na vse odrasle državljane, da se bolj držimo ukrepov in prevzamemo odgovornost.

Tudi kar zadeva otroke? Nekateri morajo že mesece poslušati, da je kdo umrl prav zaradi njihovega druženja. To so lahko hude travme.

Strinjam se z gospodom Juhantom, da je odgovornost nas staršev, kako zadevo interpretiramo. Kadar vpričo otrok ves čas govorimo, da je trenutno stanje katastrofalno, grozno, tudi oni doživljajo hujše stiske. Kot starši moramo biti previdni, kako jim zadeve prikazujemo.



Ob besedi stiska si vsi predstav­ljamo najhujše, a gre lahko le za utrujenost od vsega, nemoč, ko ne veš več, kako bi otroka spodbudil. Tudi zato je prav, da starši poznajo mnenje pedagoške stroke, ki se zaveda, da pouk na daljavo nikakor ni primerljiv s tistim, ki se dogaja v šolskih prostorih.

Med drugim se lahko pohvalite, da je bil na vaši šoli leta 2016 izbran najučitelj tistega šolskega leta Dejan Kramžar, ki poučuje zgodovino in nemščino in je že takrat poudarjal nujnost digitalnih tehnologij. Kako se je vaš učiteljski kolektiv spo­prijel s tem, ko je bilo treba čez noč začeti poučevati prek spleta?

Marca bo minilo eno leto, odkar nas je zadela epidemija in smo se prvič srečali z zapiranjem šol ter pripravljanjem pouka na daljavo. Kar zadeva digitalizacijo, uporabo ITK, je bila to za vse nas pozitivna izkušnja, saj smo bili prisiljeni narediti korak naprej v tej smeri, ki ga drugače verjetno ne bi tako hitro. Seveda so bili učitelji, ki so bili v tem že prej bolj podkovani, v veliko boljšem izhodiščnem položaju kot kolegi, ki so se morali marsičesa še naučiti. Težava je, ker so se nakopičili nedoseženi učni cilji, ki jih je na daljavo težko izvesti.

Kdaj bo mogoče vrzel v znanju nadoknaditi?

Zagotovo ne v prihodnjem šolskem letu, saj so takrat na vrsti že novi cilji. Snov bo treba prilagoditi in se še bolj osredotočiti na bistveno, kar bo lažje za učence znotraj šole, najtežje pa za devetošolce, saj se bo razlika v znanju poznala v srednjih šolah.