Naše narave, preprostosti in miru ne menjam za nič

Ditka je pravkar izdala nov album Ne bodi, kar nisi. Naslovu albuma z uglasbeno poezijo Ferija Lainščka sledi tudi sama.

Ob izidu novega albuma ste razprodali kar dva ljubljanska koncerta. Ste pričakovali takšno zanimanje, takšen naval občinstva?

Zelo sem hvaležna za takšno podporo ljudi in njihovo zanimanje za naše ustvarjanje. Želja, da bo dvorana polna, je vedno prisotna, posebno pa ob tako pomembnem dogodku, kot je predstavitev novega albuma.

Vseeno nikoli nočem imeti prevelikih pričakovanj in zato sta bili dve razprodani dvorani še toliko večje presenečenje, hkrati pa občutek hvaležnosti in zadovoljstva.
 

Album Ne bodi, kar nisi nosi v svetu, polnem retuširanih podob, nerealnih objav na družbenih omrežjih in pehanja za všečki še posebno močno sporočilo. Kako preprosto je biti danes to, kar si? Oziroma kako težko v svetu, polnem motečih šumov?

Pomembno je, da ves čas delaš na sebi, spoznavaš svoje želje, vrednote, ideale ... Stalno raziskuješ, kdo in kaj si. Ko poznaš odgovore na ta vprašanja, ti je veliko lažje ostati zvest sam sebi in tudi reči »ne« v situacijah, ki niso v skladu s tvojo naravo.

Čeprav je včasih težko in te že skoraj potegne v čredo, si ob koncu dneva pomirjen, srečen in s čisto dušo, da si ubral svojo pot in poslušal svoj notranji glas.
 

Živite in ustvarjate na Koroškem. Je to, da ne delujete v osrednji Sloveniji, v Ljub­ljani, velika težava, velika ovira? Verjetno bi se o vas precej več pisalo, če bi bili na vsaki »pasji procesiji« …

Na žalost je tako, da nas Korošcev še vedno marsikdo ne jemlje resno, ker smo zaradi slabih cestnih povezav precej oddal­jeni od središča. Na začetku kariere, ko sem svoje ime šele začela graditi, je bilo precej težko. Zdaj poznam vedno več ljudi, ki mi pomagajo pri določenih stvareh tudi na daljavo.

Še vedno je naporno, ko se včasih tudi vsakodnevno peljem v Ljub­ljano na različne obveznosti, ampak ne toliko, da bi se zato preselila. Koroška je moj dom.

Naše narave, preprostosti in miru ne zamenjam za nič. Morda se sliši smešno, ker sem glasbenica in je moj poklic, da sem na odru, pred ljudmi, a še vedno nisem rada v središču pozorno­sti. Zato nimam želje, da bi bila na vsaki procesiji, se tam kazala samo zato, da bo moja fotografija v medijih.

Svojo zgodbo gradim s konkretnimi rezultati, kot so kakovostna glasba, uspešni koncerti, posneti albumi ... Raje vidim, da se o meni piše manj in tehtno kot pa vsakodnevno in površno.


 

Vaše ustvarjanje je tesno prepleteno s poezijo Ferija Lainščka. Kdaj ste se navdušili nad njo?

Ferijevo poezijo sem prebirala že v srednji šoli. Ko se je rodila ideja o uglasbljanju poezije, sva z očetom najprej uglasbila pesmi Toneta Pavčka, na pobudo moje mame Jelke pa je moj oče uglasbil pesem Ne bodi kot drugi Ferija Lainščka in tako se je začelo ...

S Ferijem smo se osebno spoznali in takoj začutili neko prijetno energijo. Čisto spontano smo začeli sodelovati. Ko sem ga bolje spoznala, sem še toliko raje prebirala njegove pesmi in knjige, saj vem, da piše iskreno, na podlagi dragocenih izkušenj ...

Zdaj s Ferijem in mojim očetom Gorazdom pišemo prav posebno zgodbo, ki je preplet skupnih glasbeno-literarnih nastopov in že treh albumov z uglasbeno poezijo. Družijo nas ljubezen do tega, kar počnemo, iskrenost in skrom­nost.
 

Uglasbili ste tudi poezijo drugih pesnikov. Kako se odločate, katera pesem je primerna, da dobi glasbeno spremljavo?

Zadnja leta, ko tako dobro sodelujem s Ferijem Lainščkom, se, odkrito, posvečam le njegovim pesmim. Prebiram njegove zbirke in iščem navdih. Tako se tudi odločim, katero bom uglasbila.

Prepro­sto berem, in ko začutim vsebino, besede ..., pade tudi ideja za melodijo. Feri piše na komponistom prijazen način, saj je večina njegovih pesmi smiselno zložena v verze, pogosto tudi v rime in zato je veliko bolj preprosto dodati melodijo.
 

Jan Plestenjak pravi, da je zanj koncert ljubljenje s publiko in da je po njem popolnoma izžet, včasih tudi več dni skupaj. Poznate tudi vi te občutke? Vas koncerti utrudijo ali vas napolnijo z energijo?

Sama nikakor nisem izžeta. Koncerti me vedno napolnijo z energijo. Tja pridejo ljudje, ki imajo radi mojo glasbo, in njihov odziv med koncertom in po njem je nekaj najlepšega.

Četudi grem kdaj na nastop utrujena in zaspana, me tisti občutek na odru vedno prebudi in napolni, kot tudi druženje z ljudmi po koncu. Kar me utrudi, je včasih vožnja tja in nazaj, a nikoli koncert.
 

Kaj vas v življenju navdihuje poleg poe­zije?

Navdihujejo me dobri odnosi z ljudmi, ki jih imam rada, lepe zgodbe drugih, potovanja, glasbeni koncerti, narava v vseh svojih barvah in oblikah.
 

Sodelujete z očetom Gorazdom, skupaj ustvarjata glasbo. Je tako tesno sodelovanje z bližnjim sorodnikom prednost ali kdaj tudi slabost? Se kdaj sporečeta, kadar imata na kakšno stvar različne poglede?

Kakor vedno povem, si svoje glasbene zgodbe brez njega sploh ne predstavljam, zato brez pomisleka trdim, da je takšno sodelovanje prednost. Vsaj pri naju je tako, ker se dobro razumeva, ker ni bilo nikoli kakšnih pritiskov ali prevelikih ambicij na eni ali drugi strani. Oče me je navdušil za glasbo in mi dal možnost, da sem izkusila, kaj pomeni stati na odru, napisati pesem in jo posneti v studiu ...

Nato sem se sama odločila, da si to želim početi, in on mi od vsega začetka stoji ob strani. Seveda se včasih sporečeva, pa še kako. Vsak ima kdaj slab dan in v tistem trenutku težko sprejme kritiko drugega, čeprav je dobronamerna. Imava srečo, da se znava opravičiti in iti naprej. Tako zamere ne ostajajo in vedno se pogovoriva o stvareh tako, da najdeva skupni glas. Le tako lahko produktivno funkcioniraš. Ne le na glasbenem področju, ampak nasploh v življenju.


 

Kakšni so vaši glasbeni načrti? Verjetno je pred vami precej koncertno obdobje. Kje vse vas bomo še slišali letos?

Moj prvi cilj je, da novi album pred­stavim čim več ljudem, saj si želim, da slišijo nekaj lepega, drugačnega in sporočilnega. Začeli smo z razprodanima koncertoma v Ljubljani, zdaj pa me čaka koncertna turneja po vsej Sloveniji, v družbi moje glasbene zasedbe in pesnika Ferija Lainščka.

Nadaljujemo v Radovljici, Selnici ob Dravi, na Ravnah na Koroškem, v Murski Soboti, Postojni, na Ptuju, po novem letu pa še v Izoli in Šentjerneju. Želim si obis­kati vse regije v Sloveniji.

Poleg predstavitve albuma pa je moj načrt, da hkrati ustvarjam nove pesmi – uglasbljam poezijo in pišem svoje avtorske pesmi v angleškem jeziku.
 

Kako najraje preživljate vikende?

Večina vikendov zame ni prostih. Največkrat jih preživim na nastopih in koncertih. Če že imam kakšno prosto soboto in nedeljo, pa se najraje odpravim na kak izlet v naravo, s svojim kužkom in družino ali prijatelji. Nekam, kjer ni gneče, da se lahko zares odklopim od hrušča in samo uživam v svežem zraku, toplem soncu in petju ptic.
 

Kaj pa dopusti: ste bolj morski ali gorski človek? Imate raje dopust ob vodi ali v hribih?

Lahko bi rekla, da sem bolj gozdni človek. (smeh) Raje kot v visoke gore se odpravim v gozd in raje kot na morje grem ob jezero. Najraje imam aktiven dopust, pozimi smučanje, v poletnih mesecih pa potovanje na kakšno novo lokacijo, ki vključuje raziskovanje mesta in podeželja, z arhitekturo, kulinariko, zgodovino in naravnimi znamenitostmi.
 

Kaj ne sme nikoli manjkati v vašem kovčku?

Kitara, ki pa jo spakiram v poseben kovček. Na dopust vedno vzamem tudi zvezek in pisalo, če se utrne kakšna ideja za novo pesem. Pa tudi kakšno dobro knjigo vzamem sabo, za katere mi sicer prepogosto zmanjka časa.
 

Radi potujete? Katera destinacija vas je doslej najbolj očarala?

Zelo rada potujem. Vsako leto se odpravim na novo lokacijo. Zelo me je očarala Irska, kjer sem bila letos že drugič, ampak tokrat precej dlje in s poglobljenim vpogledom. Vedno znova me očara tudi Toskana, kamor se vračam vsaki dve leti.