Najhujši strelski pohodi so v Afriki, Aziji in Evropi, šele potem v ZDA

Tragični strelski pohod avstralskega desničarskega skrajneža Brentona Tarranta v novozelandskem mestu Christchurch, v katerem je ubil 50 muslimanov, pred dobrim tednom in za zdaj še domnevni teroristični napad, v katerem je Turek Gökman Tanis v nizozemskem mestu Utrecht ustrelil tri ljudi, sta pokazala, da takšno streljanje ni omejeno samo na Združene države Amerike. Tam je takšnih incidentov res največ, nedvomno pa je res tudi, da so zdaj povsod bolj pogosti, kot so bili. Med desetimi množičnimi strelskimi poboji se samo eden ni zgodil v zadnjem desetletju, sedem pa jih je bilo v zadnjih petih letih.



Vseh množičnih pobojev s strelnim orožjem seveda ne moremo vreči v isti koš. Poleg tega da jih izvajajo na različnih koncih sveta, imajo različne vzroke, izvede jih različno število ljudi in včasih poleg strelnega orožja vključujejo še druge načine nasilja. Storilci pogosto uporabijo razstrelivo, tudi samomorilske eksplozivne jopiče ali ročne bombe.

Težava s klasifikacijo množičnih pobojev s strelnim orožjem se začne že pri definiciji, kaj neko streljanje klasificira kot množični strelski pohod. Nekako najbolj razširjena definicija je, da v to kategorijo spadajo krvavi dogodki, v katerih ubijejo več kot štiri ljudi; gre za število, ki se ujema z mejo ameriškega Zveznega preiskovalnega urada (FBI) o tem, kdaj večkratni umor postane množični umor.

Trije najhujši

Za najhujša množična poboja s strelnim orožjem veljata napada na univerzo v mestu Garissa v vzhodnoafriški državi Kenija aprila 2015 in šolo v mestu Pešavar v Pakistanu nekaj mesecev prej. Na univerzi je skupina oborožencev zajela 700 študentov. Ker so muslimane izpustili, kristjane, ki jim ni uspelo pobegniti, pa pobili, je bilo takoj jasno, da gre najverjetneje za islamske teroriste; ti pogosto napadajo Kenijo iz sosednje Somalije, kjer že skoraj tri desetletja vlada tako rekoč popoln kaos in je idealno gojišče za kriminalce vseh vrst.



Odgovornost za napad v Keniji je prevzela teroristična organizacija Al Šabab, menda povezana z Al Kaido takrat že pokojnega Osame bin Ladna. Tako kot pri večini sodobnih islamističnih napadov niso imeli kakšnega specifičnega cilja, ampak so napadli »nevernike«.



Preden so varnostne sile ubile s kalašnikovkami oborožene teroriste, je tem uspelo ubiti 148 študentov in članov osebja univerze. Po številu žrtev – če prištejemo še ubite teroriste – je napad v Garissi primerljiv le z napadom na šolo, ki jo je upravljala pakistanska vojska, v Pešavarju na severozahodu Pakistana konec leta 2014. Tudi tam so bili storilci islamski teroristi, pakistanski talibi, ki so se tako maščevali za napade pakistanske vojske na severni del pokrajine Vaziristan na meji z Afganistanom. Ker je bil razlog maščevanje, teroristi niso izbirali žrtev po kakšnem ključu, ampak so hoteli samo pobiti čim več otrok in osebja. Števec žrtev rafalov iz njihovega avtomatskega orožja se je, preden so jih ubili pripadniki posebnih enot pakistanske vojske, ustavil okrog števila 150.

Tudi tretji najhujši tovrstni poboj so novembra 2015 zagrešili islamski teroristi. Vendar se je v nasprotju s tistima v Keniji in Pakistanu, tisoče kilometrov od Zahoda, zgodil v srcu Evrope, v Parizu. In tako kot napad v Pešavarju je bil strelski pohod – s kalašnikovkami jugoslovanske izdelave – v Parizu maščevalen. Z njim naj bi takrat še dokaj močna teroristična organizacija Islamska država odgovorila na letalske napade na njihove pripadnike v Siriji in Iraku, v katerih so sodelovala tudi francoska letala.

Napadi so potekali na več lokacijah po francoskem glavnem mestu. V glavnem so kar na slepo streljali po barih in restavracijah, največ mrtvih pa bilo v dvorani Bataclan, v kateri je potekal koncert. V njej so ubili 89 ljudi. Vsega skupaj je v tragičnem pariškem večeru obležalo 130 mrtvih in več kot 400 ranjenih. Ker so teroristi, večinoma potomci arabskih priseljencev iz Belgije in Francije, streljali z vojaškimi avtomatskimi puškami, so bile številne rane zelo hude in bodo ranjeni poleg psihičnih vedno čutili tudi telesne posledice. Od devetih napadalcev so jih sedem ubili v noči napada, dva pa čez nekaj dni.

Volkovi samotarji

V nasprotju s prej opisanimi tremi strelskimi napadi, ki so jih izpeljale dobro organizirane skupine napadalcev, lahko izjemno hude poboje izvedejo tudi posamezni strelci. Če je organizirane skupine mogoče do neke mere nadzorovati – čeprav to očitno pogosto ni dovolj –, pa so volkovi samotarji, kakor jim pravijo, povsem zunaj možnosti nadzora. Ker je v veliko državah nabava tako orožja kot streliva precej sproščena, se lahko z njim celo povsem zakonito opremi marsikdo. Tudi z grozljivimi nameni.

Četrti najhujši poboj s strelnim orožjem je zagrešil posameznik. In to ne v Združenih državah, ampak tam, kjer naj bi živeli najbolj zadovoljni, civilizirani, mirni in bogati ljudje. Norveška velja za eno od držav z najvišjo kakovostjo življenja, zato je bil napad desničarskega skrajneža Andersa Behringa Breivika, sam se je označil za fašista in nacista, julija 2011 še toliko bolj šokanten. Najprej je v kombiju v vladni četrti sredi glavnega mesta Osla sprožil bombo, ki jo je iz umetnega gnoja izdelal sam; v eksploziji je umrlo osem ljudi.



Nato se je odpravil na otok Utøya na jezeru severno od Osla, kjer je imel tabor podmladek norveške delavske stranke, največje politične organizacije v državi. Tam je s polavtomatsko puško in pištolo med dretjem »Danes boste umrli, marksisti!« pobil 69 udeležencev tabora, večinoma v mlajših letih. Svoje ideje je na dolgo in široko razložil v 1500-stranskem manifestu, ki ga je pred napadom objavil na internetu. Iz besedila in njegovih pričanj na sodišču je razvidno, da je zločin storil predvsem zaradi sovraštva do islama. Za to vero meni, da bo preplavila krščansko Evropo, za to pa bodo krive predvsem levo usmerjene stranke; na Norveškem je bila torej njegov »logični« cilj socialdemokratka delavska stranka.



A če je Breivik, čeprav povsem lunatično, vsaj razložil, zakaj se je odpravil na morilski pohod, je drugi samotni volk in šesti med storilci desetih najhujših množičnih pobojev s strelnim orožjem, Stephen Paddock, povsem druga pesem. Premožni upokojenec je jeseni 2017 v apartma razkošnega hotela v Las Vegasu več dni nosil orožje in strelivo iz svoje bogate zaloge.

Oktobra je iz sobe v 32. nadstropju začel streljati na množico obiskovalcev koncerta country glasbe pod njim.
V desetih minutah je izstrelil več kot kot 1100 nabojev. Ubil je 58 poslušalcev in jih 400 ranil, še vsaj toliko pa se jih je poškodovalo v paničnem begu pred kroglami. Paddock je lahko toliko krogel v tako kratkem času izstrelil zaradi posebnega pripomočka, s katerim je opremil svojih 14 polavtomatskih pušk in so te lahko streljale v rafalih kot avtomatske; posebna kopita so v ZDA že prepovedali in jih bodo morali lastniki izročiti oblastem ali uničiti. Zakaj je Paddock izvršil srh zbujajoči zločin, ne bomo nikoli izvedeli, saj je po desetih minutah divjega streljanja poslal kroglo v glavo še sebi.

Ne glede na nerazumnost vseh omenjenih pobojev je posebno bizaren primer samotnega volka iz Južne Koreje Vu Bom Kona, sedmega na seznamu najhujših storilcev množičnih strelskih pobojev. Policist je aprila 1982 svoj morilski pohod začel, potem ko je dekle, s katerim je živel, preden je šel na delo v popoldansko izmeno, lopnilo muho na njegovih prsih in ga zbudilo. Besen je odšel v službo, ampak namesto da bi branil zakon, je menda začel piti. Po treh urah se je vrnil domov, pretepel dekle, razbil pohištvo in se vrnil na policijsko postajo. Tam je vzel dve puški, strelivo in nekaj ročnih bomb.

V naslednjih šestih urah je Vu v več bližnjih vaseh pobil več kot petdeset ljudi. Ko so ga policisti izsledili, je za talce vzel kmečko družino in se zabarikadiral v njeno hišo. Na koncu je sprožil dve ročni bombi in poleg sebe ubil še tri talce. Vseh žrtev Vujevega divjanja je bilo z njim vred 57.

Čisto blizu vas

Čeprav velja Balkan za eno najbolj oboroženih območij na svetu – med 15 državami, v katerih je največ orožja na prebivalca, so kar štiri balkanske, Črna gora, Srbija, Bosna in Hercegovina ter Makedonija –, pa so strelski pohodi v slovenski soseščini redki. Na lestvici petdesetih najhujših tovrstnih dogodkov je eden iz nekdanje Jugoslavije.



Zgodil se je aprila 2013 v vasi Velika Ivanča južno od Beograda v Srbiji. Storilec je bil 59-letni Ljubiša Bogdanović, ki je sodeloval v vojni na Hrvaškem. V domači hiši je najprej ubil mamo in sina, ženo pa hudo ranil; verjetno je preživela, ker je mislil, da je mrtva. Potem je v bližnjih hišah z Zastavino pištolo pobil še 11 ljudi, med njimi nekaj sorodnikov, in na koncu ustrelil še sebe; umrl je v bolnišnici dva dneva pozneje.

Zakaj je Bogdanović tako brutalno obračunal s sorodstvom in sosedi, ni znano. Tako kot v večini podobnih primerov so ga opisali kot bolj tihega človeka. Gotovo mu udeležba v vojni ni koristila, poleg tega je imelo več članov njegove družine v preteklosti duševne bolezni; oče je že v času njegovega otroštva storil samomor.

V Sloveniji podobnih tragedij na srečo ni. Edini primer, ko so zaradi strelnega orožja mrtvi obležali štirje ljudje, se je zgodil marca 1997 v štajerski vasi Tekačevo. A v tem primeru, zaradi katerega niso pravnomočno obsodili še nikogar – edini osumljenec, karierni kriminalec Kristijan Kamenik, je zaradi trgovine z mamili trenutno v zaporu v Italiji –, ni šlo za množični poboj, ampak verjetno rop, pri katerem je šlo nekaj grozljivo narobe.