Naj zapustim moža ali ostanem z njim?

Po rojstvu prvega otroka sva se odtujila. Prepiri, pomanjkanje spolnosti. Nisva se znala pogovoriti, ugotovila sva, da bo bolje, da se razideva, če se stvari ne izboljšajo. Pa se niso. Partner se je izogibal mene in otroka, zaradi česar ga otrok pogosto zavrača, čeprav se mu zdaj posveča. V tisti krizi sem se v nekoga zaljubila, bilo je nekaj poljubov. Mož je izvedel in bil zelo prizadet. Po dolgih pogovorih sva se odločila ostati skupaj. Zavračal je vse možnosti, da je bil najin odnos že prej načet.

Zelo si je želel še enega otroka in sva se zanj tudi odločila, saj sem bila prepričana, da sva prešla krizo. V približno šestem mesecu nosečnosti pa se je zaljubil v neko žensko. Menda nista imela telesnih stikov, sta se pa vsak dan videvala in si dopisovala, kako se pogrešata. To je menda trajalo približno štiri mesece. Ko se je otrok rodil, se je več kot en teden dogovarjal z neko drugo žensko in se z njo tudi dobil zaradi seksa. To sem izvedela in še danes ne vem, zakaj nisem odšla. Bila sem prizadeta, a sem čustva potlačila zaradi otrok.

Nekako sva shajala, zdaj pa me njegovi dotiki motijo, ne maram poljubljanja, misel na seks se mi gnusi, razmišljam o tem, da je bil z drugo. On si vsega tega želi in je užaljen, če ga zavrnem. Imam ga rada, vendar ga ne ljubim več, ne zaupam mu. Ne razumem, kako lahko nekoga v tako občutljivih obdobjih (nosečnost in takoj po porodu) izdaš, češ da nisi prebolel dogodka izpred dveh let in pol. Želim biti z nekom, ki me ljubi in ga ljubim sama, ki mu zaupam. Kakšna je možnost, da srečam takega moškega in zaživim dostojno življenje? Po drugi strani se mi zdi nepravično do otrok, da jima »vzamem« očeta, saj se z njima lepo razume in precej ukvarja. Kaj je prav in kaj ne? Mihaela

Prevare v odnosih puščajo najgloblje rane. Včasih se zacelijo, drugič ne. Vedno pa njihovo celjenje zahteva precej časa, truda in predvsem odkritega pogovarjanja. Tudi čez prevaro je mogoče iti, jo vsaj ublažiti, če že ne odpraviti njene posledice. Vendar pri tem ni bližnjic! Vsa težka čustva, ki so se nakopičila ob prevari, je treba na neki način sprostiti, izraziti, izgovoriti in druga stran jih mora vsaj sprejeti.

Vse, kar je bilo ob prevarah pri obeh zatajeno, zanikano, »pospravljeno pod preprogo«, zdaj kot črv gloda in vedno znova najde luknjo, skozi katero udari na dan. Zato se je skoraj nesmiselno ukvarjati s tem, zakaj in kako je sploh mogoče, da je lahko kateri od vaju tako prevaral oziroma izdal, ampak so prava vprašanja, ali si sploh želita in sta sposobna opraviti s to »čustveno navlako«, medsebojnimi zamerami in nezaupanjem. Ker tega nista storila, si ne zaupata, misel na spolnost se vam gnusi ...

Ne odločate se za štiri ljudi, ampak se predvsem ali celo samo zase. Kar ne pomeni, da drugi trije ne bodo čutili posledic vaše odločitve. Res je, da ločitev otrokom pusti posledice, ampak kakšne pa jima pušča tak zakon, kot ga živita zdaj!? Kakšen zgled dobivata? Z morebitno ločitvijo otrokom nikakor ne morete vzeti očeta, saj bo vaš partner ostal oče do konca življenja, ne glede na vašo odločitev.



Seveda vam s temi vrsticami ne želim sporočiti, da se ločite. Želim vas samo preusmeriti od vprašanj, ki so nepomembna, po svoje samo megla, ki jo dvigujete, da se pred sabo opravičujete, da se ne ločite, obenem pa tudi ne naredite kaj dosti za izboljšanje vajinega odnosa. Namesto tega »dvigovanja megle« bi bilo precej bolj koristno, če se začnete najprej s sabo odkrito pogovarjati, zakaj ste v resnici še s tem moškim, kaj vas še drži pri njem. Odkod tako močan strah pred samoto, da vas po eni strani povsem hromi, po drugi pa drži v precej brezupnem odnosu? Zagotovil, ki jih iščete, preprosto ni. Lahko se ločite in bo z naslednjim moškim še huje ali pa naslednjega sploh ne bo. Lahko vas bo naslednji »ljubil« na način, kot si zdaj predstavljate in želite, pa se bo vajina zveza čez čas sprevrgla v pravo moro. Lahko ostanete v tem zakonu in se bodo zadeve sčasoma uredile ...

Če ni zagotovil, kako se torej odločiti, kaj je prav? Lahko bi uporabili obrabljen nasvet, da je pač treba »poslušati sebe«. Ampak kako boste slišali (začutili) sebe v vsem tem hrupu, ki divja v vas?! Zato bi verjetno vaši naslednji koraki morali iti najprej v smer, da utišate ta hrup. Da se umirite, najdete neki nov stik s sabo in vsaj malo zmanjšate ta grozljivi strah pred samoto, ki onemogoča kakršno koli svobodno odločitev.



Kako? Za začetek morda tako, da si nehate postavljati vprašanja, na katera ni odgovora, in na vprašanja, ki sploh niso pomembna. Se nehate mučiti s preteklostjo in prihodnostjo in se začnete ukvarjati s tem, kaj lahko naredite zdaj. Vem, lahko je meni pisati te nasvete, ampak kako to narediti v resničnem življenju in v vaših okoliščinah? To pot, ta način mora žal ali na srečo najti vsak sam.

Če imate občutek, da ne zmorete, tega namesto vas ne more narediti nihče drug, lahko pa vam pomaga. Zato predlagam, da si s partnerjem poiščeta terapevtsko pomoč. Če s tem ne bosta izboljšala oziroma rešila vajine zveze, bosta vsaj prišla do nekaterih odgovorov in našla nekaj miru, da se bosta lahko bolj trezno odločala, in če bo treba, korektno razšla. Če se vam partner ne bo želel pridružiti, si pomoč poiščite sami. Ne pozabite, da se odločate predvsem zase in da ste izključno sami odgovorni za svoje življenje. Pri svojih tridesetih niste še čisto ničesar zamudili. »Dostojno« življenje, ki ga omenjate, je mogoče v pozno starost. Si je pa to »dostojno« življenje treba zaslužiti – vsak dan znova. In drugi pri tem niti približno nimajo toliko zraven, kot si običajno predstavljamo.