Galerija
Na zdravje s kraft pivom!
V časopisu Nedelo vam v naslednjih tednih predstavljamo največje slovenske kraft pivovarje.
V družbi največjih slovenskih kraft pivovarjev bomo preživeli pet tednov, nato pa vas bomo povabili, da izberete najboljšega. Foto Shutterstock
25. 8. 2019 | 09:00
6:30
A+A-
Po predstavitvah bomo pripravili glasovanje in bralci boste izbrali, kdo vas je najbolj prepričal. Glasovnice bomo objavili v tiskanih edicijah časopisne hiše Delo, glasovati pa bo mogoče tudi po spletu. Izžrebane glasovalce bomo nagradili z boni za nakup v trgovini Pivoljub.
Minula desetletja je pivovarstvo zaznamovalo združevanje. Veliki pivovarji so se z nakupi in združitvami povezovali v pivske titane. Danes pet največjih svetovnih pivovarn obvladuje kar polovico svetovnega trga piva. Največja med njimi je belgijsko-brazilsko-ameriška Anheuser-Busch InBev, drugi je nizozemski Heineken; njegov prevzem edine slovenske industrijske pivovarne Laško Union, sicer globalno gledano povsem nepomembnega igralca, je lepo pokazal, kako danes delujejo največja podjetja.
Združevanje velikih in njihovi prevzemi manjših pa so prinesli vedno bolj uniformirane okuse. Globalne pivovarne delujejo kot druge industrije, njihovo glavno vodilo je dobiček. Veliki pivovarji iščejo okuse, ki bodo všeč ali vsaj sprejemljivi tako Američanom kot Slovencem in Kitajcem; posledica so piva na najmanjšem skupnem imenovalcu.
Pivo pa je seveda še veliko več kot le ustvarjanje dobička. Zato je hkrati z uniformiranjem na eni strani na drugi strani potekala revolucija kraft pivovarstva. Manjše kraft pivovarne poskušajo zadovoljiti okus tistih, ki jim enoten okus piva ni všeč. Iskalcev novega, drugačnega. Z zamudo je kraft pivovarstvo pljusknilo tudi v Slovenijo. V zadnjih letih je svoja vrata odprlo na desetine majhnih pivovarn. Tudi tistim, ki ne potujejo v tujino, se je odprl nov pivski svet. Kraft pivo naj bi predstavljalo približno dva odstotka v Sloveniji proizvedenega piva
V Nedelu bomo v prihodnjih tednih predstavili deset največjih slovenskih kraftarjev glede na prihodke. Mednje smo vključili tudi Bevog. Čeprav čisto tehnično gledano ni slovenski pivovar, saj svoje izdelke vari v Bad Radkersburg na avstrijskem Štajerskem, je plod slovenske znanja in kapitala, pa tudi slovenski pivopivci ga imajo za svojega.
FOTO: Delo
Minula desetletja je pivovarstvo zaznamovalo združevanje. Veliki pivovarji so se z nakupi in združitvami povezovali v pivske titane. Danes pet največjih svetovnih pivovarn obvladuje kar polovico svetovnega trga piva. Največja med njimi je belgijsko-brazilsko-ameriška Anheuser-Busch InBev, drugi je nizozemski Heineken; njegov prevzem edine slovenske industrijske pivovarne Laško Union, sicer globalno gledano povsem nepomembnega igralca, je lepo pokazal, kako danes delujejo največja podjetja.
Združevanje velikih in njihovi prevzemi manjših pa so prinesli vedno bolj uniformirane okuse. Globalne pivovarne delujejo kot druge industrije, njihovo glavno vodilo je dobiček. Veliki pivovarji iščejo okuse, ki bodo všeč ali vsaj sprejemljivi tako Američanom kot Slovencem in Kitajcem; posledica so piva na najmanjšem skupnem imenovalcu.
Pivo pa je seveda še veliko več kot le ustvarjanje dobička. Zato je hkrati z uniformiranjem na eni strani na drugi strani potekala revolucija kraft pivovarstva. Manjše kraft pivovarne poskušajo zadovoljiti okus tistih, ki jim enoten okus piva ni všeč. Iskalcev novega, drugačnega. Z zamudo je kraft pivovarstvo pljusknilo tudi v Slovenijo. V zadnjih letih je svoja vrata odprlo na desetine majhnih pivovarn. Tudi tistim, ki ne potujejo v tujino, se je odprl nov pivski svet. Kraft pivo naj bi predstavljalo približno dva odstotka v Sloveniji proizvedenega piva
V Nedelu bomo v prihodnjih tednih predstavili deset največjih slovenskih kraftarjev glede na prihodke. Mednje smo vključili tudi Bevog. Čeprav čisto tehnično gledano ni slovenski pivovar, saj svoje izdelke vari v Bad Radkersburg na avstrijskem Štajerskem, je plod slovenske znanja in kapitala, pa tudi slovenski pivopivci ga imajo za svojega.
Slovenija je svetovna velesila v pridelavi hmelja, najbolj znana sorta je styrian golding, štajerski ali savinjski golding. FOTO: Brane Piano
Kraft pivo – Definicija kraft pivovarstva je zelo izmuzljiva. Pri nas je večinoma sopomenka za mini pivovarje, kar po slovenski zakonodaji pomeni, da zvarijo manj kot dva milijona litrov piva na leto. Taki, in to so vsi razen laško-ljubljanskega dvojca z nizozemskim lastnikom, zadnja tri leta za svoje izdelke plačujejo tudi nižjo trošarino od prej omenjenega velikega. Načeloma pa bi lahko rekli, da so kraft piva tista, ki jih ne varijo velike industrijske pivovarne in so daleč od uniformnih okusov, ki jih te ponujajo.
Hmelj – V nasprotju s precej razširjenim mnenjem piva ne izdelujejo iz hmelja, je pa ta odločilen za njegov okus. Slovenija je globalna velesila pri gojenju hmelja, za ZDA, Nemčijo, Češko, Kitajsko in Poljsko je šesta največja pridelovalka na svetu. Nesporno najbolj znana sorta je styrian golding – štajerski ali savinjski golding, ki je doma predvsem v Savinjski dolini – in njegove izpeljanke. Uporabljajo ga po vsem svetu, z njim svoje izdelke zelo radi aromatizirajo angleški, belgijski in vedno bolj tudi ameriški proizvajalci.
Slad – Slad je žito, ki ga namočijo v vodi, da začne kaliti, potem pa kaljenje ustavijo in zrnje posušijo in zmeljejo. Za proizvodnjo piva (pa tudi viskija in še kakšnih drugih žganih pijač) se najpogosteje uporablja ječmen. Slad lahko pred fermentacijo, če nameravajo izdelati temnejše pivo, še pražijo; bolj kot ga pražijo, temnejši bo končni izdelek. Slad in ne hmelj je torej osnovna sestavina piva. Ves slad, ki ga uporabljajo slovenski pivovarji, prihaja iz uvoza, saj ga pri nas ne proizvaja nihče.
Kvas – Za fermentacijo oziroma vrenje, s katerim se pridobi pivo, je nujen kvas. Glivice kvasovke vrenja ne ustvarjajo zato da bi ljudem pridobile alkohol, ampak si z njim pridobivajo energijo za življenje. Alkohol, za mnoge, če že ne za večino pivcev glavna sestavina piva, je samo stranski proizvod alkoholnega vrenja. Povsem podobno je pri vinu.
Pivina – mešanica slada, hmelja in vode, ki jo pri izdelavi piva zagrejejo, da škrob iz slada spremenijo v za kvasovke primerno obliko sladkorja. Potem dodajo kvas in začne se alkoholno vrenje.
Fermentor – Mešanica, v kateri poteka alkoholno vrenje, se pretoči v posebno posodo, imenovano fermentor. Navadno je izdelana iz nerjavečega jekla ali plastike. Če traja priprava tekočine za fermentacijo nekaj ur, je treba veliko več časa nameniti vrenju v fermentorju. Traja nekaj tednov.
Lager ali ležak – Zaradi množične industrijske proizvodnje gotovo najbolj razširjena vrsta piva na svetu. Današnji stil ležakov je nastal v drugi polovici 19. stoletja v Nemčiji in na Češkem. Ležak je lahko svetel ali temen, značilno pa je, da ga varijo in potem dozori pri nižjih temperaturah, zato mu pravijo tudi pivo spodnje fermentacije. Obe najbolj prodajani znamki slovenskega industrijskega piva sta svetla ležaka, prav tako najbolj znani izdelek njunega nizozemskega lastnika in brezštevilne globalne znamke piva.
Ale – To vrsto piva varijo in zorijo pri višjih temperaturah, zato spada med piva zgornje fermentacije; drugi znani stili tovrstnih piv so pšenično pivo, porter in stout, katerega najbolj znani primer je znameniti irski Guinness. Ale piva imajo številne različice, od katerih je najbrž najbolj razširjena pale ale oziroma svetli ale, za katerega se, tako kot za svetle ležake, uporablja nepraženi slad. Danes je pri kraft pivovarjih zelo priljubljen stil india pale ale; v navadni pale ale so, zato da je preživel dolgo pot v takratno britansko kolonijo Indijo, v 19. stoletju začeli dodajati večje količine hmelja. Ale piva imajo bolj izrazit okus (od ležakov), ki pogosto spominja na razno sadje, pri stilih s praženim sladom pa tudi na čokolado, kavo in podobno.
Hmelj – V nasprotju s precej razširjenim mnenjem piva ne izdelujejo iz hmelja, je pa ta odločilen za njegov okus. Slovenija je globalna velesila pri gojenju hmelja, za ZDA, Nemčijo, Češko, Kitajsko in Poljsko je šesta največja pridelovalka na svetu. Nesporno najbolj znana sorta je styrian golding – štajerski ali savinjski golding, ki je doma predvsem v Savinjski dolini – in njegove izpeljanke. Uporabljajo ga po vsem svetu, z njim svoje izdelke zelo radi aromatizirajo angleški, belgijski in vedno bolj tudi ameriški proizvajalci.
Slad – Slad je žito, ki ga namočijo v vodi, da začne kaliti, potem pa kaljenje ustavijo in zrnje posušijo in zmeljejo. Za proizvodnjo piva (pa tudi viskija in še kakšnih drugih žganih pijač) se najpogosteje uporablja ječmen. Slad lahko pred fermentacijo, če nameravajo izdelati temnejše pivo, še pražijo; bolj kot ga pražijo, temnejši bo končni izdelek. Slad in ne hmelj je torej osnovna sestavina piva. Ves slad, ki ga uporabljajo slovenski pivovarji, prihaja iz uvoza, saj ga pri nas ne proizvaja nihče.
Kvas – Za fermentacijo oziroma vrenje, s katerim se pridobi pivo, je nujen kvas. Glivice kvasovke vrenja ne ustvarjajo zato da bi ljudem pridobile alkohol, ampak si z njim pridobivajo energijo za življenje. Alkohol, za mnoge, če že ne za večino pivcev glavna sestavina piva, je samo stranski proizvod alkoholnega vrenja. Povsem podobno je pri vinu.
Pivina – mešanica slada, hmelja in vode, ki jo pri izdelavi piva zagrejejo, da škrob iz slada spremenijo v za kvasovke primerno obliko sladkorja. Potem dodajo kvas in začne se alkoholno vrenje.
Fermentor – Mešanica, v kateri poteka alkoholno vrenje, se pretoči v posebno posodo, imenovano fermentor. Navadno je izdelana iz nerjavečega jekla ali plastike. Če traja priprava tekočine za fermentacijo nekaj ur, je treba veliko več časa nameniti vrenju v fermentorju. Traja nekaj tednov.
Lager ali ležak – Zaradi množične industrijske proizvodnje gotovo najbolj razširjena vrsta piva na svetu. Današnji stil ležakov je nastal v drugi polovici 19. stoletja v Nemčiji in na Češkem. Ležak je lahko svetel ali temen, značilno pa je, da ga varijo in potem dozori pri nižjih temperaturah, zato mu pravijo tudi pivo spodnje fermentacije. Obe najbolj prodajani znamki slovenskega industrijskega piva sta svetla ležaka, prav tako najbolj znani izdelek njunega nizozemskega lastnika in brezštevilne globalne znamke piva.
Ale – To vrsto piva varijo in zorijo pri višjih temperaturah, zato spada med piva zgornje fermentacije; drugi znani stili tovrstnih piv so pšenično pivo, porter in stout, katerega najbolj znani primer je znameniti irski Guinness. Ale piva imajo številne različice, od katerih je najbrž najbolj razširjena pale ale oziroma svetli ale, za katerega se, tako kot za svetle ležake, uporablja nepraženi slad. Danes je pri kraft pivovarjih zelo priljubljen stil india pale ale; v navadni pale ale so, zato da je preživel dolgo pot v takratno britansko kolonijo Indijo, v 19. stoletju začeli dodajati večje količine hmelja. Ale piva imajo bolj izrazit okus (od ležakov), ki pogosto spominja na razno sadje, pri stilih s praženim sladom pa tudi na čokolado, kavo in podobno.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Berite Delo 3 mesece za ceno enega.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Predstavitvene vsebine
VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine
Komentarji