Na radijskih valovih, v vrtincu tanga in knjižnih nebesih

Prestolnica Argentine pripoveduje 101 zgodbo, a naj se Buenos Aires tokrat predstavi v prepletu treh zgodb, ki so se nama spisale lani, ko njegovega mravljišča še ni ustavila pandemija novega koronavirusa: o gostovanju v radijski oddaji Okence v Slovenijo, ki jo že tri desetletja ustvarja argentinski Slovenec Mirko Vasle, o doživetju osupljivega tango šova v družbi domačinke Ivankice slovensko-hrvaških korenin ter o obisku nekdaj gledališča, zdaj čarobne knjigarne El Ateneo, po izboru National Geographica najlepše na svetu.

Slovenska mreža v Argentini je tako gosto tkana, da naju je Mirko Vasle kontaktiral, še preden sva se vrnila v Buenos Aires. Slovenski novinar in literarni zgodovinar je že 29 let urednik in voditelj dvojezične oddaje Okence v Slovenijo, ki je decembra 2017 praznovala 30. obletnico v navezi z Radiem Slovenija. Brat opernega pevca in nogometnega komentatorja Juana Vasleta kljub dolgi kilometrini še vedno s posebnim žarom ustvarja oddajo, s katero presega ideologijo in celovito predstavlja domovino.
 

Radijsko Okence v Slovenijo

Pri skorajšnji 69. pomladi bi lahko Vasle upokojenske dneve zastavil bolj umirjeno, v družbi vnukov, ki sta njegovo največje veselje, a ne more iz svoje kože in še vedno vsako soboto ob trinajsti uri pripravi oddajo, ki že 33. leto Slovencem v Argentini in drugim poslušalcem onkraj luže prinaša vesti s sončne strani Alp in pogovore s Slovenci v živo. V njej je isto vsebino mogoče slišati v slovenščini in španščini, da tako pritegne in informira tudi poslušalstvo, ki ne razume slovensko, izjemno rado pa prisluhne narodnozabavni glasbi, seveda v ravnotežju s sodobno slovensko glasbo.



Finančna podpora urada vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu mu omogoča najem studia v prostorih Radia Argentina, vsebine pa pripravlja prostovoljno. Tisto soboto pred letom dni je bila gostja v oddaji tudi Tjaša Lorbek, učiteljica slovenskega jezika na lektoratu v Buenos Airesu, ki je predstavljala možnost štipendij za argentinske Slovence, poročali so o aktualnem dogajanju v Sloveniji, kulturi, vremenu, kot zadnja sva v eter vstopila še midva. Mirko naju je povabil v goste kot predstavnika matične domovine, ki sta prvič obiskala Argentino, zanimalo ga je, kako sva jo doživela in kaj vse sva videla, kakšna so bila najina srečanja s Slovenci v tej latinskoameriški državi, ter naju pobaral tudi o življenju in delu v Sloveniji. Povzetek našega pogovora je ob koncu mimogrede prelil še v španščino.
 

Odprta skrinja slovenskih spominov

Slovensko obarvan dan na južni polobli se je v tem slogu tudi nadaljeval, saj naju je na večerjo povabila Ivankica Drev, svakinjina sorodnica slovensko-hrvaških korenin. V gneči nočnega velemesta se nam je le uspelo najti pri markantnem Obelisku – in objela naju je kot stara prijatelja, čeprav smo se videli prvič. V torbici sta z njo priromala šop zapiskov v angleščini, kaj vse nama mora povedati, in špansko-angleški slovar, a je steklo v hrvaščini in slovenščini, ki sta odprli skrinjo spominov.



Ivankica se je že rodila v Buenos Airesu, prav tako njen brat Valentin, s seboj pa je prinesla prgišče fotografij, ko je njena mama pred skoraj četrt stoletja obiskala sorodnike v Šmarju pri Jelšah. Prej, leta 1991, je stike s sorodniki, ki so jih sicer vzdrževali prek občasnih pisem in voščilnic ob praznikih, obudil njen brat Valentin, ko je delal v Italiji in prišel potrkat na tetina vrata ter se predstavil kot nečak iz Argentine. Nato je Slovenijo obiskal še večkrat, medtem ko je bila Ivankica edinkrat v Sloveniji in na Hrvaškem pred sedmimi leti, a je še danes pod vtisom nepozabnih doživetij.
 

Tango, argentinski ples številka ena

Med razvajanjem brbončic v restavraciji smo se ob argentinski glasbi že ogrevali za vrhunec večera v gledališču La Ventana, kjer smo v prvi vrsti spremljali osupljivo predstavo, ki ji je takt dajal hišni tango orkester, sestavljen iz dveh bandoneonistov, pianista, kontrabasista in dveh violinistov. Za uverturo so nas trije plesni pari v elegantni črnini popeljali v argentinski ples številka ena.

Ta korenini v koncu 19. stoletja, ko so osamljeni priseljenci iz Evrope, večinoma moški nižjega razreda, v barih utapljali žalost in iskali ljubezen, kar je pripeljalo do rojstva plesa, ki združuje strast in melanholijo. Kmalu so se izoblikovali majhni ansambli, ki so spremljali plesni preplet glasbenih ritmov z vseh priseljenskih vetrov, bandoneon – nekakšna majhna harmonika – pa je v njih postal nepogrešljiv. Tako se je rodil argentinski tango, skupek novih mestnih izkušenj priseljencev, poln nostalgije za izginjajočim načinom življenja.



Ko je tango skupaj s predstavniki mlade elite zašel v Pariz in se razširil po Evropi in ZDA, je zavzel plesne odre kot eleganten kabaret ter se v Buenos Aires vrnil uglajen in slaven, v sredini 20. stoletja pa ga je reformiral argentinski bandoneonist in skladatelj Astor Piazzolla, ko je vanj vpeljal elemente jazza in klasične glasbe, s čimer ga je dokončno postavil na piedestal glasbeno-plesne elegance, ki jo le težko kaj prekaša.
 

Gibanje dveh v čutni ednini

Na odru so se vrstili plesni pari, vitke dame v oprijetih bleščečih oblekah, moški v tradicionalni temni eleganci z metuljčkom, ter svojo strast, upanje, žalovanje, bolečino, nostalgijo izražali s čutnim plesom, pri katerem kar čakaš, kdaj bo vzplamtela strast, kdaj se bodo vnele tako urno premikajoče se noge plesalcev, kot da jih lovijo plameni. Že s pogledom jim je težko slediti in si sploh nemogoče predstavljati, da se ne zapletejo. Izjemni športniki ure in ure trenirajo, da gledalce pustijo odprtih ust s svojimi akrobacijami, ko plesalci vrtijo nežnejše polovice po zraku, kot da bi bile peresce, medtem ko njihov izraz na obrazu izraža zamaknjenost in popolno zaupanje, ki ga gibanje dveh v tej čutni ednini zahteva.



Uaaau, se je pogosto razlegalo po dvorani! Ivankica je ves čas zraven prepevala, velika ljubiteljica tanga, ki nekaj skladb že zna zaigrati na harmoniko, rada pa bi se ga naučila tudi plesati. V dvorani prevladujoči Argentinci so se prav tako s petjem pridružili nastopajočim, tudi pri Eviti, ko se je pevka osupljivih pevskih sposobnosti poklonila Evi Marii Peron, na velikem platnu v ozadju pa so predvajali kultne fotografije iz časov, ko je bila Evita Peron prva dama Argentine. Po plesno-glasbenem andskem utrinku s podeželja te južnoameriške države so večer sklenili plesalci tanga, ki so še v drugo prikazali svojo virtuoznost, strast in eleganco, ki vzamejo sapo.
 

V knjižnih nebesih knjigarne El Ateneo

Dih jemljoča je tudi največja mestna knjigarna El Ateneo, ki jo je National Geographic ovenčal za najlepšo knjigarno na svetu, Argentinci pa se tudi ponosno pohvalijo, da ima Buenos Aires med vsemi svetovnimi mesti največ knjigarn na število prebivalcev. Knjižni hram diha z ljubitelji knjig dolgo v večer, do desete, ob petkih in sobotah celo do polnoči.



Nekdanje gledališče Grand Splendid so po osmih desetletjih tovrstnega poslanstva leta 2000 preoblikovali v knjigarno. Večino sedišč so zamenjale knjižne police, ki se nizajo v več nadstropjih, nespremenjen pa je ostal strop oziroma kupola s krasnimi poslikavami in z zlatom ovenčani balkoni, ki so prav tako knjižno domovanje. Nekatere lože so bralni kotički, kjer lahko s knjigo v roki posediš v udobnem fotelju, ki jih sicer najdeš posejane po vsej knjigarni, za zaveso na odru pa gnezdi knjigarniška kavarna.
Na kilometre knjig domuje v tem knjižnem hramu, tako da sva se otroško navdušena izgubljala med policami in iskala poznane avtorje in naslove.



V tem mozaiku nama je uspelo najti tudi slovenski košček – četverec knjig Slavoja Žižka v španščini, kakor sva izvedela pozneje, bi utegnila najti tudi španskega Martina Krpana. Biografije, romani, turistika, poezija, glasba, kuharske knjige, filozofija in psihologija med knjižnimi platnicami, pa šport, zgodovina in fotografija … Nič nenavadnega ni, da ima v argentinskem knjižnem labirintu svoj oddelek tudi nogomet, naju pa so pritegnile knjige o Patagoniji, četudi sva pogrešala več gorniške literature. Prava knjižna nebesa, ki jih seveda ne moreš zapustiti brez knjige – na srečo je večina v španščini, drugače bi hotela pokupiti pol knjigarne.