Na pravi strani

Midva veva.

Verjemite mi, ne bi bilo srečnejše ženske, mamice in nosečnice, če bi bila napoved drugačna. A ni. Dejstva so tukaj, črno na belem, na petih izvidih. Od 21. aprila je diagnoza jasna, to pišem 12. maja. Skoraj mesec dni po tem, ko ste me prisilili živeti v nepredstavljivi bolečini in zanikanju resnice. V čakanju, da se zbudim iz grdih sanj.«

To je del pisma Mirele Čavajda, ki jo je njena država Hrvaška pustila na cedilu. Ženska, ki preživlja najtežje dneve v svojem življenju, je javno opozorila na izigravanje pravice do prekinitve nosečnosti v hrvaških bolnišnicah.

V 24. tednu nosečnosti se je pokazalo, da ima njen zarodek agresivni maligni tumor, zaradi česar najverjet­neje ne bo preživel ali se bo rodil z zelo hudimi okvarami. Za prekinitev nosečnosti je zaprosila v štirih zagrebških bolnišnicah. V dveh so poseg zavrnili, dve na njeno prošnjo nista niti odgovorili.

Čeprav zakonodaja na Hrvaškem podobno kot v Sloveniji dopušča prekinitev nosečnosti tudi po desetem tednu, če za to obstajajo utemeljeni razlogi, imajo ženske, ki se odločijo za to, težave z dostopom do splava, ker mnogi ginekologi uveljavljajo ugovor vesti.

»Ženska je bila dobesedno pribita na križ in pregnana v Slovenijo! Mirelo so, če to povem v jeziku, ki ga bodo vsi razumeli, razčet­verili na štiri strani, v štiri bolnišnice. Lagali so ji, mučili so jo in nato prisilili v odhod v Slovenijo,« je na protestih v podporo Mireli dejala splitska pevka Severina.

Še bolj ostra je bila na družbenih omrežjih. »Ne moreš biti minister in ne priznavati pravic več kot polovice prebivalstva te države! Ženska ni telica, Vili. Če bi tumor rasel v ministru, bi ga že zdavnaj operirali,« je sporočila hrvaškemu ministru za zdravstvo Viliju Berošu.

Hrvaški nosečnici je poseg odobril slovenski zdravniški konzilij. A to ni zgodba o zmagi, nasprotno, da je ta tragedija svetlobna leta daleč od kakršnega koli zmagoslavja, je kristalno jasno vsaki ženski, ne glede na to, ali ima veliko družino ali nikoli ne namerava imeti otrok.

»Znova sem izjokala morje solz in se takšna vrnila k sinu, ki je od 19. aprila brez mame. Medtem ko mi duša razpada, se moram pred njim pretvarjati, da je vse v redu. Majhen je in ne razume, zakaj njegova mama ves čas joka.

Sprašujem vas, zdravnike, predstojnike naših ginekoloških klinik in člane prvostopenjskih komisij, ki imate že dva tedna moje izvide v rokah, kako bi vi ravnali. Ste se vsaj poskušali postaviti v moj položaj? Ko je tvoje telo tukaj, tvoje duše pa ni. Čim prej se želim vrniti k sinu, ki potrebuje mamo,« piše Mirela v pretresljivem pismu.

Jezni Hrvati in predvsem Hrvatice so se zgrnili na ulice, a niso edini, ki v teh dneh protestirajo v podporo temeljni pravici žensk. V ZDA je v javnost pricurljalo, da se napoveduje razveljavitev znamenitega primera Roe proti Wadu iz leta 1973.

Boj med liberalci in konservativci se bo očitno spet bil na ženskem telesu, Američanke pa so na ulice prikorakale z obešalniki iz žice z napisi Nikoli več!, s kakršnimi so mazači izvajali splav v času, ko je bil prepovedan. Mnogo jih posega ni preživelo.

Ko sem bila drugič noseča, so me v 24. tednu nosečnosti poslali v porodnišnico na dodatne preiskave. Tam so ugotovili, da je nekaj hudo narobe, in šele pregled pri fetalnem kardiologu nekaj dolgih tednov pozneje je pokazal, da ni tako usodno, kot je sprva kazalo.

Ko sem se v solzah opotekala s tistega pregleda, sem zatavala med protestnike, ki so pred porodnišnico žebrali molitvice. Bila sem v prehudem šoku, da bi karkoli rekla. Čez nekaj let sem imela v bližini intervju. Spet so bili tam in takrat nisem bila tiho.

»Izkušnje in zgodovina nas učijo, da se ljudstva in vlade nikoli niso ničesar naučili iz zgodovine,« je vedel že filozof Hegel. Izkuš­nje in zgodovina nas učijo tudi, kako nevarno je, če odločanje o ženskem telesu prepustimo moškim. In kako nevarno je, če ostanemo tiho.

Slovenija je v primeru Mirele Čavajda na pravi strani. Poskrbimo, da tako tudi ostane.