Na enako himno bomo korakali pod enako zastavo v enaki druščini

V predvolilnem času morajo stranke odgovarjati na vprašanja o gospodarski rasti ali njenem padanju, o proračunskih zagatah, stavkajočih v javnem sektorju, zdravstvu, za katero se zdi, da se seseda, vojski, ki je še v slabšem stanju, in podobnem. Zato smo jih mi vprašali o temah, o katerih jim večinoma ni treba razmišljati, a bi morale. O državnih simbolih – zastavi, himni in grbu, o tem, kakšno valuto naj ima Slovenija in kakšna naj bo njena podoba, ali naj ohrani evro ter o članstvu v Evropski uniji, za katero se zdi, da malone razpada, in Natu, ki že leta obupano išče smisel svojega nadaljnjega obstoja.

Stranke smo razdelili v štiri okvirne kategorije. V prvi so Slovenska demokratska stranka (SDS), Lista Marjana Šarca (LMŠ) in Socialni demokrati (SD). To je vodilni trojec raziskav javnega mnenja že več mesecev. Čeprav trenutno najbolje kaže SDS, bi lahko vsaka od njih zmagala na volitvah oziroma oblikovala vlado, če bi zmagovalki, ki bo od predsednika Boruta Pahorja gotovo dobila mandatarstvo, spodletelo.

V drugi skupini so Stranka modernega centra (SMC), Nova Slovenija (NSi) in Demokratična stranka upokojencev Slovenije (Desus). Po rezultatih raziskav javnega mnenja se jim ni treba tresti za prestop štiriodstotnega praga državnega zbora.
Tretjo skupino sestavljajo stranke, za katere različne raziskave kažejo različne možnosti za prestop praga. Ne bi pa bilo posebno presenečenje, če bi se katerakoli uvrstila v državni zbor. To so Stranka Alenke Bratušek (SAB), Slovenska ljudska stranka (SLS) in Piratska stranka (Pirati).

Stranki Levica in Slovenska nacionalna stranka (SNS), ki imata precej drugačne odgovore od prej omenjenih, smo uvrstili v posebno kategorijo. Po izidih raziskav javnega mnenja Levica sicer sodi med stranke z zanesljivo uvrstitvijo v državni zbor, se pravi v drugo skupino, SNS pa v tretjo. Druge liste, ki bodo prihodnji konec tedna nastopile na volitvah, imajo za poslance v državnem zboru bolj teoretične kot dejanske možnosti.

Ohranitev simbolov

Slovenska grb in zastava že od osamosvojitve zbujata precej mešane občutke. Ker so ju potrdili dobesedno tik pred 25. junijem 1991, se je zdelo, da sta bila – predvsem grb – bolj kot stvar globokega premisleka, s čim se identificirajo prebivalci države, stvar nuje, saj se država vendar ni mogla osamosvojiti s simboli socialistične republike. Zato se je v preteklosti pojavilo več pobud, da bi tako zastavo kot grb spremenili. Leta 2003, ko je imela takratna koalicija in stranka mladih, ki je koalicijo večinoma podpirala, ustavno večino, je državni zbor pripravil celo natečaj za oblikovanje grba, zastave in simbola. Na njem je prvo nagrado dobil oblikovalec Dušan Jovanovič, vendar so državni simboli še vedno enaki kot leta 1991.

Vse tri stranke v vodilni skupini se strinjajo, da zastave in grba ne bi spreminjali. V SDS pravijo, da o spremembi državnih simbolov v tem trenutku ne razmišljajo, LMŠ meni, da smo priložnost za spremembo zamudili ob osamosvojitvi in zdaj ni več smiselna, SD pa pravi, da »če ni konkretnega predloga, ki bi imel večjo združevalno moč od sedanjih, ni razloga za odpiranje te razprave«.

Tudi državna himna je povzročila kar nekaj polemik, predvsem v obdobju druge vlade Janeza Janše. Takrat so besedilu Zdravljice kot himne, se pravi sedmi kitici, začeli priključevati še drugo kitico, v kateri naj Bog blagoslovi Kranjsko (našo deželo), Slovenijo (ves slovenski svet) in vse Slovane (brate vse, kar nas je sinov sloveče matere).

V SDS se še vedno zavzemajo za takšno rešitev. Predlagajo, da bi celotno Zdravljico izvajali ob vseh slavnostnih priložnostih, obvezno pa na državnih slovesnostih ob državnih praznikih. »Ker se zavedamo, da bi v nekaterih primerih izvedba celotne Zdravljice lahko povzročila težave, kot na primer na športnih prireditvah v tujini, bi določili možnost uporabe v skrajšani obliki, ki obsega drugo in sedmo kitico pesmi,« zagovarjajo v SDS.

Stranka kamniškega župana Marjana Šarca LMŠ je na slovensko himno ponosna in je ne bi spreminjala. Sploh pa so prepričani, da »s spremembo himne, grba ali zastave ne bomo spremenili našega odnosa do države in njenih institucij«. V SD Dejana Židana so nam odgovorili, da je slovenska himna, ki želi svobodo vsem narodom in poziva k dobrim odnosom, postala pomemben del slovenske identitete in (p)osebnosti, za katero verjamejo, da jo želijo državljanke in državljani gojiti še naprej.

Tudi v drugi skupini strank niso pretirano navdušeni nad zamenjavo zastave, grba in himne. V NSi Mateja Tonina so proti spremembi zastave in grba, pri himni pa so uglašeni s SDS. Da bi torej ob državnih praznikih Zdravljico izvajali v celoti, ob drugih priložnostih pa v skrajšani obliki, drugo in sedmo kitico.

V Stranki premiera Mira Cerarja SMC razumejo pomisleke oblikovalske stroke o grbu in zastavi, vendar so prepričani, da so ju prebivalci Slovenije vzeli za svoje »in si najpomembnejših trenutkov v življenju države pa tudi posameznika ne znamo več predstavljati brez njih«. Zdravljica se jim zdi primerna himna in to v obliki, kot je določeno v zakonu, se pravi z besedilom sedme kitice. O primernosti grba in zastave ter zakonske ureditve glede sedme kitice Zdravljice kot himne so prepričani tudi v Desusu.
Enako o simbolih RS menijo v SAB nekdanje premierke Alenke Bratušek. Prepričani so celo, da je besedilo slovenske himne najlepše besedilo katerekoli himne: »Lahko bi bila himna Zemlje.«

Pirati se zavzemajo za to, da bi ostala zakonska ureditev grba, zastave in himne takšna, kot je zdaj. Se pravi, da jih ne bi spreminjali. V SLS Marka Zidanška pa imajo podobne predloge kot v SDS in NSi. Menijo, da ima slovenska država veliko pomembnejših in nujnejših izzivov, kot je spreminjanje državnih simbolov. O Zdravljici so prepričani, da je po ustavi himna celotna pesem, ne samo sedma kitica, kakor določa zakon. Če izvajanje celote ne bi bilo mogoče, pa so za najmanj drugo in sedmo kitico.

Mednarodne povezave

V času odhoda Velike Britanije iz Evropske unije in vzpona evroskeptičnih strank ali odkrito protievropskih sil v številnih članicah EU, tudi v neposredni slovenski soseščini, nazadnje v Italiji, so slovenske stranke pretežno proevropske, proevrske in so za članstvo v Organizaciji severnoatlantske pogodbe, po domače Natu.

Tri vodilne stranke, SDS, LMŠ in SD, se zavzemajo za ohranitev članstva v EU in evra kot valute, prav tako za nadaljevanja članstva v Natu. Še več, nobena nima niti rezervnega scenarija, kako bi se odzvala ob skrajni možnosti, razpadu Unije. Socialni demokrati so, na primer, prepričani, »da se velika večina ljudi ob tehtanju koristi in prednosti jasno odloča v korist evropskega povezovanja. Zato moramo predvsem napeti vse sile, da se konča obdobje, ko se Unija v strahu odreka svojim temeljnim svoboščinam in prednostim.«

Na dodatno vprašanje o tem, ali so zadovoljni s podobo slovenskih kovancev za evro, ki jih v nasprotju z bankovci lahko država vsaj deloma oblikuje po svojem okusu, se pojavi drobna razlika. LMŠ in SD nimata pripomb. V SDS pa poudarjajo, da se niso strinjali s spominskim kovancem, na katerem je Franc Rozman - Stane s peterokrako zvezdo, »saj menimo, da se z omenjenim kovancem poveličujejo totalitaristični simboli«.

Kratki in jedrnati so glede teh vprašanj v NSi. So za ohranitev članstva Slovenije v EU, ki zanje nima alternative, za evro in za članstvo v Natu. Pa tudi s slovenskimi evrskimi kovanci so zadovoljni.

Mnogo manj jedrnati so v SMC. Neposrednega odgovora o članstvu v EU niso dali, je pa iz njihovega dolgega odgovora mogoče izluščiti, da so za članstvo in da ne vidijo alternative; o ohranitvi evra so povsem jasni, Slovenija naj ga ohrani kot valuto. Glede kovancev pa menijo, da bi, če bi jih spreminjali, želeli videti kaj, kar bi pričalo o Sloveniji kot »človeku, zelenju in znanju predani državi«. Tudi o članstvu v Natu zanje ni dileme. Slovenija mora ostati članica, predloga o posvetovalnem referendumu o članstvu pa ne podpirajo.

V Desusu Karla Erjavca o teh vprašanjih očitno ne razmišljajo kaj posebno. Verjamejo v EU; »morda je potrebna modernizacije, a združena in enotna Evropa je edina prava pot«. Slovenija naj ohrani evro in slovenske evrske kovance. In ostane naj članica Nata, ker so ljudje o članstvu odločili na referendumu. Poleg tega bi odhod iz Nata po mnenju Desusa pomenil večje izdatke za obrambo.

Svetlo prihodnost Evropske unije napovedujejo v SAB. Po njihovem ne bo razpadla in Slovenija bo še naprej del te zveze. Prizadevali pa si bodo, da bo povezava spoštovala interese vseh članic in da ne bo nastala Unija dveh hitrosti. V SAB so prepričani, da je prav, da ima Slovenija evro. »Pod vlado, v kateri bomo tudi mi, bomo Slovencem poskušali zagotoviti še zahodnoevropske plače.« Glede podob na slovenskih evrskih kovancih nimajo pripomb. Tudi v članstvu v Natu ne vidijo težav. Kot člani Nata da smo bolj varni, kot bi bili sicer, poleg tega je to za državo cenejše, kakor če bi morali vzpostaviti samostojno vojsko.

Veliki zagovorniki članstva v Uniji so v SLS. »Slovenija je del schengenskega in evrskega območja, zato spada med jedrne države EU. Sloveniji je v velikem interesu, da je del Evropske unije in da dobro sodeluje z vsemi državami članicami.« Po njihovem je napovedani odhod Velike Britanije celo utrdil podporo sami povezavi in okrepil proevropsko zavedanje. Slovenija mora ohraniti evro kot svojo valuto, predlagajo pa, da bi bila kranjska čebela stalna podoba na kovancu in ne samo priložnostna ob prvem svetovnem dnevu čebel. Tudi glede članstva v Natu za SLS ni dileme – da.

Podobno proevropski so Pirati. Po njihovem mora Slovenija ostati članica EU ter pozivati k potrebni reformi demokratičnih procesov znotraj Unije. »Glede na globalno realnost Slovenija kot nepovezana država ne more preživeti ne gospodarsko ne družbeno,« so fatalistični. V skladu s tem se seveda zavzemajo za ohranitev evra kot valute. O podobi slovenskih evrskih kovancev pa se presenetljivo ujemajo s SLS. Predlagajo namreč kovanec s podobo kranjske čebele. Kot nekatere druge stranke so Pirati glede članstva v Natu pragmatični. »Dokler se ne organizira obrambna unija na ravni EU, smo za članstvo. Z njim so stroški obrambe veliko nižji, kakor če bi morali za obrambo države skrbeti zunaj mednarodnih obrambnih povezav. Hkrati pa lastne varnosti v globalno povezanem svetu Slovenija sama ne more zagotavljati.«

Alternativa

Drugačne poglede zagovarjata le dve stranki, ki nekako sodita na najbolj levi in desni pol slovenske politike, čeprav ima SNS na desnem precej večjo konkurenco kot Levica na levem. Paradoks, da sta se prav ti stranki edini znašli v istem košu, je samo navidezen. Vzroki, zakaj imata drugačne poglede od večine strank, namreč nimajo veliko skupnega.

V Levici sicer menijo, da sta slovenska grb in zastava primerna. Ugled simbolov po njihovem ne izhaja iz njihove oblike, ampak iz ugleda države. »Ta pa trpi zaradi nenačelne zunanje politike, ki se slepo podreja globalnim centrom moči, predvsem imperializmu ZDA,« pravi Luka Mesec s tovarišijo. Tudi Zdravljica s sedmo kitico, »ki slavi enakopravnost med vsemi narodi in državami, kar bi moralo biti vodilo slovenske (zunanje) politike«, se jim zdi primerna.

Precej drugačen pogled kot prej predstavljene stranke pa ima Levica na mednarodne integracije. Po njihovem Slovenija sicer lahko ostane članica EU, a le, če se bo ta »iz kapitalsko-birokratske unije spremenila v socialno unijo, ki ne bo utrjevala privilegijev zahodnih držav v škodo drugih. Če EU te spremembe ne bo sposobna, je razpad neizbežen. Zato razmišljamo tudi o planu B, torej o prehodu v stanje, ko evropski kapital in birokracija ne bi neomejeno vplivala na življenje v Sloveniji.« Čeprav menijo, da je bila vpeljava evra napaka, ponovna uvedba lastne valute zanje ta hip ni prioritetno vprašanje. Ker pa lahko postane, »mora plan B predvideti tudi vpeljavo lastne valute«. Dokler bomo imeli evro, se jim zdi spreminjanje podobe slovenskih kovancev nepotreben strošek.

Zelo odločna je Levica glede članstva v Natu. So proti, tako iz moralnih razlogov kot zaradi zahtev po pospešenem oboroževanju, s katerim da bi oslabili socialno državo.



Drugačno mnenje kot večina strank ima še nekdaj državnozborska SNS. Po njenem bi morala zastava in grb temeljiti na zgodovinskih osnovah slovenske državnosti in ne bi bila več izpeljanka ruske zastave in »značka električne centrale«. Razpis za nove simbole leta 2003 je bil za predsednika SNS Zmaga Jelinčiča farsa na račun slovenske zgodovine, saj da je bil nagrajeni predlog »lep izdelek za neko firmo, za državo pa velika sramota in dokaz neznanja«. Tudi o himni imajo nacionalisti pomisleke. Po njihovem bi moralo biti besedilo 2., 3., 4., 5. in 6. kitica, ker te govorijo o slovenskem narodu, nikakor pa ne sedanja zakonsko določena sedma kitica, v kateri vidijo oziroma slišijo »multikulti« tendenco. »Odkar so našo 'himno' pred leti v Cankarjevem domu peli v arabskem jeziku, pa to ni več moja himna in tudi ne več slovenska,« je ogorčen Jelinčič. Če bi jo spremenili, bi bil za pesem Naprej, zastave Slave, ki je bila slovenska himna pred osamosvojitvijo.

Pričakovano veliko imajo v SNS povedati čez EU. So za Evropo narodov in ne za Evropsko unijo, zato so bili vedno proti članstvu. »Kaže, da smo imeli popolnoma prav. V naši stranki točno vemo, kako ravnati, ko bo EU razpadla.« Prav tako menijo, da bi bilo smiselno razmisliti o lastni valuti, saj »evra niso sprejele skandinavske dežele, Poljska, Madžarska in še nekatere«. Tudi s slovenskimi kovanci niso zadovoljni. Po njihovem so zelo redkokdaj lepi in za numizmatike niso zanimivi, povrhu oznaka evro ne piše v slovenščini. V komisijo za izdajo spominskih kovancev bi se morali po mnenju SNS vrniti ustrezni ljudje, »ki so jih zaradi prevelikega znanja in patriotizma odslovili«. Na vprašanje o članstvu v Natu nacionalisti niso odgovorili.