Na Brezju cepiva, nad Reko miši, pri Pulju meduze

Tako kot še marsikje je tudi na Hrvaškem v zadnjem času po­zdrav »dober dan, kako si« zamenjalo vprašanje, ali si cepljen in s katerim cepivom. Turistična sezona se začenja, Slovenci, Nemci in Avstrijci že pakirajo kovčke in žar plošče za odhod na Hrvaško, do svojih nepremičnin in premičnin. Skrb, kaj potrebujejo za prečkanje meje, ni več tako pomembna. Se pa v ozadju teh cepilno-covidno-epidemioloških časov poraja še kup vprašanj, ki jih v Zagrebu, središču takih in drugačnih razprav, v teh časih pre­tresajo.

Zadevo, no, razprave je zakuhala nedavna odločitev ameriške uprave za hrano in zdravila, ki je prvič po skoraj 20 letih odobrila novo zdravilo za alzheimerjevo bolezen.

Sklenili so namreč, da lahko zdravilo aducanumab, ki ga bodo tržili pod imenom aduhelm, pomaga bolnikom in je edino sredstvo, ki lahko zdravi bolezen, ne pa le odpravlja simptome.



Po odločitvi je zdaj pričakovati živahno razpravo z različnimi mnenji zdravnikov, raziskovalcev in skupin za podporo pacientom. Zdravilo je po eni od raziskav le upočasnilo propadanje možganov, ni pa ga ustavilo. Pacienti ga bodo dobivali intravenozno vsake štiri tedne. Tu pa je nastal kavelj 22. Tudi na Hrvaškem bi namreč lahko delali cepiva, ki bi jih uporabljali po vsem svetu.

Včasih so jih, zdaj pa skoraj nič! Živahna razprava se je namreč na Hrvaškem te dni začela voditi glede Imunološkega zavoda. Ta je bil eden od dveh takih na območju nekdanje Jugoslavije. V Beogradu podobna zdravstvena raziskovalna institucija še razmeroma dobro deluje, zagrebška, ki je bila nekoč v svetovnem vrhu, pa »diha na škrge«. Komaj!

Že pokojni Bandić ga je imel vrh glave

Že nekaj časa se na Hrvaškem ukvarjajo z razmerami v Imunološkem zavodu. Že pokojni župan Zagreba Milan Bandić je imel opravkov s tem zavodom vrh glave, marsikaj je tudi napovedoval, pa se je izkazalo, da vse le ne bo šlo tako lahko.
V devetdesetih letih je bil Imunološki zavod na vrhuncu svoje uspešnosti. »Dela je bilo ogromno, denarja še več,« je slišati nekdanje zaposlene, ki se le z nostalgijo in jezo spominjajo »tistih« časov.



Bil je zavod, ki so ga cenili v svetu, postal pa je tudi tarča prvih privatizacijskih apetitov. Celo iz Indije so prihajale ponudbe, da bi ga odkupili z zaposlenimi vred. Pa nič! Marsikaj se je zgodilo, proizvod­nja različnih cepiv in izdelkov je zastala, država se je – kot je slišati – obnašala vse bolj pišmeuhovsko. V zavodu so dotlej izdelovali različna otroška cepiva, protistrup za kačje ugrize …

Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije in nekaterih drugih poročilih kače ugriznejo približno 2,7 milijona ljudi na leto, od 81 tisoč do 138 tisoč žrtev umre, pri dodat­nih 450 tisočih pa so posledice ugriza dolgotrajne ali celo dosmrt­ne.

Ko smo ravno pri primerjavi s smrtnostjo virusov: na svetu zaradi kačjih ugrizov vsak mesec umre okrog 11.000 ljudi, kar pomeni približno toliko žrtev, kot jih je zahteval izbruh ebole v zahodni Afriki med letoma 2014 in 2016. Tudi na Hrvaškem imajo vsako leto, še posebno poleti in jeseni, kar precej primerov ugrizov strupenjač. Na srečo ne s tragičnimi posledicami.
Zdaj pa nazaj k zagrebškemu Imunološkemu zavodu.

Cepivo zoper covid-19 ni izključeno

Te dni je namreč pricurljalo na plano, da naj bi hrvaška vlada končno naredila korak naprej k oživitvi zavoda. »Revitalizacija Imunološkega zavoda je strateškega gospodarskega in javnozdravstvenega pomena za Hrvaško,« je dejal minister za zdravje vseh Hrvatov Vili Beroš in spomnil, da ima proizvodnja cepiv na Hrvaškem stoletno tradicijo.



Načrt je menda že spisan. Objekt novega Imunološkega zavoda bodo v naselju Brezje poleg Svete Nedelje blizu slovensko-hrvaške meje postavili v kakih štirih letih, v njem pa naj bi izdelovali cepiva zoper nekaj otroških bolezni in protistrup zoper kačje ugrize.

»Kaj pa zoper aktualno kugo, covid-19?« sprašujejo nekateri. »Hm, morda,« skrivnostno odgovarjajo drugi. »Tudi izdelava cepiva zoper covid-19 ni izključena,« še dodajajo.

Kaj pa zoper mišjo mrzlico, sprašujejo zoprneži. Pa ne kar tako. Na Hrvaškem, še posebno v zaledju Reke, imajo namreč obilico težav z invazijo miši. »Toliko jih nismo videli že zadnjih štirideset let,« piše reški Novi list. Kdo je kriv, kriče sprašujejo eni. Drugi jim odgovarjajo, da je kriva najbrž narava.



Bolezen ima tako kot v Sloveniji tudi na Hrvaškem sicer zelo nizko smrtnost in se zdravi simptomatsko, praviloma vsi bolniki popolnoma okrevajo. Se je pa v nekatere dvom kljub vsemu naselil. Kaj se ne bi, saj ima mišja mrzlica podobne znake kot covid-19. S tem pa šale ni.

Tako kot je ni z meduzo mesečinko. V morju pri polotoku Kamenjak blizu Pulja so namreč pred nedavnim potapljači okoljevarstvenega združenja Eko morje iz Medulina opazili meduzo mesečinko (Pelagia noctiluca). Opozarjajo, da je bližnje srečanje z njo lahko zelo boleče, ker povzroča poškodbe, podobne opeklinam.

In ko se sredi najbolj modrega morja in v deželi z najtoplejšim soncem (kot radi pohvalijo svoje morje in sonce naši južni sosedje) pojavi taka meduza, da miši niti ne omenjam(o), ne pomaga niti Imunološki zavod s svojimi izdelki.