Mojster bi gostom skuhal odlično kavico

»Zdaj pa res pozdravljeni v Plečnikovem domu,« reče muzejska kustosinja za arhitekturo in oblikovanje Ana Porok, ko na široko odpre vrata v vežo, skozi katero je trideset let v svojo hišo v Trnovem prihajal arhitekt Jože Plečnik. V začetku tedna je našo vodnico po zapuščini velikega mojstra in njene kolege v Muzejih in galerijah mesta Ljubljana razveselila novica, da je Plečnikova hiša med letošnjimi prejemniki evropske nagrade za kulturno dediščino Europa Nostra. Podelitev nagrad bo 22. junija v Berlinu in bo eden osrednjih dogodkov v sklopu prvega vrha o evropski kulturni dediščini, ki ji je posvečeno vse leto 2018.

Arhitekt Jože Plečnik je v hiši v Trnovem nasproti cerkve, na sedanji Karunovi ulici, živel šestintrideset let, od leta 1921, a vežo pred vhodom je dal postaviti leta 1927, pripoveduje Ana Porok, ki kot muzejska svetovalka in kustosinja te dragocene kulturne dediščine pozna vse podrobnosti o stavbah na posesti in predmetih v njih. Nobenih vrat ni, za katera ne bi imela ključa: »V Plečnikovi zbirki je 17.605 predmetov premične dediščine. Hiša obsega 756 kvadratnih metrov. Na zahodni strani se razprostira 2435 kvadratnih metrov vrta.« Jeseni leta 2013 so nekdanje Plečnikovo domovanje, večji del prizidek k starejši stavbi iz 18. stoletja, zaklenili zaradi obsežne obnove, v katero so vložili 2,3 milijona evrov, in ga znova odprli dve leti pozneje.



Doma za brate in sestro

»Skozi Plečnikovo hišo gre več kot 10.000 obiskovalcev na leto,« pove sogovornica, ko pride iz pritličja v zgornje nadstropje okroglega prizidka nova skupinica gostov, pred katerimi stopa vodnik, brez katerega si bivališča velikega arhitekta ni mogoče ogledati. Po prostorih v sosednji stavbi, kjer je na ogled tudi stalna razstava o Plečniku, pa se je seveda mogoče razgledovati brez uslužbencev muzeja. Na vrhu zavitih lesenih stopnic iz smrekovine, premazane s čebeljim voskom, si je kar težko predstavljati, da se po njih na leto povzpne in znova vrne v pritličje tolikšno število obutih nog. Ne moremo si misliti, da bi šli recimo za eno leto na dopust, v našo hišo pa bi se v tem času zgrinjali tisoči obiskovalcev, tako kot v dom arhitekta Plečnika. To vendarle ni muzej, obložen z marmorjem, a vseeno ni opozoril, da se ne smemo ničesar dotikati, se čudimo: »Ne, to je pač zasebna hiša, Plečnikov dom, njegov intimni svet. Prav to je bil naš cilj, da bi hiša ostala skoraj taka, kot jo je arhitekt zapustil, da bi imel obiskovalec občutek, da prihaja v njegov dom, v njegov čas. Ogled poteka v manjših skupinah do sedem ljudi. Hiša je kar trpežna, je pa v njej veliko lesa. Upamo, da bo po obnovi in konservatorskih delih še dolgo vzdržala, za zdaj ne opažamo kakšnih poškodb.«

Starši Jožeta Plečnika, ki se je rodil leta 1872, so imeli poleg njega še tri otroke – Marijo, Andreja in Janeza. Starejši Andrej je bil duhovnik, mlajši Janez pa profesor na medicinski fakulteti v Ljubljani. Vsi trije sinovi so bili brez otrok, po sestri, ki je bila tudi starejša, pa je imel Jože Plečnik tri nečake, pripoveduje Ana Porok: »Hišo na sedanji Karunovi ulici 4, kjer je bil takrat niz stavb iz 18. stoletja, je leta 1915 kupil brat Andrej, ko je kot duhovnik služboval v Kočevju. Jože Plečnik se je leta 1921 iz Prage za stalno vrnil domov v Ljubljano. Dokler je na obisk prihajal le občasno, je vedno stanoval pri sestri, ki je živela na sedanjem Ciril-Metodovem trgu. Plečniku v središču mesta ni bilo všeč, potreboval pa je tudi svoj prostor za ustvarjanje, svojo risalnico. Pozneje se je torej vselil v hišo na sedanji Karunovi ulici 4, z bratom Andrejem sta združila moči. V letih od 1923 do 1925 je dal mojster sezidati okrogli prizidek k prvotnim stavbam, potem še vežo pred vhodom v prizidek. Mišljeno je bilo, da bodo stavbe na Karunovi dom za vso družino Plečnik, a se to ni zgodilo. V prvo nadstropje okroglega prizidka se je priselil le brat Janez, ki je imel rad družbo, posebno žensko, mojster Plečnik pa je potreboval ustvarjalni mir. Kmalu sta ugotovila, da sožitje pod isto streho zanju ni mogoče, zato se je Janez odselil.«



Sestra Marija in brat Andrej sta v dveh letih drug za drugim umrla, tako da se nikoli nista preselila v staro stavbo ob sedanji Karunovi ulici, kakor je bilo zamišljeno: »Mojster Plečnik je leta 1928 odkupil še stavbo na sedanji Karunovi ulici 6, ker je bila ravno naprodaj. Vrt na zahodni strani je tako obsežen prav zato, ker je združil dve parceli. Zimski vrt, ki ga je dal postaviti leta 1929, leži na zemljišču, ki ga je kupil skupaj s sosednjo hišo.« Na obsežni posesti mojster Plečnik torej nikoli ni živel s svojimi sorojenci. V starem delu hiše je šestindvajset let stanovala gospodinja Urška Luzar. Imel pa je tudi najemnike, pripoveduje Ana Porok o družinskih načrtih, ki so mojstra vodili, da je dokupil in prizidal posest, ki jo danes poznamo kot muzej Plečnikova hiša.

Njegove rastline še živijo

Obsežno zemljišče za hišo je bilo v Plečnikovem času obdelano kot zelenjavni vrt, a ker je bil za maloštevilne prebivalce hiše prevelik, je Jože Plečnik gredice brezplačno odstopil sosedom: »Sadnega drevja ni imel veliko. Posadil pa je dve drevesi ginka, žensko s plodovi bolj sredi vrta, moško pa čisto blizu hiše. Obe sta še tam. Sam je zasadil tudi češnjo, ki zdaj sega že visoko čez streho. Božje drevce, ki tudi raste blizu nje, mu je bilo tako všeč, da sta ga šla s prijateljem, duhovnikom iz sosednje Trnovske cerkve in pisateljem Franom Saleškim Finžgarjem, iskat na Rakitno. Grmiček drobnocvetne bele vrtnice, ki raste takoj za hišo, je prav tako še posadil mojster sam, bržkone na sončno lego, zdaj pa še vedno lepo uspeva v senci visokih dreves. Tudi čebelnjak je še iz njegovega časa. Ob fasado okroglega prizidka je posadil viniko, ki jo je prinesel iz Prage. Jeseni se rdeče obarva in to mu je bilo všeč. Ko smo hišo obnavljali, smo viniko izkopali ob pomoči Arboretuma, potem pa smo jo spet posadili. Zelo lepo uspeva,« našteva naša vodnica po Plečnikovi zapuščini.

Mojster je na vrtu uporabil material, ki je ostal pri različnih projektih. Robnike je naredil iz manjših betonskih cevi, zbiralnike za vodo iz pipe in deževnico za zalivanje vrta pa iz velikih, kakršne uporabljajo za kanalizacijo. Poti, ki vodijo od hiše na vrt, se počasi izgubijo v travi. V veži, v kateri je bila sprejemnica za goste, hkrati pa jo je mojster uporabljal kot nekakšen lapidarij, še raste bršljan, ki ga je tudi zasadil sam.



Nekaj kamnitih stopnic pripelje prišleka do vhoda v hišo, kjer je shranjena premična dediščina mojstra Plečnika. V pritličju okroglega prizidka, ki ima šest metrov premera, je mojstrova spalnica, povezana z edino kopalnico v hiši, majhen kabinet, kjer je sprejemal goste, lesene stopnice vodijo v zgornje nadstropje, kjer je okrogla soba, v kateri je bil kratek čas nastanjen brat Janez, ob njej pa še sobica z izhodom na balkon in z loputo, ki vodi na nizko podstrešje. Na drugi strani hodnika je še ena sobica za goste, ki ni na ogled obiskovalcem. Mojster je sam naredil načrt za zelo ozko leseno ležišče, pri katerem je mogoče dvigniti vzglavje, ki so ga postlali, kadar je bil na obisku brat Andrej ali drugi gosti – kaj dosti udobja ležišče iz okroglih lesenih palic, vpetih v tridelni okvir, postavljen na noge, bržkone ni zagotavljalo.

Vsako nadstropje ima svoje stranišče na preprostih betonskih tleh – nobenih tlakov iz lesenih kock, vloženih v beton, kakršne je mojster izdelal za vzorec. V kuhinjo se iz prizidka spustimo nekaj stopnic niže, na hladni teraco. Središče prostora sta štedilnik z bakrenim kotličkom in lesen stol ob njem. »Kuhinja je že v starem delu hiše, ob njej je imela sobo gospodinja Urška, tam je zdaj del stalne razstave. Stol s premično mizico je oblikoval prav za ta kotiček ob štedilniku. Umivalnik je narejen iz umetnega kamna, ne iz pravega. Trije stoli so nastali po njegovih načrtih, drugače pa tudi tu ob mizi, tako kot drugje v hiši, vidimo Thonetove stole. Mojster Plečnik je predvidel, da bo kuhinja prostor za srečevanje družinskih članov, kar se ni nikoli uresničilo. Na fotografiji iz leta 1957 vidimo, da je pod visokim oknom, obrnjenim proti veži pred vhodom, stala še pomožna mizica. Poleg tega je bilo v kuhinji nekaj omaric za posodo, to pa je bilo vse,« pripoveduje kustosinja Ana Porok. Na kotličku za toplo vodo ležijo tri različno velike džezve, posebno zanimiva je najmanjša: »Pri tej je mojster podaljšal ročaj.« Tako se gospodinja ni mogla opeči na razbeljeni plošči, ko je nanjo postavila vodo v nizki posodici za eno kavo – tako skrben in pozoren človek je bil.



Drobni spomini na mojstra

»Pred prenovo hiše leta 2013 me je bilo najbolj strah, ker je bilo treba izprazniti vse, razen stavbnega pohištva in tistega, kar je bilo pritrjeno. Najprej smo vse podrobno poslikali, vse postavitve. Zgledovali smo se po fotografijah, ki jih je spomeniško varstvo naredilo po Plečnikovi smrti. Ko je bila hiša prazna, se mi je zdela tako zapuščena. Spraševala sem se, ali bo, ko bo obnovljena, še ohranila tega Plečnikovega duha, ki ga je bilo čutiti v njej,« se spominja Ana Porok. Letos januarja je minilo 61 let od smrti Jožeta Plečnika, a v sobah, kjer je živel in delal, posebno v okrogli spalnici, obrnjeni na zahod, je videti, kakor da je le odložil svoj risarski pribor na delovno mizo in odšel na sprehod v svoji črni opravi. V leseni zidni omarici z vratci na ključavnico čakata kar lepa zaloga cigaret in celo oljčno olje v pločevinki.

Postelja v lesenem okviru iz smrekovine je postlana in pregrnjena. Nad njo je obešena premična luč, ki jo je mogoče potegniti nad knjigo, kajti lastnik je rad bral v postelji. Na obešalniku visi črna delovna suknja, bržkone iz trpežnega klota, precej obnošena in z zaplatami na komolcih – lastnik ni bil visok, ampak prav majhen tudi ne, zanesljivo pa zelo vitek. »Študenti so nosili bele halje, mojster pa črno. Vidite, ta obešalnik si je omislil tako, da je nameščen na palici, tako da ga je mogoče obesiti tudi kam više. Postelja je precej asketska, trda. Tudi v pločevinasti škatli na mizi je še nekaj tobaka. Plečnik je bil strasten kadilec. Zelo rad je imel tudi turško kavo, a je morala biti vedno sveže zmleta. Ena od redkih stvari, s katerimi se je pohvalil, je bilo, da zna skuhati dobro turško kavico. Veste, iz česa je narejeno to držalo za pero? Iz bodice ježevca. Zelo lepo je izdelano in zelo lahko. Konica držala je že kar malo poškodovana, očitno ga je mojster pogosto uporabljal,« našteva Ana Porok, ko jo prosimo, naj poišče nekaj drobnih predmetov, ki razkrivajo mojstrove osebne lastnosti.



No, tega tudi ni mogoče spregledati – na delovnih mizah opazimo več očal, doda sogovornica: »Na vseh fotografijah, že ko je bil šestnajstleten deček, je Jože Plečnik z očali. Res smo med osebnimi predmeti v njegovi zapuščini našli kar lepo zbirko očal, mislim, da jih je dvaindvajset. Naša konservatorska služba, ki je predmete očistila in jih preventivno konservirala, je tudi pri vseh skupaj z optiko Zajc izmerila dioptrijo. Imel je kar visoko, minus 9,75, a se mu je z leti zniževala in je imel nazadnje le minus dva in še nekaj, tako da je s starostjo videl bolje kot v mladih letih.«

Drugače pa je znano, da je bil arhitekt Plečnik zelo varčen človek, poleg tega je bilo po drugi vojni veliko pomanjkanje. Lončena peč v sobi za goste je obložena z različnimi pečnicami, najbrž je uporabil, kar je ostalo: »Zelo lepa je lončena peč v sprejemnici. Vanjo je vzidan pokončen bakren kotliček, ki ima na vrhu lijak za dolivanje vode. Kurišče z železnimi vratci pa je na drugi strani stene, v stranišču. V sprejemnici, ki je vsa obložena z lesom, je posedal z gosti, tam so potem debatirali. K njemu sta recimo prihajala gradbeni inženir Matko Prelovšek in konservator France Stele. Spili so kakšen kozarec vina, pa tudi kavo in čaj. Kot sem že omenila, je bil dober prijatelj s sosedom Franom Saleškim Finžgarjem.« O arhitektu Plečniku je znano tudi, da za mestne projekte večkrat ni zahteval plačila, imel je svojo profesorsko plačo in ta mu je zadostovala, dodaja sogovornica: »Ni zahteval kakšnih velikih honorarjev. Mislim, da je v tem videl prispevek k skupnemu dobru. Imel je visoka etična načela. Tudi za cerkveno, sakralno arhitekturo ni nikoli računal honorarja.«



S Sivkom po hiši

Veliko srečo imamo, poudarja naša spremljevalka, da se je Plečnikova hiša ohranila skoraj takšna, kakršna je bila, ko je v njej živel, in tudi vsi drobni predmeti, ki si jih zdaj ogledujemo: »Največja zahvala gre njegovemu nečaku Karlu Matkoviču, duhovniku, ki je po Plečnikovi smrti nekako prevzel celotno posest in prvi začel sistematično urejati njegovo dediščino. Zelo pomembna je bila odločitev, da se v Plečnikovem prizidku nihče ne naseli, ampak je ostal kot zasebni muzej. V stari hiši pa je živel gospod Matkovič, in dokler je bil stric živ, je pogosto prihajala tudi nečakinja Maca. Plečnikova sestra Marija je imela tri otroke. Del stare hiše pa so oddajali.« V času, ko se je Jože Plečnik naselil v hišo, ki meji na vrt ob Trnovski cerkvi, je bila sedanja Karunova ulica podeželje na drugi strani potoka Gradaščica, ob kateri so nedaleč stran v vrsti stale nizke hiške, stisnjene druga k drugi. To območje pa je bilo vselej znano tudi po vrtovih in spretnih vrtnaricah. Na ta stari čas zdaj delno še spominja Eipprova ulica, ki po nedavni prenovi kot široka promenada pelje od Ljubljanice ob Gradaščici proti Trnovski cerkvi in levo proti Plečnikovi hiši, kjer je veliki slovenski arhitekt živel do smrti leta 1957. Ali menite, da je bil v svoji hiši kdaj osamljen, v okrogli sobi z lesenim stropom, z velikim vrtom pod okni? »Mislim, da ne. Vemo, da si je zelo rad dopisoval, to je bil skoraj vsakdanji obred, pisanje pisem, čeprav se osebno ni veliko pogovarjal. Mislim, da ni bil osamljen. Na nekaterih načrtih iz njegove zapuščine so napisani tudi datumi, kot je 31. december, se pravi na silvestrovo, on pa se je posvečal ustvarjanju,« odgovarja kustosinja Ana Porok.

Med več kot deset tisoč obiskovalci, ki se na leto zvrstijo skozi Plečnikovo hišo, so po njenih besedah mladi vseh starosti, otroci iz vrtcev in šol, srednješolci in študenti, za katere pripravljajo oglede po zanje prilagojenih programih: »Najmlajšim se na ogledu pridruži lutka, kužek Sivko, tako kot je bilo ime Plečnikovemu psičku. Za družine pripravljamo Plečnikove sobote. Skoraj vsi študenti arhitekture si hišo ogledajo v prvem letniku. Zdaj ni več v navadi, da bi načrte v celoti risali ročno, le z ravnili in drugimi pripomočki, ki jih vidijo na mojstrovi delovni mizi. Pomagajo si z računalniki. Redno prihajajo tudi študenti z nekaterih tujih univerz.« Prav takšni in drugi izobraževalni programi so Plečnikovo hišo in ljudi iz nje pripeljali med letošnje izbrance za nagrado Europa Nostra.