Mnogi otroci imajo travmo javnosti - kako to preprečiti?

Ko otrok, ki na to ni pripravljen, zapusti okolje, v katerem se počuti varnega, in se sooči z javnostjo, lahko to povzroči »travmo javnosti«, zaradi katere se lahko pozneje v življenju počuti manjvrednega.

Znano je, da na psihoterapijo pogosto prihajajo odrasli ljudje, ki sami s seboj niso zadovoljni, saj so prepričani, da kot ljudje niso kaj dosti vredni. Še iz časov Sigmunda Freuda obstaja dogma, da je slaba samopodoba teh ljudi posledica dejstva, da jih v času, ko so bili otroci, starši niso sprejeli tako, kot bi jih morali, oziroma jim niso izkazovali dovolj ljubezni. Manj znan, a prav tako zelo pomemben psiholog Alfred Adler, ki je opredelil manjvrednostni kompleks, pa je ugotovil, da se lahko ta kompleks razvije, ko otrok opazi, da se zaradi invalidnosti, bolezni ali določene negativne lastnosti bistveno razlikuje od drugih – »normalnih« otrok.

Za občutek manjvrednosti sta lahko kriva oba navedena razloga. Ko gre za otroke, ki so bili vzgojeni po modelu »discipliniranja brez izkazovanja ljubezni«, ki je značilen za tradicionalni slovenski kulturni obrazec, je pogostejši tisti prvi razlog.


 

»Travma javnosti«

V zadnjih nekaj desetletjih imamo vse več strank s slabo samopodobo, čeprav so jim starši v otroštvu jasno izkazovali dovolj ljubezni in čeprav se po svojih lastnostih ne razlikujejo od vrstnikov. Razloge za nastanek njihovega manjvrednostnega kompleksa moramo poiskati v poznejšem razvoju in zunaj družinskega okolja. To pomeni, da jasno izražena starševska ljubezen, ki je sicer izredno pomembna za oblikovanje otrokove samopodobe, ne more biti zagotovilo, da bo otrok to dobro samopodobo ohranil tudi v poznejšem življenju.

Raziskave, ki so jih opravili v tej smeri, so pokazale, da obstajata dva pomembna dejavnika, ki lahko negativno vplivata na otrokovo ali mladostnikovo samospoštovanje: prvi je »travma javnosti«, o čemer bomo še govorili, drugi pa je vpliv medijev. Ko se mladim iz medijev nenehno vsiljuje stereotip, da morajo biti zelo lepi in privlačni, če hočejo postati priljubljeni in srečni, si mlad človek tak standard postavi kot merilo, na podlagi katerega nato samemu sebi pripiše negativno oceno. In pokvari pozitivno samopodobo, ki jo je sicer prinesel iz domačega okolja.

»Travma javnosti« nastane kot posledica dogajanja, v katerem se otrok, ki na to ni bil pripravljen, zunaj svojega doma in svojega območja varnosti sreča z »zunanjim svetom«. Socialni prostor lahko razdelimo na dva dela: intimo in javnost. V intimnem delu obstajata medsebojna bližina in pristnost. Otroka obdajajo ljudje, ki jih dobro pozna, s katerimi si je blizu, ljudje, ki ga imajo radi in ki ga v celoti sprejemajo. V javnosti namesto bližine in sprejemanja obstaja distanca, ker se ljudje med seboj ne poznajo oziroma se ne poznajo dovolj dobro.
 

Otroke najbolj zmede čustvena distanca

Družbena pravila v intimi in javnosti se med seboj močno razlikujejo. Otroke najbolj zmede čustvena distanca. Tako kot je v intimi normalno, da se ljudje med seboj sprejemajo in so si blizu, tako je v javnosti normalno, da so si ljudje na določeni distanci. Povedano z drugimi besedami: če je distanca v javnosti nekaj normalnega, je distanca med ljudmi, ki so si med seboj blizu, nekaj nenormalnega.

Travma javnosti se pojavlja pri otrocih, ki se niso naučili, da je treba intimo, v kateri so si ljudje med seboj blizu, razlikovati od javnosti. Distanco, ki jo v javnosti do njih izražajo drugi, si razložijo kot nekaj nenormalnega, nato pa krivdo za vse skupaj pripišejo sebi in dejstvu, da niso dovolj dobri.
 

Kako se to zgodi?

Otrok raste in se razvija v družinskih odnosih, v katerih so si člani družine med seboj blizu. Vsi pomembni posamezniki, s katerimi se srečuje, ga odkrito sprejemajo in mu izkazujejo določeno vrsto ljubezni. Kadar naredi kaj slabega, zaradi česar ga starši grajajo, se med njim in starši ustvari čustvena distanca. Zaradi tega razvije otrok logiko: »Kadar sem priden, me sprejemata, kadar sem poreden, se od mene odmakneta.« Povedano z drugimi besedami: otrok začne svojo vrednost enačiti s sprejemanjem.

S tem ko ima medsebojne bližnje družinske odnose za model vseh družbenih odnosov, ne da bi poznal razlike med intimo in javnostjo, začne napačno verjeti, da ga bodo, če je resnično nekaj vreden, sprejeli tudi vsi ljudje. Nato pa začne na podlagi tega, kako ga sprejema okolica, odmerjati, koliko je vreden.

Ko stopi na ulico, ko se vključi v skupino otrok v vrtcu ali šolskem razredu, zakoraka v javnost. Travma nastane, ko se otrok, ki je bil navajen, da ga vsi opazijo, poznajo in sprejemajo, sreča z distanco in dejstvom, da ga vsi ne sprejemajo. Ko uvidi, da ga v javnosti številni posamezniki, in to tako otroci kot odrasli, niti ne opazijo, kaj šele sprejemajo, zmotno misli, da (čeprav ga starši sprejemajo) glede na to, da ga mnogi ne sprejemajo, ni dovolj vreden.

Pripraviti se na srečanje z javnostjo

Travmatiziran otrok je v javnosti pasiven in sramežljiv. Kot paraliziran čaka, da bo kdo pristopil k njemu in ga povabil, naj se mu pridruži. Namesto da bi se sam približal drugim, se zanaša na svoj »magnetizem«: na to, da bo zaradi nečesa postal dovolj zanimiv za druge in se mu bodo približali. Namesto da bi z druženjem z vrstniki razvijal socialne veščine, pasivno sanjari o slavi, ki je bo deležen, ko bo nekega dne s kakšnim junaškim dejanjem vsem pokazal, koliko je vreden.

Da bi preprečili »travmo javnosti«, bi morali starši otroke pripraviti na srečanje z javnost­jo. Glavno sporočilo vsega tega je, da je distanca v javnosti nekaj normalnega in da otrok ni kriv, če ga v skupini vrstnikov vsi ne sprejemajo.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.