Mihi in drugi zagnanci na divjem zahodu

Težko bi trdili, da je oživljanje vasi Robidišče v Breginjskem kotu kakšna vseslovenska zgodba o uspehu. Ker je vse nastalo na plečih posameznikov, ki z naložbami spreminjajo življenje sebi, a s tem tudi opogumljajo prišleke za nova vlaganja v najbolj zahodno slovensko vas.

Robidišče ima tako danes zelo všečen – tudi mednarodni – utrip, ki temelji na turizmu in predvsem nesebičnem občutku solidarnosti.

»Kar danes vidim, me zadovoljuje. Naredili smo toliko, da vas ne bo izumrla,« je v udobju lesene klopi na Turistični eko kmetiji Robidišče današnje stanje opisal lastnik Igor Cencič. Leta 1998 ga je živ­ljenjska pot iz Nove Gorice pripeljala v vas, ki se je tako kot ostareli zgarani domačini počasi sesuvala sama vase.



S kmetijo je tam sredi ničesar stavil na turizem in skupaj z nekaj posteljami takoj dobil potrdilo, da bi se vložek nekdaj lahko povrnil. To je bil za vas bržkone ključni zgodovinski trenutek. Rešilni trenutek.

»Toda nisem si predstavljal, da bo danes videti tako. Ko sem prišel, je bilo vse skupaj precej podrto, travniki so bili zaraščeni in bilo je precej žalostno. Nikoli si ne bi mislil, da se bo v 20 letih vas tako lepo obnovila,« je zadovoljen.

Zadržano zadovoljen, pravzaprav. Po vsem delu si zasluži počitek, a vsaj na videz obžaluje, ker ni našel naslednika, ki bi po njegovi lanski upokojitvi prevzel kmetijo. »Celo oglaševal sem jo, a očitno ni več zanimanja za kmetovanje navkljub subvencijam in drugim spodbudam. Preveč je trdega dela za premalo plačila,« je priznal.

Ameriški sen

Lučaj od turistične kmetije stoji podirajoča se lepotica. Vidi se, da so jo nekdaj po potresu utrdili in ji ključno podaljšali upanje na lepše čase. Hiša jih bo zdaj očitno doživela, saj jo je ob navdušenju, kot bi našel skrit piratski zaklad, nedavno odkupil ameriški par iz San Francisca.

Več kot triletno odisejado po stari celini sta Sandy Labelle in Daniel Oppenheim z izleti v neznano in brez načrta za jutrišnji dan želela skleniti z nakupom hiše v Sloveniji. »Obljubi mi, da ne bova kupila hiše, dokler ne bova prečesala vse države, sem ji rekel. Želela sva videti vse od Maribora, Ljub­ljane, Bleda, Obale …« našteva Daniel.



V zvezku sta si naredila razpredelnico, ki naj bi jima olajšala odločitev. A je ostala skorajda prazna. »Ogledala sva si hišo, ji dala desetico in jo kupila,« je v smehu povzel življenjsko odločitev.

Par deluje vidno vzhičen, kot bi z vsako minuto dobivala potrditev o pravilnosti odločitve. Pa ne zgolj zaradi razdrapanega objekta v treh nadstrop­jih, ki bo zahteval še neskončno ur dela, denarja in živcev. Temveč zaradi vasi same.



»V Slovenijo sva zavila pred letom dni. Ko sva se pred kakšnimi šestimi tedni prvič ustavila v vasi, nama je Igor, v zeleni opravi pravkar iz hleva, pomolil roko skozi okno avta in rekel: dobrodošla! Od takrat se prijaznost tukajšnjih ljudi ni končala. Dobila sva globok občutek skupnosti, kar nama je izjemno všeč. Niti za trenutek nama ni žal za odločitev.« V najbolj zahodni slovenski vasi imata hišo, ki je najbližja italijanski meji.



Tam v beneških hribih sta očitno ujela zadnji vlak. Ko sta že začela počasi čistiti hišo, ki je bila bržkone brez življenja kakšnih pet desetletij, so se namreč pojavili še trije pari z istim namenom. Pa so se morali posloviti z dolgim nosom. No, dva Nemca sta očitno odločena ostati in bosta kupila hišo v bližini.

»Ta hiša je darilo. Tudi zato, ker ima vas posebno energijo, saj njena zgodovina ni lepa. Verjetno imajo zato ti ljudje tukaj tako velika in odprta srca. Prepotovala sva Evropo, a se nič ne more primerjati s prijaznostjo Slovenije, pa zagotovo nisva naivna Američana, ki menita, da je vse naokoli zgolj lepo,« je na dušo popihala Sandy.

Svet na prepihu

Zgodovina območja se ju je tako dotak­nila, da se jima med pogovorom orosijo oči. Kako se jima ne bi?! To bi se moralo zgoditi vsakemu, ki zgolj ošvrkne demografske podatke Breginjskega kota. Svet nad Nadižo ima zaradi prepiha na stiku slovanskega, furlanskega in romanskega sveta pestro zgodovino z redkim poglavjem, ko so bili časi naklonjeni ljudem. Pogostejša so bila obdobja pomanjkanja s srhljivimi človeškimi zgodbami.

Zato so ljudje odhajali. In odhajali. Leta 1869 je v desetih vaseh, ko je imel samo Breginj več kot 600 duš, živelo dobrih 3000 prebivalcev, ob furlanskem potresu leta 1976 še približno 1200, ob osamosvojitvi komaj 1000 in ob zadnjem popisu le še 880. Leta 1869 je imelo Robidišče 178 prebivalcev, nakar se je do leta 1910 število ljudi povečevalo na 228. Od takrat pa se je ta številka drastično zmanjševala. Samostojno Slovenijo je pričakalo 17 vaščanov, prelom tisočletja le še osem.



Robidišče je kot bližnji kraji od začetka srednjega veka pripadalo oglejskemu patriarhatu in pozneje postalo del Beneške republike. Potem je prešlo pod italijansko kraljevino, med letoma 1815 in 1866 je bilo del Avstrije. Od leta 1866 pa je bilo spet pod oblastjo zedinjene kraljevine Italije.

Toda slabi časi so šele prišli. Ko so velesile po obeh velikih vojnah leta 1947 določile mejo, so Robidišče pravzaprav odsekale od matične Beneške Slovenije. To je menda povzročilo eksodus več kot 150 domačinov, ki so se z vozovi brez slovesa odpravili v Italijo in se od tam razkropili po svetu.

Do furlanskega potresa je že tako ugasnilo veliko ognjišč, po naravni katastrofi, ki je precej spremenila vas, pa so ostali le najbolj zavedni vaščani. Ali pa niti niso imeli izbire. Oceno o uspeš­nosti popotresne obnove Breginjskega kota, ki je dotlej izstopal z beneško arhitekturo, bomo prepustili drugim. Robidišču pa je kulturno tradicijo le uspelo precej zadržati.

Nismo čudaki

In danes gre končno le še na bolje. Kar nekaj gradbišč je aktivnih, četudi vmes za kakšno hišo ni več rešitve. Če gre zaupati ljudskemu štetju, je v Robidišču 18 obnovljenih hiš za bivanje. Kjer je lastništvo razrešeno, se hiše obnavljajo ali prodajajo. Sedem prebivalcev tam vztraja, tudi ko srborita jesen in zima preženeta znosno poletje na 650 met­rih nadmorske višine.

Toda to nikakor ni vse. Robidišče namreč ni več nepomembna turistična vas, saj ima približno 40 turističnih postelj. Ta živahnost in utrip opogum­ljata tudi potomce Robidiščanov, da se dokaj redno vračajo h koreninam. Kakšnih 30 se jih menda da prešteti.



»V polni turistični sezoni se tukaj nabere več kot 70 ljudi, da je že res veselo. Vas je umirala na obroke in očitno dosegla dno, zdaj pa spet lepo rase,« je dejal Simon Škvor, sicer direktor kobariške občinske uprave s stalnim prebivališčem v Logatcu. A ga je pogosto najti v Robidišču, kjer s partnerko Stašo Mesec in družino pelje uspešno turistično apartmajsko zgodbo z Domačijo Škvor.

»Ponosna sem na to, kar se dogaja in da je tudi naša družina lahko pripomogla k temu. V Robidišču se sestavlja mozaik, ki daje presežek energije, ki ti jo lahko turizem vzame,« je povedala Staša. Vrata turistom odpirajo dobro deset­letje, obnova novega objekta razkriva nova vlaganja. »Že ko je Simon tukaj organiziral tabore, ki so bili dobro obiskani in so se ljudje vračali, sva dobila potrdilo, da nisva edina čudaka, ki jima je tukaj všeč,« se spomni Staša.
S
sosedsko solidarnostjo, ki jo nameravajo kronati celo s skupnim gospodarskim interesnim združenjem, da bi si morebiti vsaj malce oklestili stroške za življenje in delo na odročnosti, bodo stavili na kolesarski, pohodniški in družinski turizem ter skupinska srečanja. »Pokrivale se bodo različne zgodbe. Prihod Mihe in novih sosedov je najlepše darilo vasi. Skupaj lažje zremo v prihod­nost,« je dodala.

Usodno kolesarjenje

Eden zadnjih prišlekov je namreč Miha Šalehar, znani novinar in radijec, z družino. Pred dvema letoma je od Igorja Cenciča odkupil hišo s turističnimi sobami in jo spremenil v hotelček. »Kaj me je prineslo na konec sveta?« je namesto nas z nasmeškom dokončal predvidljivo vprašanje, ki mu ga očitno vsi zastavljajo. »V Posočje sem se že zdavnaj zaljubil. Vsako leto smo kolesarili tukaj. Nato smo s prijatelji odkrili Nadižo in tukajšnje kampe.



Z ženo sva pred desetletjem kolesarila, ko tukaj ni bilo še skoraj ničesar, in iskala kolesarske poti s Črnega Vrha in z Mije. Takrat sva rekla čisto za štos, da bi enkrat tukaj živela,« je povzel. Štos se je očitno spremenil v resen pogovor: »Najprej sva prišla prav sem v Robidišče, nato pa sem eno leto vsak četrtek iskal še druge kraje in zgodbe na severnem Primorskem. Pa sem se vrnil v Robidišče. Ostalo je zgodovina.«

Miha z družino je zdaj ponosen last­nik turističnega gorskokolesarskega posla Robidišče Trail Center. Z odmerkom energetske podpore Škorjevih in Cenciča se je odločil za ureditev tamkajšnjih kolesarskih in pohodniških pot, kar je z okoliškimi kolesarskimi matadorji trajalo dve zimi. »Nad pomočjo domačinov sem navdušen. Precej je pomagala tudi agrarna skupnost. To je bil skupni projekt,« je hvaležen.



Trenutno sta na voljo dve urejeni kolesarski poti, dolgi po 2,5 kilometra, ki se spustita za 300 višinskih metrov. Vodita z vrha vasi do bistre Nadiže. V pripravi je tudi 3,5-kilometrska pot z malce položnejšim naklonom, da bo privlačnejša za družine. Sicer pa mreža makadamskih poti daje še neskončne razvojne kolesarske možnosti. »Tukaj je zakladnica poti. To je noro,« je pribil.

Vrata je center odprl pred tremi ted­ni in ni mu bilo težko priznati, da je vsak začetek težak. Tudi zaradi tega, ker se vsak gost pač ne znajde »sredi ničesar«. »Želim goste, ki znajo ceniti prostor, v katerega prihajajo, njegovo kulturno in arhitekturno zapuščino. Ki iščejo sonaravnost in mir. Velik del ljudi, ki se ukvarjajo s kolesarstvom, razmišlja na takšen način. To so kakovostni in zadovoljni gosti,« je sklenil.