Med s strehe je dobra promocija za podjetja

Za vse čebelarje je letošnje leto posebno: 20. maj 2018 bo na pobudo Slovenije prvič v zgodovini svetovni dan čebel. Po velikih zahodnih metropolah je že razširjeno tako imenovano urbano čebelarstvo, ki se uveljavlja tudi pri nas. Vse več gospodarskih družb in javnih ustanov za promocijo pri poslovnih partnerjih in v javnosti poudarja svojo predanost naravi. Med glasnike svojih sporočil so vključili čebele, ker so te znanilke čistega okolja, zato na strehe poslovnih stavb postavljajo panje. Med z domače strehe je postal že kar ekskluzivno poslovno darilo. Meščane pa urbani čebelarji, povezani v društvo, in Čebelarska zveza Slovenije vabijo, naj svoje vrtove, balkone in terase zasadijo z medovitimi rastlinami, ki so dobre tudi za čebele.

Za Francem Petrovčičem vstopimo v Cankarjev dom z zadnjega dvorišča mimo visokih dreves. Po njemu dobro znani poti nas vodi mimo galerije do zaodrja največje, Gallusove dvorane. Majhno dvigalo nas odpelje nad njo, skoraj pod streho. Dobro pozna vsak kotiček stavbe, v kateri je vodja vzdrževalcev. »Tu pa so čebele,« reče naš vodnik, ko odpre dvokrilna kovinska vrata na teraso, z vseh strani obdano z visokim zidom. Preseneti nas tišina v srcu mesta. Pogleda navzdol ni, navzgor pa se nad nami dviga proti nebu bližnji sosed, stolpnica Nove Ljubljanske banke, veliko višja od terase, na katero smo prišli zaradi njenih stanovalk. To so urbane čebele. Njihov skrbnik Franc Petrovčič velja v Ljubljani za pionirja čebelarjenja na mest­nih strehah.

Začetki na terasi

Za čebele se je navdušil pred kakšnimi šestnajstimi leti, ko je bil v Cankarjevem domu mednarodni kongres Apimondia, pripoveduje Vrhničan, ki ima zdaj 32 svojih panjev: »Takrat je pri rimskem zidu stal opazovalni panj. Gledal sem, kako čebele letajo vanj in iz njega, bila sta mi všeč brenčanje in vonj. Pri meni sta obudila spomine na mlada leta, ko sem pomagal čebelariti stricu. Rekel sem si, da bom poskusil tudi sam.« Najprej je panje postavil na domačem vrtu, a prvo leto se za čebele ni končalo dobro, začetniku so čez zimo pomrle. Kupil si je nove in prebiral literaturo: »Pred leti sem na internetu našel članek o panjih na strehi operne hiše v Parizu. Spraševal sem se, kako je to mogoče, ali imajo sredi tako velikega mesta sploh kaj paše, ali imajo kaj jesti. Potem sem pariške čebele omenil takratnemu direktorju Mitji Rotovniku, ki je tudi bral o tem in je bil navdušen. Aprila 2011 smo na teraso postavili prve štiri panje.« Dobro se spomni, da tega ni naredil z lahkim srcem, skrbelo ga je, ali bodo čebele sredi Ljubljane preživele: »Takrat še nisem tako pozorno opazoval narave. Spraševal sem se, kam bodo šli roji, kako se bodo odzvali ljudje. Čisto blizu pod nami je šola. Zdaj mi pomaga sodelavec David Golobin, on je mlajši, močnejši. Pri čebelarjenju je veliko fizičnega dela.«

Prvi ljubljanski panji »na visoki ravni« so torej stali prav na terasi v strogem središču mesta. Preden se približamo čebelam, ki letajo proti svojemu domu ali ga spet zapuščajo, si sogovornik nadene čebelarski klobuk z mrežasto zaščito. Saj niste alergični na čebelji pik, ga vprašam kar tako: »Ja, pa sem. To sem ugotovil, ko sem se začel ukvarjati s čebelami. Po prvem piku me je položilo, doživel sem anafilaktični šok četrte stopnje. Odtlej imam pri sebi set za pomoč, zdaj samo tablete, prvo leto sem nosil s seboj tudi injekcijo. Na Golniku se zdravim z imunoterapijo. Paziti moram, da imam zaščitno obleko s pokrivalom in rokavicami, zato mi je poleti tu zgoraj zelo vroče.« Zaveznik čebelarjev je dim, kadilci pri čebelah posebno radi puhajo: »Ko odpreš panj, jih moraš zadimiti. Uporabimo puhalnik, v katerem je prešana celuloza, tako da jih zadimimo in umirimo. Čebele imajo po milijonih let razvoja v sebi prastrah pred dimom. Ogenj v dup­lu je bil njihov edini naravni sovražnik. Ko zavohajo dim, gredo pit med, da bodo imele na poti zalogo, ko bodo bežale. Ko jih zadimiš, sedejo na satje, takrat so razmeroma mirne, nekaj časa lažje delaš.« Čebelarji vedo, kako garaško je kratko življenje čebel, zato jih zelo spoštujejo: za kilogram medu obišče čebelja družina več kot štiri milijone cvetov in preleti skoraj 200.000 kilometrov, kakor da bi petkrat obletela svet.

Le kranjska sivka

Med čebelarji velja pravilo, da panje odpirajo le, kadar je nujno, nikoli samo zato, da bi pasli radovednost, pravi sogovornik: »Vsakič ko odpreš panj, vznemiriš stanovalke.« Svoje varovanke pride pogledat na sedem ali deset dni, na teraso ni treba hoditi vsak dan. Na njej je zdaj deset panjev, letos so vsi preživeli zimo, čeprav je sneg ležal dolgo, pravi Petrovčič. Pred kakšnim mesecem je pregledal zaloge hrane, pred dvema tednoma sta s pomočnikom Davidom začela obračati panje: »Naklade preložimo in obrnemo za 180 stopinj. Tako spodbudimo matice k zaleganju podmladka. Čebele med vedno skladiščijo na zadnji strani panja, stran od vhoda. Ko satovje obrneš, tako da je med pred vhodom, matica to začuti kot pašo v naravi, zato poveča zaleganje. Tako s tehnološkim ukrepom pospešiš ta proces – ko je paše dovolj, je čas, da se poveča tudi čebelja družina.«

Poleg čebel na svojem delovnem mestu ima na skrbi tudi osem panjev v trgovskem središču BTC, ker so ga lastniki prosili, naj jim pomaga: štirje so v parku ob kopališču Atlantis in prav toliko na poslovni stavbi operaterja A1. Doma na Vrhniki in na vseh treh lokacijah v mestu čebelari v ameriških nakladnih LR-panjih: »Za to vrsto panjev ni treba postavljati čebelnjaka, ki ni majhna naložba, le nosilce, na katerih stojijo. V mestnem čebelarstvu se zelo dobro obnesejo, lahko dodajaš naklade in tako volumen prilagajaš moči družine.« V Sloveniji je dovoljeno čebelariti le s čebelo kranjsko sivko, ki velja za skromno, marljivo in donosno živalco, pravi sogovornik, in tako je tudi v panjih na veliki zavetni terasi Cankarjevega doma: »Kranjska sivka ima pozimi minimalno število čebel, deset, petnajst tisoč. Zimske dolgožive čebele živijo okoli šest mesecev, poletne pa štiri, pet tednov, odvisno, koliko se utrudijo na paši.«

Glavna sezona traja približno od aprila do julija, letos se je začela s kakšnimi tremi tedni zamude. Pred sedmimi leti, ko so postavili panje na teraso v središču mesta, so bile napovedi o čebelarjenju v središču Ljubljane zelo črnoglede, pravi Franc Petrovčič, češ da bo med črn od smoga in poln svinca iz avtomobilskih izpuhov. »Naš tedanji direktor Mitja Rotovnik je za pomoč prosil lastnika Medexa, gospoda Aleša Mižigoja, da so nam omogočili izčrpno analizo našega pridelka v referenčnem laboratoriju v Bremnu. Ugotovili so, da je naš med neoporečen. V njem ni ostankov pesticidov ali insekticidov, instrumenti jih niso zaznali niti v promilih.« Iz satovja v mestnih panjih pritečeta cvetlični in gozd­ni med: »Cvetlični je nabran iz nektarja cvetlic. Gozdni pa je manin med, ki je izloček uši. Uši pijejo drevesni sok, njihov izloček je mana, ki jo nabirajo čebele.«

V panjih na terasi Cankarjevega doma je bilo lani 120 kilogramov letine: »Donosi so v Ljubljani za približno 30 odstotkov boljši kot pri meni na Vrhniki zaradi pestrosti rastlinja.« Čebelar mora voditi predpisano dokumentacijo in spoštovati predpise ter pravila čebelarske zveze: »Za vse te lokacije imamo zdaj že četrto leto oznako SMGO, slovenski med z geografsko označbo, ki zagotavlja višjo kakovost medu. Vsako točenje daš v pregled pregledniku, ki ga senzorično oceni in tudi določi vrsto medu, izmeri vlago v njem.« Pri mestnih čebelah je treba paziti, da populacija ne postane prevelika: »Slišim, da se je v Londonu čebelarstvo že tako razmahnilo, da čebelam zmanjkuje paše. Zato je Ljubljana za mestne površine določila nekakšen interni pašni red.«

Osa ali čebela?

Pri delu s čebelami se človek nenehno uči, vsako leto prinese nova znanja in spoznanja, ugotavlja sogovornik. Čebelja družina je zelo zanimiva skupnost, zasnovana na trdni hierarhiji, ki je prav osupljiva: »Najbolj te navduši, kakšen red imajo čebele skozi svoj življenjski ciklus, kakšno hierarhijo delovnih mest znotraj panja. Pašnih čebel, ki izletavajo iz panja, je le približno 20 odstotkov, drugo so panjske čebele, ki torej delajo le v njem.« Naravni način njihovega razmnoževanja je rojenje, a roj z novo čebeljo družino se lahko tudi izgubi. Čebelar ostane brez nove čebelje družine in hkrati brez dvodnevne zaloge medu, ki jo roj vzame s sabo na pot, da ne bi stradal. Rojenje poskušajo preprečiti, a včasih novi roj le nastane in takrat je pomembno, da ga čimprej dobijo: »Meščani, ki ga opazijo, lahko pokličejo na 112, ponj bodo prišli prostovoljci urbanih čebelarjev ali gasilci, če je visoko. Običajno pa ljudje še vedno pokličejo kar v Cankarjev dom, večkrat zaradi rojev, ki sploh niso naši.« Opaža pa, da danes marsikdo ne loči več čebele od ose, tako da so že dobili klice, naj pridejo po roj, našli pa so velik osir.

Čebele letajo na pašo največ tri do pet kilometrov daleč. Za Ljubljano to pomeni, da dosežejo tudi zeleni obroč okoli mesta, vabijo jih Tivoli, Šišenski hrib, Golovec, Rožnik: »Že prvo leto se je pokazalo, da je paša v mestu zelo bogata. Od rane pomladi cveti dren, potem črni trn, marelice in češnje po vrtovih. Po mestu so velika drevesa lip. Iz centra letajo čebele na pašo skoraj do strelišča proti Dolenjski in v drugi smeri do Koseškega bajerja. Zdajle bo tudi na Grajskem hribu in proti strelišču zacvetela akacija. Hrana je torej zelo raznolika, pestra.« Njihova paša raste tudi v mestnih parkih in okrasnih nasadih, za katere v mestu zdaj uporabljajo predvsem medovite rastline, recimo žajbelj in materino dušico, lepe in hkrati čebelam prijazne so tudi sončnice. Če ste se že kdaj spraševali, zakaj v rastlin­jakih za opraševanje uporabljajo čmrlje, ki jih vzgajajo predvsem Nizozemci, in ne čebel, je odgovor v njihovem dobrem okusu: »Cvetni prah vedno nabirajo tam, kjer najdejo najboljši vir, vedno gredo za najboljšo pašo, zato hitro zapustijo rastlinjak.«

Nad mestnimi avtobusi



Filmski kritik in scenarist Gorazd Truš­novec je pri Francu Petrovčiču dve leti opazoval čebelarjenje, pozneje pa se je odločil preskusiti v storitvah urbanega čebelarstva – svoje panje in čebele daje na posodo najemnikom, ki želijo imeti lasten med. S somišljeniki je ustanovil društvo Urbani čebelar, ki je namenjeno javnim aktivnostim, promociji čebelarstva v mestu, izobraževanju in druženju. Kakšna je torej razlika med mestnim in podeželskim čebelarjem, vprašamo predsednika društva: »Urbano čebelarstvo se tehnično gledano ne razlikuje od podeželskega. Delamo z isto pasmo čebel, uporabljamo enak repromaterial, potrebščine kupujemo v istih trgovinah, uporabljamo enako zaščitno opremo ... Samo lokacija je pač drugačna, v mest­nem okolju, to nas definira kot urbane čebelarje.« Neuradno velja merilo, da za urbane štejejo čebelarji znotraj kroga mestne obvoznice: »V društvu je zdaj približno 40 članov z velikim starostnim razponom, najstarejši ima za sabo 80 let čebelarjenja. Želimo si, da bi se urbano čebelarstvo razširilo tudi na druga slovenska mesta.«

Po besedah nekdanjega mentorja Franca Petrovčiča ima prav Gorazd najvišjo urbano čebelarsko lego v Ljubljani, na hotelu Park na Taboru, s katerim sodeluje tri leta, tam so zdaj štirje panji. Mreža strešnih panjev in čebel, ki so njegovi, je še dosti bolj razvejana, a težko si je zamisliti bolj urbano lego za panje, kot je streha Računskega sodišča Republike Slovenije nad Slovensko cesto, po kateri nenehno v obe smeri vozijo mestni avtobusi, nedaleč stran pa je več zelo promet­nih cest. Medu na računskem sodišču še niso točili, ker so panja tja prinesli šele lani jeseni. Glede smoga in izpuhov v mestnih središčih, sploh med kurilno sezono, res ni dvoma, da slabšajo kakovost ozračja, kar je izrazito v kotlinah, toda v zvezi s čebelami je treba upoštevati pomembno okoliščino, pravi sogovornik: »V zimski sezoni ostanejo čebele zaprte v panju, niti ne izletavajo. Tudi čebele na računskem sodišču so lepo prezimile. Pričakujem uspešno sezono, saj recimo park Tivoli ni daleč stran.«

Zakaj ravno na strehi?

Mestni čebelarji poudarjajo, da sta Ljubljana in bližnja okolica čudovito zeleni, pravi raj za čebele. Zakaj so jih torej naselili na strehe in terase visoko nad tlemi, ko pa je spodaj toliko lepega, zelenega prostora, sprašujemo sogovornika. »Mislim, da je več razlogov, ki so se prekrili, recimo težnja po samopreskrbi. Danes se bolj zavedamo, kako pomembna je. Večji pomen dajemo okolju. Čebele so indikator, pokazatelj zdravega okolja, so prva živa bitja, ki jih pomorijo strupi. Da čebele v mestu dobro uspevajo, je gotovo znak, da živimo v dovolj kakovostnem okolju. Ekološka zavest in želja po samopreskrbi sta gotovo pomembni spodbudi za urbano čebelarstvo, nekaj pa je v njem tudi marketinga. Za podjetja, ki si dajo postaviti panje na svoje strehe, je to gotovo odmevna promocijska gesta.«

Panji, ki so visoko nad tlemi, imajo še eno prednost, dodaja Trušnovec: »Strehe so v mestu idealna lokacija zanje. Čebela je še vedno divja žival, ne moreš je zapreti v kletko in nadzorovati. Ima določene obrambne mehanizme. Obstajajo pač neki pojavi pri biološkem razvoju čebelje družine, ki so za človeka lahko neprijet­ni. Rešitev, da so nekoliko odmaknjene od neposrednega stika z občani, se mi zdi optimalna za sobivanje s človekom urbanem okolju.« Ko je razmišljal, da bo panje in čebele ponujal kot storitev, je pričakoval, da bo največ interesa med družinami srednjega razreda s hišo in vrtom, ki si želijo nekaj nadstandarda, torej čebelnjak, kjer se bodo oskrbovali z lastnim medom: »Zdaj pa so tri četrtine mojih strank oziroma poslovnih partnerjev različna podjetja in inštitucije. To me je presenetilo. Zelo malo je individualnih najemnikov.«

Na strehi bloka

Meščanom, ki si tako zelo želijo svojih čebel, da razmišljajo o panjih na balkonu, je treba povedati, da ni tako preprosto: »Za panje na balkonu je treba pridobiti 100-odstotno soglasje solastnikov stavbe. Tudi če imaš en sam panj, en sam roj, eno samo družino, jo moraš vpisati v register čebeljih družin, sebe prijaviti kot čebelarja, vključen moraš biti v uradne evidence.« Urbani čebelar Peter Pečenko se je tako dogovoril s sostanovalci in postavil panje na bloku v ljubljanskih Kosezah.« Ljubljanske mestne čebele so letos sorazmerno zdrave, pravi Gorazd Trušnovec: »Za zdaj imam zelo majhno izgubo družin zaradi bolezni ali škodljivcev. Brez dvoma je intenzivno kmetijstvo najbolj škodljivo zanje. So pa še drugi dejavniki, ugodni za urbano čebelo. V mestih vlada velika biotska raznovrstnost. Ni kmetijskih monokultur, ki dajejo čebelam enolično prehrano. Mesto je v cvetu od marca do septembra. Nikoli jim ne zmanjka paše, ni strupov, sploh ne kmetijskih pesticidov.«

»Urbano čebelarstvo v svetu ni nič novega, je pa v velikem razmahu, dobiva tudi nove dimenzije. Gotovo ne more reševati preskrbe prebivalstva z medom in drugimi čebeljimi pridelki, je pa zelo pomembno za ozaveščanje ljudi o pomenu čebel. Spodbuja jih, da na svojih vrtovih in tudi balkonih ter okenskih policah sadijo medovite rastline,« o svojih urbanih kolegih pravi predsednik Čebelarske zveze Slovenije Boštjan Noč. Pravite, da se čebele bojite? »Načeloma je čebela miroljubna. Obletela vas bo, kakor da bi vas ovohala, potem bo šla po svoje. Ne piči kar tako. Če opletaš z rokami ali jo stis­neš, takrat pa,« pravi Franc Petrovčič.



Po številu v evropskem vrhu

V Sloveniji je po podatkih državnega statističnega urada več kot 10.000 čebelarjev, ki imajo povprečno po 16 čebeljih panjev. S skoraj petimi čebelarji na 1000 prebivalcev smo pri vrhu med 28 članicami Evropske unije, kjer je na 1000 prebivalcev povprečno 1,2 čebelarja. Letna poraba medu pri nas je zdaj okoli 1,4 kilograma na prebivalca. Uvoz medu se povečuje, saj domače prireje ni dovolj – največji je iz Nemčije.

Po podatkih Mestne občine Ljubljana je na njenem območju tri odstotke vseh slovenskih čebelarjev, ki imajo več kot 4500 panjev, ker pa ljubljanska občina vključuje tudi podeželske kraje, ta podatek ne kaže le na število urbanih čebelarjev v ožjem pomenu besede. V Ljubljani se je mogoče sprehoditi po Čebelji poti, v katero je vključenih 32 čebelarjev.

V Evropski uniji je po zadnjih ocenah več kot 600.000 čebelarjev, povprečno imajo po 26 panjev. Leta 2015 so pridelali skoraj 270.000 ton medu, kar je zadoščalo le za 60-odstotno samopreskrbo.