Mauro Camoranesi v službi naroda: vzgojiti uporabne reprezentante

Malo za hec, ampak strašljivo. Ali veste, kdo od zdajšnjih vijoličnih članov, torej igralcev, trenerjev in drugih uslužbencev, je zbral največ nastopov za člansko reprezentanco Slovenije? Večni pomočnik in vojak Maribora Saša Gajser – 27. Daleč za njim od aktivnih in s priponko »oblikovani pri vijoličnih« sta s četrtkovim 17. nastopom Petar Stojanović in s tekmo manj Aleš Mertelj.

To je temeljno izhodišče, na katerem bo svojo vijolično poglavje postavljal Mauro Camoranesi. Ne, ne dam roke v ogenj za slovitega Argentinca, ampak če kdo od tujcev ali tistih, ki delujejo v slovenskem nogometu, po »diktaturi« Zlatka Zahovića lahko vijoličnim povrne moč in ugled ter spremeni celot­no filozofijo, je to nekdanji italijanski reprezentant.

Maribor pod Zahovićevo taktirko je bil res poseben, edinstven. Klub je bil desetletje evropska zvezda repatica. Njegovi dosežki so domala neponovljivi, vsaj na tak način, kot jih je dosegal, toda imel je tudi temno plat, ki se najbolj kaže na reprezentančni ravni. V dobrem desetletju podvigov se Maribor ne more pohvaliti niti z enim vidnejšim reprezentantom, ki ga je vzgojil in oblikoval vijolični ustroj.

Maribor à la Zahović je bil moštvo robotov, poslušnih in dresiranih mož, združenih v odlično delujoč stroj, ki je zagotav­ljal preživetje tudi manj usposobljenim in nadarjenim. Toda na račun moštvenih uspehov, ki jih je lahko dosegal na drugačen način, je bil ta model pravi zatiralec ustvarjalnega duha posameznikov s presežkom znanja. Igralcev z nekaj več, ki pa si niso upali ali drznili biti drugačni. Ali drugače, Maribor je vzgajal profesionalce in neuporabne reprezentante.



Posledica šampionskega Maribora je slaba reprezentanca, v kateri selektor Matjaž Kek krpa luknje s povratniki ali debitanti bliže tridesetim letom. Reprezentanti imajo svojo klubsko zgodovino šolanja v Domžalah, Olimpiji, Gorici, Kopru ..., klubih, ki so bili zgolj sodelujoči v sijajnem mariborskem poglavju. Kako se ta vzgojno-selekcijski prepad vidi na igrišču, je bilo – k sreči ali žal – jasno v četrtek proti Grčiji. Nekdanji evropski prvaki so pod taktirko selektorja Johna van't Schipa žogo spravili na tla s sicer še neučinkovito igro večje posesti in pomlajeno zasedbo. Nizozemec je v letu dni z več kot polletnim mrkom spravil nekaj skupaj, Kek v tretjem letu »potrebuje še čas«.



Camoranesi ni le v vlogi rešitelja Maribora, temveč tako rekoč slovenskega reprezentančnega nogometa. Maribor kljub kakovostnemu zdrsu še premore največ potencialov in nogometno kulturo, ki Camoranesiju omogočajo, da opravlja predselekcijo za slovensko reprezentanco. Pri tem oziroma pri uveljavljanju sistema po svojih merilih bo moral biti neizprosen, odločen pri postavljanju visokih standardov za ceno padanja glav zaslužnih in imeti popolno podporo v klubu ter na tribunah.

Ko bo »padel« Gajser, ko bodo trije, štirje iz vijoličnega sistema (tudi takrat, ko bodo že v tujini) postali nepogrešljivi reprezentanti, bo mogoče trditi, da je Maribor tudi šampion v službi slovenskega naroda.

Mauro, biti samo prvak bo premalo.