Manjšinske vlade: V Uniji sploh niso redkost

Vse kaže, da bo Slovenija kmalu dobila manjšinsko vlado, se pravi takšno, ki jo bo sestavila koalicija strank brez trdne večine v državnem zboru. Čeprav veljajo manjšinske vlade za nestabilne, kratkotrajne in bolj za izhod v sili kot preferenčno izbiro strank, da pridejo na oblast, niso zelo redke in jih z oblasti tudi ne odnese nujno v kratkem času.

Slovenija še nikoli v svoji dokaj kratki samostojni zgodovini ni imela manjšinske vlade. Oziroma je ni imela na začetku mandata. Vlade, ki so izgubile večino v državnem zboru, so praviloma padle, preden so končale mandat. To se je zgodilo osamosvojitveni vladi – uradno izvršnemu svetu takratne skupščine – leta 1992, tretji vladi Janeza Drnovška leta 2000, vladi Boruta Pahorja leta 2011, drugi vladi Janeza Janše leta 2013 in vladi Alenke Bratušek leta 2014.

 

Drnovškova manjšina

Izjema je druga Drnovškova vlada. To je mojster kombinatorike sestavil na začetku leta 1993 iz zmagovalcev volitev decembra 1992, svojih liberalnih demokratov, druge in tretje stranke po izidu, krščanskih demokratov in takratne Združene liste, ter zadnje uvrščene v državni zbor, socialdemokratske stranke, današnjih Janševih demokratov. Jasno je, da si je v 90-članskem državnem zboru tako zagotovila zelo udobno večino, saj je za njo stalo 55 poslanskih glasov.

Tako je bilo na začetku. V prvi polovici 90. let se je na, recimo, obrambno-varnostnem področju v Sloveniji dogajalo marsikaj zanimivega. Ne samo osamosvojitvena vojna, preoblikovanje po socialistično urezane teritorialne obrambe in milice v sodobno vojsko in policijo. Dogajala se je tudi trgovina z orožjem, ki so jo slovenski policisti v akciji Ovira in vojaška obveščevalna služba v notranji preiskavi s kodnim imenom Trgovina do leta 1994 dodobra preiskali; da potem ni bilo sodnih epilogov, je že druga zgodba. Del teh igric med tihotapci orožja in preiskovalci je bila tudi afera Depala vas, v kateri so vojaški specialci pretepli svojega nekdanjega kolega, takrat že civilista in domnevno tajnega sodelavca policije, zaradi česar je državni zbor odstavil obrambnega ministra Janšo. Užaljeni socialdemokrati so šli iz koalicije, a ker so imeli le štiri poslance, je ohranila udobno večino.

To se je spremenilo leta 1996, ko je koalicijo zapustila še Združena lista. Uradno se niso strinjali z vladnim odnosom do upokojencev in ukrepi na področju socialne politike, dejansko pa so kalkulirali, da bodo na volitvah decembra tega leta tako dobili več glasov. Račun se jim ni izšel, saj so dobili pet poslancev manj. Vendar je odhod njihovih 14 poslancev iz Drnovškove koalicije januarja 1996 pomenil, da je ostala vlada v volilnem letu s samo 37 poslanci. A je bila opozicija preveč raznorodna, da bi vrgla manjšinsko liberalnodemokratsko-demokrščansko vlado in je ta ostala na oblasti do konca mandata.

 

Manjšine v Uniji

Trenutno je po svetu 19 vlad, ki so manjšinske, se pravi, da imajo stranke ali koalicije na oblasti manj kot polovico poslancev v parlamentu. Kar 11 od teh držav je članic Evropske unije. Če se jim bo pridružila še Slovenija, bo v Uniji več kot štiri desetine manjšinskih vlad.

Osem sedanjih manjšinskih vlad v EU si je zagotovilo neko obliko podpore v delu opozicije in lahko torej vsaj v grobem oziroma pri najpomembnejših vprašanjih računajo, da bodo dosegle večino. Ali pa vsaj niso v neprestanem strahu, da jih bo opozicija spodnesla. Tej osmerici bi se lahko kmalu pridružila tudi Slovenija.

Najmanj podpore v parlamentu ima španska vlada. Socialisti, uradno Španska socialistična delavska stranka, so namreč na volitvah leta 2016 dobili manj kot četrtino glasov in s tem 85 poslanskih sedežev v 350-članskem spodnjem domu španskega parlamenta, cortesu. Oblast je prevzela zmagovita ljudska stranka. Vendar so ji malo zaradi robatega odgovora na katalonske težnje po samostojnosti, predvsem nasilja ob izvedbi referenduma o samostojnosti severovzhodne pokrajine lani jeseni, še bolj pa zaradi korupcijskega škandala, v katerega se je pogreznila, partnerice ušle. Socialisti so letos pozno spomladi uspešno zrušili vlado Mariana Rajoyja in si ob podpori poslancev drugih strank, s katerimi niso formalno v koaliciji, zagotovili 181 glasov v poslanski zbornici.



Po drugi strani zaseda izjemno pisana koalicija na Slovaškem, v kateri imajo glavno besedo socialdemokrati, poleg njih pa v vladi sodelujejo še nacionalisti in stranka madžarske manjšine, natančno polovico sedežev v enodomnem parlamentu. V njem so sicer predstavniki sedmih strank in 14 neodvisnih poslancev. Od teh štirje podpirajo vlado, ki se lahko tako ohranja na oblasti.

Od manjšinskih vlad v EU lahko na največjo podporo, ko gre zares, računa irska. Največji stranki Fine Gael pripada v dáilu, spodnjem domu parlamenta, sicer samo 50 od 158 sedežev, skupaj s koalicijskimi partnerji pa 57. A je Fine Gael, ki bi jo lahko označili za demokrščansko in je na ravni Unije članica povezave ljudskih strank EPP, sklenila dogovor o podpori z drugo največjo stranko, Fianno Fáil. Tudi ta je sicer bolj konservativno usmerjena, vendar je na ravni EU članica liberalne povezave Alde. S 44 glasovi Fianne Fáil ima tako vlada potomca indijskih priseljencev in prvega odkrito homoseksualnega premiera konservativnega zelenega otoka Lea Varadkarja zelo udobno večino 101 glasu – torej več kot šestih desetin poslancev – podpore.



Ob omenjenih državah imajo v Evropski uniji manjšinske vlade še na Cipru, v Češki, Danski, Litvi, Portugalski, Švedski, Veliki Britaniji in v slovenski južni sosedi Hrvaški. Konservativna vladna HDZ Andreja Plenkovića ima s koalicijsko partnerico, liberalno Hrvaško narodno stranko, 60 glasov v 151-članskem saboru. Ob tem jo podpira še pisana paleta sedmih strank in šestih neodvisnih poslancev, skupaj s katerimi zbere le za pičel en glas saborske večine. Na Plenkovićevo srečo je opozicija še bolj razdrobljena, saj jo sestavlja kar enajst strank in dva neodvisna poslanca.

 

Odhajajoči Otok

Morda najbolj zanimiv primer manjšinske vlade je Velika Britanija. Politični sistem dejansko prototipa sodobne demokracije je zasnovan tako, da bi se na oblasti redno in brez zapletov izmenjevali dve stranki; v zadnjih desetletjih sta bili to konservativna in laburistična. Vendar je vedno bolj očitno, da je šel britanski dvostrankarski politični sistem po precej drugačni poti, kot so si ga zamislili.

Najprej, v pomembnejšem spodnjem domu britanskega parlamenta je trenutno osem strank – torej samo ena manj kot v menda izredno razdrobljenem slovenskem državnem zboru – in za povrhu šest samostojnih poslancev. Čeprav sta konservativna in laburistična stranka še vedno dominantni, skupaj imata v 650-članskem spodnjem domu kar 575 poslancev, pa vedno težje ena sama zasede več kot polovico sedežev.

To je na volitvah leta 2015 sicer uspelo konservativcem pod vodstvom Davida Camerona. Vendar je ta, potem ko so se Britanci na referendumu o odhodu iz EU leta 2016 odločili za brexit, ki mu je sam nasprotoval, odstopil. Njegova naslednica Theresa May je lani napačno otipala utrip volilnega telesa in sklicala predčasne volitve, na katerih naj bi še povečala večino in tako brexit izvedla bolj gladko.



Račun se ji ni izšel. Konservativci ne samo da niso povečali večine v parlamentu, ampak so s 316 poslanci padli precej pod polovico sedežev. Mayjeva je oblikovala manjšinsko vlado, ki si je pri najpomembnejših vprašanjih, na primer izvolitvi vlade in proračunu, zagotovila podporo severnoirske Demokratične unionistične stranke.

Za to je morala Severni Irski obljubiti dodatno milijardo funtov sredstev. Poleg tega se stranki, ki imata skupaj v 650-članski zbornici en sam glas večine – toliko kot Plenković v 151-članskem saboru – o podpori večinoma pogajata pri vsakem predlogu posebej. Poznavalci razmer v britanski politiki sicer premierki ne napovedujejo dolgega mandata. Največ do odhoda države iz EU, ki naj bi se zgodil marca prihodnje leto.