Mali železniški svet v atomskem zaklonišču

Težka železna vrata atomskega zaklonišča so tudi vrata v drug svet. Miniaturni svet, ki ga v kleti pod osnovno šolo Koseze v Ljubljani že več kot dve desetletji ustvarja Venčeslav Thaler. S sinom, ki trenutno živi v tujini, sta zgradila veliko in neverjetno podrobno podobo sveta v merilu 1:87, katerega osrednji del je 40 metrov dolga železniška proga, po kateri vozijo miniaturni vlaki.



Zelo zanimivo je, da Thaler ni železničar. Še več, nihče iz njegove družine ni povezan z delom na železni cesti, kakor jo je romantično poimenoval France Prešeren.

Dve desetletji premora

Vseeno pa brez družinskih začetkov tudi pri Thalerju ni šlo. Prvi vlak mu je tam nekje na začetku osnovne šole prinesel oče, ki je službeno pogosto potoval v Nemčijo, pri maketah vlakov največjo svetovno velesilo, kjer je bila ponudba že pred več kot pol stoletja velika. Prve lokomotive danes ni več med nami, saj je dala življenje, ko je Thaler proučeval njeno delovanje. Še vedno pa ima dva vagona iz prve kompozicije.



Zbirka je rasla, prav tako so bile ved­no daljše njegove tračnice po hiši, leta 1972 jim je dodal prve hiše. Znameniti žvečilni gumiji Bazooka so imeli takrat nagradno igro, v kateri so za zbrane sličice delili nagrade. Fantje, med njimi Thaler, so si seveda želeli glavno, moped pony express. A je ni dobil. Kot naročeno pa je dobil eno od manjših nagrad, komplet vlakov, s katerimi je dopolnil svojo floto.

Spominja se, da se je njegova strast nadaljevala do konca osnovne in še kakšno leto v srednji šoli, takrat pa so primat prevzele druge reči. Vlake je pospravil in po malem pozabil nanje. Potem pa so itak prišle še vojska, služba, družina. Strast do vlakov je spala dolgo, več kot 20 let. V otroških letih pa je zdaj 33-letni sin odkril kocke lego. Med brskanjem med odloženimi stvarmi sta oče in sin našla tudi očetove modele vlakov. To je bilo pred skoraj četrt stoletja. In strast se je spet zbudila v očetu ter se rodila še v sinu.

Skupaj sta začela ustvarjati mali svet vlakov. Takrat so po svetu že kakšni dve desetletji razširjene modulne makete prišle tudi v Slovenijo. Njihova posebnost je, da se lahko razstavijo in kje drugje spet sestavijo. Kljub sestavljivosti je strast očeta in sina kmalu začela preraščati okvire domače hiše in začela sta iskati nov prostor.

V zaklonišču

Najprej je Thaler pričakoval, da bo prostor dobil od ljubljanske občine ali Slovenskih železnic – najbolj je računal na železniško postajo v Šiški, kjer je veliko praznih prostorov –, vendar mu ga niso hoteli dati. Oziroma so zahtevali najem­nino. Zato je začel iskati kaj primernega v okolici doma in po znanstvih je spomladi 1997 dobil v uporabo del kleti oziroma zaklonišča osnovne šole Koseze. Pogoj je bil, da si lahko otroci pridejo ogledat maketo, ko bodo pri pouku obravnavali promet.

Klet je očistil in s sinom sta začela postavljati nove module ter jih dopolnjevati. Zdaj je v zaklonišču koseške šole 36 povezanih modulov. Takšna velikost je dokončna, saj skoraj ni več prostora, da bi kaj dodal. Že tako sta morala nekatere module prilagajati, da sta lahko maketo postavila okrog pregradnega zidu.

Prostor je po Thalerjevih besedah idealen za maketo. Ker je pod zemljo, je v njem vedno približno enaka temperatura, nekaj manj kot 20 stopinj Celzija. Ker tu nihče ne živi, tudi ni prahu, ki je v stanovanjih stalna nadloga maketarjev. In čeprav je prostor pod zemljo, je vlaga nizka. To je zelo pomembno, ker so okvirji modulov iz lesa. Če bi bilo vlažno, bi že zdavnaj »cveteli«.



Železniška maketa je sedanjo velikost dosegla že leta 2005. Vendar to ne pomeni, da z njo ni dela. Takšne zadeve niso nikoli končane, saj jih njihovi ustvarjalci vedno dopolnjujejo. Zadnji dodatek na Thalerjevi maketi je bilo pred nekaj dnevi teniško igrišče; na njem nekaj figur igra tenis, drugi pa sedijo na klopeh pred klubskim bifejem in najbrž opazujejo igro. Pijače na mizah namreč (še?) nimajo. Druga novost prihaja kmalu. Na hribčku, pod katerim poteka predor za vlak, stoji skromna cerkvica. Kmalu jo bo zamenjala maketa znamenite romarske cerkve na Višarjah.



Najpomembnejši pa so seveda vlaki. Ti vozijo po tirih. Na maketi je zdaj 77 metrov tirov, proga pa je dolga 40 metrov; dolžina tirov je daljša, ker jih je na postajah več vzporedno. Kompozicij je postav­ljenih 16, približno toliko jih ima Thaler še v škatlah in jih občasno zamenja, tako da na maketi niso vseskozi iste. Lokomotive in vagoni so izdelani v merilu 1:87.

Poleg osnovne proge je na delu modulov še maketa ozkotirne Pio­nirske proge v Ljubljani. To so s prostovoljnim delom kmalu po drugi svetovni vojni zgradili mladi in tudi osebje proge so bili posebej izšolani pionirji. Povezovala je Vič s Podutikom z vmesno postajo v Kosezah. Dolga je bila 3819 metrov in so jo zgradili v manj kot treh mesecih med marcem in junijem 1948. Na to bi lahko pomislili, ko se prepira o drugem tiru. Ker je zanimanje za vožnjo z njo po začetnem navdušenju hitro kopnelo, pa tudi navdušenje pionirjev za železničarsko delo, so jo že leta 1954 ukinili in razmontirali. Na Thalerjevi maketi Pionirske proge so zdaj tri ozkotirne vlakovne kompozicije.

Za javnost

Med ljubitelji pomanjšanih želez­nic po grobi delitvi obstajata dve kategoriji. Eni so zbiralci. Ti imajo majhne vlake zgolj v svoj užitek. Nikoli jih ne postavijo na tračnice, ampak jih hranijo v vitrinah. Kot zbirko. Thaler meni, da je vsaj tret­jina takšnih.
Drugi pa so maketarji. Te fascinira kombinacija majhnih vlakov, njihove vožnje in urejanja okolice prog. Za svojo maketo Thaler pravi, da je okolica prog mešanica realnosti in domišljije. Na njej je nekaj dejanskih objektov in celo pomanjšanih postavitev celih železniških postaj, drugo pa dodaja po navdihu. Tako drevesa, živali, potnike na postajah, hiše, božja znamenja, kozolce, teniško igrišče, grad, hribe, predore, galerije, ceste in vozila na njih ...

Okolica je pravi svet v malem. Na pripombo, da manjka kakšen bunker, kakršni so ob zaresnih železniških progah ostali po drugi svetovni vojni, ko so z njimi Nemci branili infrastrukturo, da jim je ne bi partizani vrgli v zrak, je Thaler takoj odgovoril. Seveda jih ima, le v gozdu sta skrita in se ne vidita na prvi pogled. Maketa gre v takšne podrobnosti, da v enem od gozdičkov stoji miniaturno stranišče »na štrbunk«, v katerem možakar bere časopis.



Zato ni nenavadno, da so srečanja ob maketi, kadar Thaler zaklonišče odpre za obiskovalce, dobro obiskana. Povprečno pride kakšnih 50 ljudi, včasih pa jih je tudi 250 ali še več. Prejšnji konec tedna, ko je bil na osnovni šoli Koseze sočasno s prvim letošnjim srečanjem ob maketi še 22. KockeFest, razstava in igralnice s kockami Lego, je bila gneča skoraj neznosna. Letos bo Thaler svojo maketo javnosti pokazal še sedemkrat.

Koliko ljudi ima doma zasebne makete, ki jih ustvarjajo kot hobi in jih ne pokažejo javnosti, Thaler ne ve, jih je pa gotovo kar nekaj. Obiskovalci si poleg njegove lahko večkrat na leto ogledajo eno na Jesenicah – ta je še precej večja – in v Železniškem muzeju v Ljubljani.

Veliko časa ... in denarja

Ker Thaler piše dnevnik, kdaj se ukvarja z maketo, lahko vsaj približno oceni, koliko časa je vložil vanjo. V prvih letih, ko sta s sinom še postavljala module, je bil tam več kot enkrat na teden, zdaj je recimo enkrat na dva tedna. Čez palec je ocenil, da je v zaklonišču ob delu z maketo preživel kakšnih 2500 ur, seveda pa veliko dela opravi, še preden je nadgradnja pripravljena. Tako je teniško igrišče najprej nekaj ur sestavljal doma, potem pa je še kakšno uro ali dve porabil, da ga je primerno umestil v okolje.

Poleg neizmernih količin časa pa se za tovrsten hobi porabi tudi veliko denarja. Module Thaler izdeluje sam oziroma sta jih izdelala s sinom, material zanje pa je seveda treba kupiti.



Tudi miniaturni vlaki so vse prej kot poceni. Posamezna lokomotiva stane od 200 do 300 evrov ali več, posamezen vagon od 30 do 60 evrov. Z nabavo zadnja leta ni več težav, kljub zelo skromni ponudbi v Sloveniji. Včasih je bilo treba po vlake in drugo, kar sodi na maketo, v tujino, zdaj se nakupi opravijo po internetu in ti vse dostavijo domov. Ponudba je ogrom­na, tuji proizvajalci pa izdelujejo tudi celo množico lokomotiv in vagonov z oznakami Slovenskih železnic. Thaler je prepričan, da je v maketo do zdaj vložil »za dober avto srednjega razreda«.



In za konec seveda še vprašanje o znameniti izginuli maketi drugega tira od Divače do Kopra, ki je odnesla okoljskega ministra. Thaler je ni videl. Z nekaj kolegi so se dogovarjali, da bi si jo šli pogledat v Koper, a so jo prehitro odstranili. Glede na to, kar je videl v medijih, pa je maketar z dolgoletnimi izkušnjami prepričan, da bi lahko za majhen del denarja, ki so ga oziroma bi ga skoraj oziroma ga bodo po sodni izterjavi pognali zanjo – več kot 130.000 evrov –, naredili kaj veliko boljšega. O kako majhnem delu govorimo? »O desetih, dvajsetih odstotkih,« je odgovoril Venčeslav Thaler.