Lisičke, ki so pred 40 leti utirale pot tudi Tini in Ilki

Danes je na belih strminah svetovno uspešna Ilka Štuhec, neizbrisen pečat je pustila Tina Maze, pred njo vražje Slovenke, še prej Mateja Svet ... Da so se sploh lahko izstrelile v orbito smučarskih zvezd, pa so posredno pomagale tudi njihove predhodnice, ki so postavile temelje slovenskemu ženskemu alpskemu smučanju. Prav zato je pomemben podatek, da so pred 40 leti Anja Zavadlav, Metka Jerman in Bojana Dornig Kavčič osvojile zgodovinske prve točke za svetovni pokal. In to prav na domači Zlati lisici.



Vendar ta prelom­nica pri glavnih akterkah ni ostala posebej zapisana v spominu, saj se je delitev točk najboljšim spremin­jala. Nekoč jih je denimo dobila deseterica najhitrejših, v sezoni zgodovinskih točk za Slovenijo 1978/79 pa je krog zajemal 25 najboljših. Prav zato rezultati ob tem mejniku na Pohorju – Zavadlavova je dosegla 20. mesto, Jermanova 21., Dornigova pa 25. – niso bili dotlej najboljši v njihovih karierah. Bilo pa je tisto obdobje pomembno, ker se je z njim začelo sistematično delo v slovenskem ženskem smučanju.
 

Pod vtisom Križaja

»Ko zdaj gledam nazaj, vidim, da smo bili zelo kritični, saj je bilo vse pod velikim vtisom Bojana Križaja. Treba je bilo narediti preboj tudi pri dekletih. Takrat smo si začrtali, da bomo delali sistematično. Pred mano je to začel Matjaž Kranjc, dekleta so bila takrat stara 18 let ali mlajša. Sorazmerno hitro so dosegale dobre rezultate. Prve točke smo dobili, ker se je toč­kovanje razširilo na 25 uvrščenih. Takrat so me zbadali: Tomo, ampak saj to so inflacijske točke! Bile so zanimive za Dušana Senčarja, očeta Zlate lisice. Zadovoljen je bil Maribor, zadovoljni smo bili mi,« se je tedanji trener ženske reprezentance Tomo Levovnik spom­nil konca 70. let, ko je pri delu angažiral tudi pomočnike, njegova vrsta je dobila servisno podporo Elana, pa strokovno na fakulteti za šport, zdravnika ... Žensko smučanje je takrat dobilo materialne in strokovne temelje: »Da smo lahko začeli graditi. Ker tradicije nismo imeli, smo se še vsi učili, tudi trenerji,« je povedal sogovornik, ki je, preden je prevzel v roke krmilo v ženski vrsti, reprezentančno trenersko pot začel kot pomočnik trenerja Toneta Vogrinca pri moških.


 

Z belih strmin v optiko

Anja Zavadlav ima čudovite spomine na svojo smučarsko kariero. »Takrat se je vse začelo. V šolah so prekinjali pouk, v tovarnah ustavljali delo, da so spremljali alpsko smučanje. Bile smo kar popularne. Nismo dosegale vrhunskih rezultatov, smo pa orale ledino,« je zavrtela čas štirideset let v preteklost. Pa Zlata lisica? »To je bila za nas tekma leta, domač teren, domače občinstvo, domača organizacija ... Najboljši domači lisički so podelili pokal za najboljšo Jugoslovanko, tako smo imele svojo kategorijo. Kristalno vazo, ki sem jo v tistem obdobju enkrat tudi prejela, seveda še hranim,« je razkrila. Na pohorski dogodek rada pride, vselej se razveseli znanih »starih« obrazov, tudi mariborski prireditelji se vedno potrudijo.



Smučanje jo še vedno spremlja, ravno se je vrnila s smuke v Dolomitih: »Redko se odpravim, a kadar grem, je to konkretno, takrat se hočem nasmučati.« Še vedno pokuka tudi na televizijski sprejemnik ob kakšni tekmi. »Ko se spomnim, kako smo smučale brez očal in kap ... Ogromno se je spremenilo! Tehnika je izjemno napredovala, pa oprema, zamenjali so se rodovi, prizorišča pa so ostala ista,« je potegnila vzporednico med različnimi obdobji. Pesti močno stiska za Ilko Štuhec, ob tem pa je razkrila zanimiv podatek: Ilkina mama Darja Črnko, tudi nekdanja smučarka, je sicer mlajša od generacije naše sogovornice, je pa kdaj z njimi tudi trenirala.
 

Pomagaš si lahko le sam

Ljudje Zavadlavovo še vedno prepoznajo, predvsem v njeni optiki v Ljubljani, ki jo vodi 14 let. »V svoji zadnji sezoni sem v Ameriki videla vrvice za očala, takrat so bile hit. Pomislila sem, da bi to lahko delala. Prinesla sem idejo domov, oče me je takoj podprl (odraščala je v podjetniški družini, op. p.), začela sem obiskovati optike in jim pozneje dobavljati tudi druge materiale. Všeč mi je bilo, vedela sem, da bi se s tem rada ukvarjala naprej v življenju. Šla sem v šolo za optike, dodatno po ekonomiji, in pridobila poklic, potem pa odprla svojo optiko,« je pojasnila o svoji karieri po karieri.



Kaj pa je tisto, kar jo je naučil šport in lahko uporabi v poslu? »Pridobila sem delovne navade. Vedela sem, da če hočem nekaj doseči, moram za to nekaj narediti, predvsem pa mi je bilo jasno, da ko ti ne gre, ti ne bo pomagal nihče, pomagal si boš le sam. Zelo rada delam to, kar delam. Kakor mi je bilo smučanje v izziv, tako mi je zdajšnje delo. Je ustvarjalno in zadovoljna sem,« razmišlja sogovornica.
 

Povezovanja tudi v poslu

Z nekdanjimi sotekmovalkami v reprezentanci je med športno kariero preživela veliko časa, večji del leta. Z nekaterimi je stkala prijateljske vezi, ki jih povezujejo še danes. Dan pred našim pogovorom sta denimo z Bojano Dornig Kavčič igrali tenis. »Tudi poslovno se povezujeva in si pomagava,« je poudarila Dornig Kavčičeva, ki se zadnjih trideset let ukvarja z zavarovalništvom. Je zavarovalna posrednica in zastopnica: »Zelo rada pomagam ljudem. V zavarovalništvu in različnih skladih sem opora in svetovalka podjetjem ter posameznikom, hočem jim povedati, da niso sami, ko pride izguba, bolezen in podobno.«



Tudi sama ima krasne spomine na svojo športno pot. Veliko jih je in nihče nam jih ne more vzeti, pravi. Pa Zlata lisica? Še vedno rada pride v stik z dekleti in nekdanjimi trenerji pri ASK Branik, tam je pozneje delala tudi izpit za učiteljico smučanja ... »Zlata lisica je bila zame najlepša tekma. Zaradi domačnosti Maribora in vseh navijačev. Z nekaterimi, ki so dobivali moje avtograme, smo se pozneje v življenju srečali. To so bili prvi stiki s smučarkami, prej tega ni bilo. Na neki točki se je moralo žensko smučanje dvigniti. Naš rod je pozabljen, a z nami se je začel ta dvig,« je dejala in spomnila še na pokojno olimpijko Nušo Tome.



Premiernih točk za svetovni pokal na Pohorju se ne spominja, več so ji pomenili drugi rezultati, tisti v deseterici. V sezoni 1980/81 je dosegla uvrstitev kariere s 7. mestom na slalomu v Piancavallu. Med deset se je uvrstila tudi v Bormiu. Postala je športnica Slovenije leta 1981, v Jugoslaviji je bila četrta. Zdi se ji, da je prehitro vrgla puško v koruzo in končala kariero: »Športno pot sem sklenila na vrhuncu. Nikoli ne veš, kakšen bi bil tvoj domet, verjetno sem se zasitila. Ne, zdaj mi ni žal, da je bilo tako, a nekaj let po koncu sem razmišljala, ali bi imela svojo zasebno ekipo ... Bila sem premlada, nisem imela pravih ljudi, ki bi razmišljali podjetno, kakor sem potem jaz pri svojem sinu. Čas se je zavrtel naprej in prinesel nove možnosti,« se je hči olimpijca Ludvika Dorniga in mama teniškega igralca Blaža Kavčiča navezala na nove izzive.


 

Potencial, ki ga ni razvijala

Koliko ji je športna kariera odpirala vrata? »Precej. V prostoru nekdanje Jugoslavije sem dosegla tri, štiri odmevne rezultate. Ko sem začela zgodbo z Blažem in povedala, kdo sem, sem mu lahko veliko pomagala. Tudi v poslu je bilo tako. Pošteno sem se borila na športnih terenih in to pozneje prenesla v posel. Kar sem rekla, sem tudi naredila – po svojih zmožnostih in to danes šteje, a zaupanje in kredibilnost nista več običajna praksa. Meni je šport dal to možnost,« je iz izkušenj pritrdila, da se vrata lažje odpirajo, če imaš ime, ustvarjeno z žulji.



Ko takole klepetava, pomislim, ali morda tudi predava o tem, zanimivo jo je poslušati. »Vse več me hočejo angažirati, ker govorim na neki svoj način. Ni tako strokoven, ponudi pa ljudem neko širino, da povedo, kaj potrebujejo. Mislim, da imam potencial, ki ga nisem razvijala, ker se nisem hotela izpostavljati. Zdaj pa imam toliko znanja, da lahko to delam, to so novi izzivi,« je dejala in se vrnila k zavarovalništvu, ki v družbi ni spoštovano. »Verjetno zaradi izkušenj ljudi. Morda nimajo pravih informacij in so potem razočarani. Pomembno je, da prava informacija pride na pravo mesto v pravem trenutku.«
Šport jo bo vselej spremljal. Prosti čas rada nameni hribom, teku, smučanju in tenisu, tudi golfu – in uživa življenje. Smučanje še sprem­lja: »Ilki želim, da bi bila zdrava. Ker če je zdrava, je njena omejitev le nebo. Njena vztrajnost se vedno poplača. Če vztrajaš, se ti zgodi cilj.« Pa ne le v športu, pogosto na splošno v življenju.